Pri ločevanju na progresiste in konservativce je prišlo do preobrata, ki ga še pred nekaj leti nismo pričakovali

POSLUŠAJ ČLANEK

Sveti sedež, Dikasterij za doktrino vere, ki ga vodi prefekt, argentinski kardinal Victor Manuel Fernández, je v imenu sv. očeta papeža Frančiška, 18. decembra 2023, objavil izjavo Fiducia supplicans, ki govori o pastoralnem pomenu blagoslovov. Dokument predstavi različne blagoslove, posebej, kar je novost, pa preprosti blagoslov, namenjen parom v neregularnih situacijah in parom istega spola. Ta tip blagoslova, ki je samo ena od stopenj blagoslova, nima predpisane liturgične oblike, kljub temu pa je vznemiril celotno katoliško skupnost, pa tudi svetovno javnost. Izjava je spodbudila razpravo tudi med ljudmi zunaj Cerkve, še posebej pa med vernimi katoliškimi laiki ter med duhovniki in škofi.

Nekatere vsebinske razprave so bile dobronamerne, strpne in premišljene, mnoge pa zelo pomanjkljive, enostranske, navijaške, tudi zlonamerne, polne nekritičnega obsojanja in apriornih sodb. Tisto, kar je v teh diskusijah najbolj sporno, ni vsebina izjave Svetega sedeža, temveč polarizacija, ki je ob njej nastala. Ne le laiki, ampak tudi duhovniki so se zaradi pomanjkljivega razumevanju, kaj papež dejansko hoče in sporoča, zatekli v črno-belo opredeljevanje. Na eno stran so se postavili tisti, ki papežu pritrjujejo, in na drugo tisti, ki mu nasprotujejo. Prvi imajo sebe za progresiste, drugi pa hočejo biti previdni konzervativci.

Pri ločevanju na progresiste in konservativce je prišlo do preobrata, ki ga še pred nekaj leti nismo pričakovali. Po 2. vatikanskem koncilu, torej po letu 1965, je namreč večina duhovnikov, škofov in katoliških laikov z velikim navdušenjem sprejela odloke koncila, videla v njih temelj za preporod Cerkve, in upanje, da bo Cerkev spet našla korak s svetom, ki se ji je odtujil. T. i. aggiornamento, želja po posodobitvi in prilagoditvi novim časom, je v Katoliški cerkvi pred šestdesetimi leti močno prevladoval. In kako tudi ne, saj je koncil, ki ga je leta 1962 odprl sv. Janez XXIII., sprostil številne prenovitvene procese, ki so vso prvo polovico 20. stoletja tlakovali pot koncilski prenovi. S koncilom je zavel nov veter, šlo je za pravo binkoštno pomlad Cerkve. S koncilskim navdušenjem sem se poistovetil tudi sam, zato nimam nikakršne nostalgije po časih, ki so minili. Koncil je bil enostavno nujen.

Danes je obratno. Vse več mladih duhovnikov in mladih katoliških laikov, ki nimajo nikakršnega osebnega izkustva predkoncilskih časov, bi radi kolo Cerkve obrnili nazaj. Govorijo, da je bil koncil velika zmota, zato sanjarijo, kako bi Cerkev restavrirali, ponovno vzpostavili stare in preživete forme. Ponašajo se z opredelitvijo, da so konservativci. Pri tem se sklicujejo na pokojnega papeža Benedikta XVI. in zavračajo papeža Frančiška. Slednjega vpletajo v različne teorije zarote in strašijo, da nas pelje v pogubo.

Vse več mladih duhovnikov in mladih katoliških laikov, ki nimajo nikakršnega osebnega izkustva predkoncilskih časov, bi radi kolo Cerkve obrnili nazaj. Govorijo, da je bil koncil velika zmota, zato sanjarijo, kako bi Cerkev restavrirali, ponovno vzpostavili stare in preživete forme.

Kaj reči k vsemu temu? Neke objektivne sodbe o tem, kateri od obeh blokov ima prav, seveda ne moremo dati, ker objektivno izhodišče, s katerega bi lahko dogajanje v Cerkvi presojali, sploh ne obstaja, čeprav mnogi mislijo, da je objektivnost možna. Tem, ki verjamejo v obstoj objektivnega izhodišča, nekakšne nevtralne pozicije in pogleda z neobremenjene distance, je skoraj nemogoče obrazložiti, zakaj je iskanje objektivne točke, vnaprej izgubljeno prizadevanje. Od Kanta (1724–1804) naprej, torej zadnjih dvesto let, smo postali glede zmožnosti razuma previdni in skromni. V filozofskem leksikonu dr. Antona Stresa pri geslu Kant preberemo: Kant razlikuje med stvarjo na sebi (das Ding an sich) in pojavom ali fenomenom. To, kar mi spoznavamo in kar vemo, niso stvari takšne, kakršne so same na sebi, ampak so stvari takšne, kakršne oblikujemo s tem, ko jih spoznavamo. Sveta v sebi takšnega, kakršen je, torej mimo našega spoznavnega odnosa do njega, sploh ne moremo spoznati. Ali drugače: po Kantu obstaja razlika med tem, kar je neka stvar sama na sebi, in tem, kako to stvar zaznavamo. Dostopno nam je torej samo to, kar zaznavamo, ne pa stvar sama na sebi.

Prav zaradi tega, kar sem pravkar povedal, se v diskusijo, ali se sme s katerim koli blagoslovom blagoslavljati istospolne pare, nisem vključil. Vsekakor sem na strani papeža Frančiška in mu brezpogojno zaupam. Kdo sem jaz, da bi se spravljal nadenj in mu pripisoval namene in stvari, o katerih nimam pojma. Vendar zaradi tega, ker sledim papežu, nisem progresist; nikoli nisem hotel biti naprednjak. Kaj potem si, boste vprašali? Vsekakor nisem konservativec. Če torej nisem ne progresist ne konservativec, kaj potem pravim sam o sebi?   

Rad bi rekel predvsem to, da progresivnost in konservativnost nista evangeljski kategoriji. Ta opredelitev je ideološka, politična in kulturna, ne pa evangeljska. Tudi Jezus ni imel nič z naprednostjo, pa tudi nič z nazadnjaštvom, zato ni bil nekakšen prvi komunist, kot so o njem nekoč govorili, pa tudi ne pripadnik katerekoli kulturne ali politične usmeritve, kot so: zeloti, farizeji, saduceji, nacionalisti, kozmopoliti, desničarji, levičarji, liberalci, socialisti in kar je še temu podobnega. To so same sekularne, tosvetne opredelitve.

Rad bi rekel predvsem to, da progresivnost in konservativnost nista evangeljski kategoriji. Ta opredelitev je ideološka, politična in kulturna, ne pa evangeljska. 

Odgovor na vprašanje, kdo je bil Jezus, kdo je papež in kdo naj bo vsak kristjan, najdemo v današnjem evangeliju. Ko sta dva učenca Janeza Krstnika videla, da je ta pokazal na Jezusa in rekel: »Glejte, Jagnje Božje!«, sta enostavno šla za njim. Zanimalo ju je, kdo je ta oseba, to Jagnje Božje. Jezus se je obrnil in ju vprašal: »Kaj iščeta?« Ni jima bilo čisto jasno, kaj dejansko iščeta, zato sta ga v zadregi vprašala: »Rabi (učitelj), kje stanuješ?« Jezus jima je rekel: »Pridita in poglejta!« Šla sta in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan.

Kaj se je pravzaprav zgodilo tisti dan? Na videz nič posebnega. Na tej točki se vrnimo k dr. Stresu, ki je ob Kantu zapisal, da stvari spoznavamo samo v odnosu, kakršnega imamo do njih. To toliko bolj velja za osebe. Jezus je vstopil v odnos z učenci, ki so želeli biti z njim. Šele v triletnem odnosu so učenci postopoma odkrivali, kaj pomeni, da je Jezus Mesija. Tudi sebe so učenci spoznavali šele v odnosu z Jezusom; prej niso vedeli, kaj je v njih, da so sposobni zatajitve, jeze, strahu, izrivanja drugega, povzpetništva, prazne gostobesednosti itd.

Sedaj pa pojdimo na začetek, k preprostemu blagoslovu istospolnih. Papež Frančišek v teh ljudeh ne vidi neke deviantne kategorije ljudi, zato do njih ne zavzame distance, da bi jih od daleč kategoriziral in ocenjeval, ali spadajo med ljudi, ki si blagoslov zaslužijo, ali pa naj bi od njih najprej zahteval, da sebe spravijo v sklad z objektivnimi merili katoliške morale. Konservativci v Cerkvi na nek način zahtevajo, da bi morali istospolni z duhovnimi sredstvi obvladovati svojo z rojstvom dano biološko in psihološko naravo, svojo psiho-fizično strukturo, in z duhovnimi sredstvi vse vidike življenja spraviti v sklad z moralnimi standardi. Z duhovnostjo gredo torej nad biologijo. In ko bi istospolni končno vse naredili tako, da bi zadovoljili stališča zaskrbljenih konservativcev, varuhov moralnega sistema, bi jih ti s stisnjenimi zobmi in pod svojim budnim očem končno morda le pripustili k preprostemu blagoslovu.

 Papež Frančišek v teh ljudeh ne vidi neke deviantne kategorije ljudi, zato do njih ne zavzame distance, da bi jih od daleč kategoriziral in ocenjeval, ali spadajo med ljudi, ki si blagoslov zaslužijo, ali pa naj bi od njih najprej zahteval, da sebe spravijo v sklad z objektivnimi merili katoliške morale. 

Poglejmo stvar še z druge strani. Papež Frančišek v svoji apostolski spodbudi Amoris Laetitia spregovori tudi o vzgoji. Ne polemizira, kar dela večina vzgojiteljev, ali je bolj pravilen avtoritaren ali permisiven ali kak tretji model vzgoje. Tako kot papež ni ne progresist ne konservativec, tudi ni zagovornik nobenega sekularnega modela vzgoje, ampak staršem polaga na srce eno temeljno vzgojno nalogo, in sicer nenehno spraševanje – kje je duša njihovega otroka. Kajti samo iskren, ljubeč in potrpežljiv odnos bo staršem pomagal odkrivati, kje je duša njihovega otroka. In če jo bodo res odkrivali, bodo otrokom lahko posredovali svojo vero in druge svoje vrednote.

Tudi v zakonu je prvo vprašanje – kje je duša mojega sozakonca. Ko gre za istospolno usmerjene, je neevangeljsko, da bi jih kategorizirati in presojali zgolj po moralnih kriterijih, ampak naj nas najprej zanima – kje je njihova duša, kako se imajo, so sprejeti v tem, kar so, ali lahko v Cerkvi in družbi normalno živijo; kako naj jim ob tem, kar so, pomagamo, ne pa kategoriziramo. In če prosijo za preprost blagoslov, naj jim ga duhovnik podeli.                                                                                                                                                    

Izbrano za naročnike
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike