Predsednica republike je dobila drugo priložnost, da v mladinski posvetovalni odbor imenuje mladino, na kakršni svet stoji

Med epidemijo covida-19 so v Tivoliju zapičili več kot 4.000 zastavic, menda v spomin na umrle za to boleznijo. Zapičili so jih tisti, ki so organizirali protestno zbiranje v mesecih, ko proti covidu ni bilo zdravila, ko se je neovirano širil, ko je bilo edino sredstvo proti zbolevanju in smrtim izolacija, distanca. Okrog zastavic ni nastal noben škandal. Nobena skupina se ni organizirala, da bi jih šla uničevat.

Med parado ponosa so ob cesti stali mladi s transparentom, da sta spola dva. Ob cesti, ne da bi kakorkoli ovirali ponosno paradiranje. Ne da bi bila cesta zato kaj ožja. In je nastala cela »štala«. Kako si drznejo? Nekaj tednov se je po medijih kotalilo obsojanje tega strašnega motenja protestiranja.

Pred dnevi so na Kongresnem trgu zapičili 190 zastavic v spomin na menda 190 razredov otrok, ki so bili splavljeni v enem letu. In niso zraven stale punce s transparentom, ki bi hvalil splav, ampak so inštalacijo fizično demolirale.

Predsednica odgovorno

Ena od protiprotestnic je bila članica mladinskega odbora pri predsednici republike. Na Instagramu jo vidimo pod transparentom »kompostirjamo kapitalizem«, na naslednji sliki z Gucci torbico in na naslednji v puščavi v Abu Dabiju. Slike, posnete z iPhonom. Nekoč bi temu rekli kaviar socializem. Zdaj ne več, kaviar ni veganski. Gre za obliko rekreacijskega levičarstva – ko si ljudje, ki imajo vsega dovolj in preveč, lahko privoščijo, da protestirajo proti sistemu, ki jim je vse to dal. Proti kapitalizmu.

Predsednica republike je pravilno ocenila, da nikamor ne pridemo, če bomo začeli med protesti med seboj fizično obračunavati. Če se bo ena stran fizično spravila na drugo, ki demonstrira za nekaj, s čimer se ne prva ne strinja. Tiste zastavice bi lahko zagovornice fizično obranile. Nastal bi pretep. Ampak ni. Ker niso odgovorile z nasiljem.

Bilo bi zelo narobe, če bi pri uničenih zastavicah ostalo. Če se ne bi zgodilo nič. Fizično poseganje v mirno protestiranje bi se splačalo. Motenje protesta bi bilo nagrajeno. Tisti bolj netoleranten, tisti bolj nasilen bi spet zmagal.

In je že skoraj kazalo, da bo. Kakega silnega zgražanja v javnosti niti ni bilo. Dokler niso ugotovili, da je ena od tistih, ki so napadle protest, članica mladinskega odbora pri predsednici republike.

Predsednica jo je odslovila. Kar je edino prav. In nas nekatere s tem prijetno presenetila.

Gliha vkup štriha

Osmi marec je za nasilništvo označil verbalno zavzemanje za manj splavov. Izvleči so se poskušali z argumentom, da je bilo zapikovanje tistih 190 zastavic nasilje. Zapikovanje v travo. Kjer nikogar niso motile. Nobenega prometa ustavile. Kot je protest tistih anticepilcev obvoznico. Trdili so, da je nasilje molitev za manj splavov. In da so oni samo na eno nasilje odgovorili z drugim. To je tako neumno, da se lahko prime samo v nekaterih delih Ljubljane. Obdelal sem v enem iksu.

Trdili so, da je nasilje molitev za manj splavov. In da so oni samo na eno nasilje odgovorili z drugim. To je tako neumno, da se lahko prime samo v nekaterih delih Ljubljane.

Rekreacijski levičarji

Iz mladinskega odbora sta v znak solidarnosti s protiprotestnico odstopila še dva člana. Klobuk dol zadnji članici, ki si upa ne odstopiti. Biti edini zahteva hrbtenico.

Tisto, kar je zanimivo, pa je, kakšne skrajneže si je predsednica zbrala v tistem odboru. So ti ljudje res odražali prerez slovenske mladine? Bi trije od štirih fizično ovirali tuje proteste? Bi jih tri četrtine »kompostiralo kapitalizem«? So bili trije od štirih na trekingu v puščavah Arabije?

Kar smo videli, je, kako so razni državni in vladni sveti sestavljeni. Rekrutirajo jih namreč iz neke ozke, zelo posebne, prav nič tipične skupine ljudi. Ta odbor ni izjema. Ko je treba v neko sobo zbrati civiliste, jih ta oblast izbira iz nekega ozkega sloja poklicnih nestrpnih naprednežev. Država oz. leva politika si jih tako ali drugače plačuje skozi razpise, okrog katerih ima vlada ta hip nek drug škandal.

Ko je treba v neko sobo zbrati civiliste, jih ta oblast izbira iz nekega ozkega sloja poklicnih nestrpnih naprednežev. 

Ogromno je mladih, ki so uspešni znanstveniki, ki so podjetniki, ki pomagajo doma na kmetiji, ki postavljajo svojo obrt, ki hodijo v službo, ki so že oče ali mama, ki skrbijo za svoje stare starše, ki si sami služijo kruh, z delom, ne z mešanjem megle, ki nimajo časa kolesariti in protestirati, ki so ponosni na to, kaj so dosegli s svojo glavo in rokami, ne na to, da jih ni sram napol slečen paradirati.

Če bi predsednica v mladinskem odboru imela tako mladino, ji ne bi bilo treba nikogar menjati in nihče ne bi odstopil. No, zdaj ima priložnost izbrati drugače.

Skratka

Res je, na mladih svet stoji, ampak ne na vseh in vsakršnih. Se imajo pa prav vsi možnost naučiti kaj takega, da bo na njih nekoč lahko kaj stalo. Namreč ta svet, ki ga bodo podedovali in ki jim je dal vse, kar imajo.