Povedano in zamolčano v govoru Ursule von der Leyen o stanju v EU
Naslov je bil morda drzen – zahteva, naj se Evropska unija odzove "klicu zgodovine" –, vendar je bil govor Ursule von der Leyen o stanju EU ta teden v glavnem obrambnega značaja. Govor je bil v veliki meri v znamenju predsednice Evropske komisije, ki brani svoje dosežke ob izteku mandata.
Von der Leynova je trdila, da je oblikovala geopolitično komisijo, ki se lahko sooči z globalnimi izzivi, od migracij, varnosti do spopadanja s konkurenco med ZDA in Kitajsko. Pohvalila je sposobnost EU, da je v času geopolitičnih sprememb, ko si je Evropa prizadevala odpraviti energetsko odvisnost od Rusije, v času hitro naraščajoče inflacije in odzivanja na covid-19, bolj ali manj ohranila zeleno tranzicijo na pravi poti. Trdila je, da je velikokrat kritizirana globalna vrata – politika, ki je bila uvedena leta 2021, da bi konkurirala kitajski pobudi Pas in cesta ter združila skupno težo EU v bolj strateške naložbe po vsem svetu – prinesla resnične spremembe v Latinski Ameriki, jugovzhodni Aziji in Afriki, saj je to "videla na lastne oči".
Ker je do volitev v EU le še osem mesecev, se je tokratni govor osredotočil na delo Komisije v času njenega mandata, pri čemer je von der Leynova trdila, da je 90-odstotno uspešna pri uresničevanju političnih smernic, ki jih je predstavila leta 2019. Vendar raziskava Evropskega parlamenta pravi, da je ta številka le 69-odstotna. V analizi, ki jo je pripravila parlamentarna raziskovalna služba, je navedeno, da je bilo predloženih 420 od 610 pobud, ki jih je napovedala Komisija. Od teh 420 pravnih in nepravnih predlogov jih je bilo sprejetih le nekaj več kot polovica. Visoki uradnik Komisije, ki mu je bilo to vprašanje postavljeno s strani Politica, je dejal, da je razlika delno posledica tega, da je Parlament upošteval predloge, ki so ostali iz prejšnjih mandatov Komisije.
Predsednica Komisije se je sicer izognila kar nekaj vročim kostanjem, ki bi si zaslužili odgovor, med drugim: ali bo naslednje leto kandidirala; pravni državi na Madžarskem in Poljskem; nove podnebne politike; obramba in vojaška naročila; zamrznjeno rusko premoženje; ureditev onesnaževanja in kemikalij; trajnostni prehranski sistemi in dobro počutje živali; zdravstveno varstvo; korupcijski škandal Qatargate ter Brexit in odnosi z Združenim kraljestvom. Bolj zapleteno vprašanje je, ali so bile te teme izpuščene, ker so padle s seznama prednostnih nalog, ali pa zato, ker so preveč sporne oz. nerešljive v tej politični konstelaciji.
Kljub nejasnostim glede tega, kam bi lahko šla naprej, pa je von der Leynova jasno povedala, kaj bi po njenem mnenju moralo Evropejce skrbeti. Medtem ko je v prejšnjih letih v svojih govorih pozivala Evropejce, naj se povežejo, je leta 2023 poudarjala, da največji izzivi, s katerimi se sooča Evropa, prihajajo od zunaj, in ne od znotraj.
Mešana diagnoza evropskega gospodarstva
Evropska podjetja, delovna mesta in sredstva za preživetje v ostro konkurenčnem svetu ogrožajo nepoštene trgovinske prakse – akterji, kot je Kitajska, ki preplavlja trg z močno subvencionirano zeleno tehnologijo. Njena podpisana napoved, ki je v neposrednem odzivu medijev vzbudila največ razprav, je bila uvedba protisubvencijske preiskave o električnih vozilih s Kitajske. Prav je tako, saj je predsednica Komisije v tej napovedi podala morda najmočnejše sporočilo od vseh – in čeprav zveni obrambno, bi lahko bilo v resnici prelomno.
Zdravje evropskega gospodarstva je zavzemalo največji del nagovora in je prežemalo praktično vse teme, ki se jih je predsednica dotaknila. Von der Leynova je vsekakor postavila mešano diagnozo. Po eni strani je predstavila gospodarstvo kot inovativno, odporno in primerno za doseganje podnebne nevtralnosti. Po drugi strani pa je opozorila na različne ovire, ki grozijo, da bodo ovirale blaginjo bloka in njegovo zmožnost, da se na svetovnem prizorišču postavi po robu konkurentom.
Države članice EU so vse bolj razdeljene glede tega, ali naj se preprosto pridružijo subvencioniranju Združenih držav, ki zdaj veliko vlagajo v zaščito svojih podjetij, da bi konkurirale kitajskemu načinu okolju prijaznega gospodarstva. Druga možnost je, da se odločno odzovejo in ponovno vzpostavijo pravičnejše konkurenčne pogoje. Vendar je von der Leynova s tem ukrepom in obljubami v zvezi z njim predlagala, da bo v preostanku svojega mandata preučila slednje. Zavzela se je za to, da bi sistem, ki temelji na pravilih, postal pravičnejši in da bi bila porazdelitev bolj enakomerna, ter ga opisala kot bistvenega za DNK EU.
Njena logika je trdna: v močno povezanem svetu Evropejci potrebujejo strateški pristop k upravljanju svoje soodvisnosti, vendar lahko to kot unija z enotnim trgom v svojem jedru dosežejo le znotraj sistema, ki temelji na pravilih. Vendar evropska politična elita hitro izgublja vero v to logiko, saj se vse bolj brani pred drugimi svetovnimi silami, ki oblikujejo svoja pravila.
Politično gledano smo spremljali marsikateri družbeno-politični škandal, ki spada na področje preseganja pooblastil Evropske komisije, ki se želi vedno bolj vmešavati v nacionalno politiko
Odzivi
Mohammed Chahim, podpredsednik levosredinskih socialistov in demokratov, je na X (prej Twitter) zapisal, da so "lepe besede" predsednice Komisije Ursule von der Leyen o naravi v njenem govoru – kot je na primer stavek o "celini, spravljeni z naravo" – prišle prepozno: "Med pomembnim glasovanjem in razpravo o zakonu o obnovi narave je bila odsotna, medtem ko so njeni kolegi (iz EPP) vse sabotirali."
Manfred Weber, vodja desnosredinske skupine Evropske ljudske stranke, je poudaril: "Prisluhniti moramo zaskrbljenosti ljudi, ne pa jih poučevati," preden je opozoril, da je Komisija poslabšala gospodarske obete, in inflacijo označil za "največje socialno vprašanje danes". Weber je branil glasno nasprotovanje EPP ključnim delom podnebne agende Komisije, pri čemer je opozoril, da konservativci podpirajo "32 od 34 dokumentov o zelenem dogovoru". "Poslušamo tudi delavce, kmete, mala in srednja podjetja ter mlade. Proizvodnja /... / več hrane, ne manj, je naš odgovor na zmanjšanje inflacije cen hrane. EPP je stranka kmetov in smo stranka podeželja."
Da bi se izognili polarizaciji okoli zelenega dogovora, se moramo oddaljiti od ideoloških rešitev in ciljev ter z znanstveno utemeljeno oceno učinka dejansko preučiti posledice političnih pobud. Zato upamo, da se bo ta strateški dialog začel z analizo politik zelenega dogovora, ki so že na mizi, in da bodo za vse nove predloge opravljene ocene izvedljivosti in proračunske ocene, da bodo ambicije EU usklajene z njenimi viri. Poleg tega je pomembno dajati poudarek na dvojni prehod in nadaljnje naložbe v evropsko industrijo, zeleni dogovor in digitalne rešitve. Izjemnega pomena za evropsko družbo bo odgovoren razvoj umetne inteligence, ki temelji na vrednotah, je pregleden, osredotočen na človeka in opolnomoči državljane.
Kritičen pogled je delil tudi Ryszard Legutko, podpredsednik Evropskih konservativcev in reformistov. Naslikal je sicer bolj temačno podobo situacije v Evropski uniji, ki odzvanja s povprečnim življem: »Migracijska politika je bila polom kljub močni retoriki Komisije. Posel tihotapljenja ljudi cveti in razkroj socialnega tkiva družbe se nadaljuje.« Zeleni prehod je sicer že leta glavna tema Evropske komisije, ampak njegovi konkretni učinki so prej negativni kot pozitivni. Tako komentira tudi Legutka, ki je ocenil, da »je vodilni projekt Komisije, namesto gonilo rasti, draga ekstravaganca, več kot 300 milijard evrov do leta 2030, z naraščajočimi življenjskimi stroški, računi za energijo in drugimi neprijetnimi vidiki fantazij Komisije in Parlamenta.«
Politično gledano smo spremljali marsikateri družbeno-politični škandal, ki spada na področje preseganja pooblastil Evropske komisije, ki se želi vedno bolj vmešavati v nacionalno politiko. Spomnimo se lahko zadnjega najbolj pereče izjave pred italijanskimi volitvami, ko je von der Leynova dejala: "Če se bodo stvari zapletle, imamo na voljo orodja." Takšne izjave in hkrati neumni birokratsko-deološki projekti, kot je bila napoved ukinitve besede božič v komuniciranju institucij z namenom spodbujanja neke lažne enakosti, dajejo več goriva nacionalno čutečim strankam, ki hkrati ne vidijo prihodnosti v Evropski uniji, kar pa je za naš kontinent lahko nevarno.