Priseljenci nas bodo zamenjali le, če bomo na lastno kulturo pozabili

Begunci iz Sirije na slovenski meji leta 2015 (foto: Goran Jakuš, depositphotos.com)

Tematika človeških migracij je eno izmed področij, kjer je tiste, ki jim politično nasprotujejo, ekstremno enostavno opisati kot nazadnjaške, nestrpne in homofobne ter tako pridobivati poceni politične točke. In seveda tudi obratno, mogoče je tudi enostavno zaslužiti z opisovanjem migrantov kot nevarnosti, ki se ji je treba zoperstaviti, preden bo prepozno ... 

Kot tako pogosto gre za dva ekstrema, ki k reševanju dejanskega problema ne prispevata veliko. Problem je namreč večplasten, dolgotrajen, in nič ne kaže, da bo kaj kmalu izginil. 

Nobene potrebe ni, da bi se priseljencev bali. Strah pred njihovo drugačnostjo po mojem prepričanju kaže na globoko nesamozavest v lastno kulturo.

Človeške migracije so se dogajale skozi celotno zgodovino. Skoraj noben narod oziroma skupnost ni izvirno “avtohton” na svojem območju, vsaj če gledamo dovolj dolgo nazaj. S trebuhom za kruhom človeštvo že celotno zgodovino išče bolj zelene travnike onkraj gora in morja. S tega vidika migrantov nikakor ne moremo kriviti zaradi iskanja boljšega življenja. 

Multikulturalizem je ponekod logičen, ponekod ne 

Narodi nekaterih držav, predvsem anglosaških, kot so ZDA, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija, so že po definiciji večkulturni. To temelji predvsem na njihovi zgodovini, saj so nastali kot kolonije svetovnega imperija, ki jih je bilo treba poseliti ter oblikovati v nove, delujoče skupnosti, s skupnimi cilji in vrednotami. S tega vidika vrednote multikulturalizma v omenjenih narodih niso presenetljive. 

Vendar pa takšno dojemanje ni najbolj posrečeno v starem svetu, kot je Evropa. Tu smo si kontinent uničili v dveh svetovnih vojnah, katerih glavna posledica je bilo oblikovanje nacionalnih držav. Torej držav, ki temeljijo na specifični naciji. Multikulturni smo morda bili v srednjem veku, ko koncept narodne pripadnosti še ni obstajal. S tega vidika se brisanje mej in vabljenje priseljencev iz raznoraznih kultur v Evropo najverjetneje ne bo dobro končalo. 

Integracija ali asimilacija? 

Kot rečeno, priseljevanje samo po sebi ni problematično. S spajanjem različnih kultur lahko pridobita obe. Vendar sta za to pomembni bistveni sestavini, ki pa ju dandanes na Zahodu ne opazimo ali omenjamo pogosto. Gre namreč za integracijo in asimilacijo.  

Asimilacija je na splošno opredeljena kot poskus etničnih manjšin, da prevzamejo navade in tradicije večinske skupnosti, tako da postanejo podobne večinski kulturi. Medtem je integracija običajno opredeljena kot vključevanje posameznikov iz različnih skupin v družbo kot enakovrednih. 

Ob delujočih procesih integriranja in asimiliranja priseljenci ne predstavljajo večjih težav.

V vsakem primeru, ob delujočih procesih integriranja in asimiliranja priseljenci ne predstavljajo večjih težav. S časom postanejo bistven, neločljiv del celote. A to ni nekaj, kar bi danes lahko opazili na Zahodu. 

Medtem ko so nas polna usta pojmov, kot so pravičnost, enakost, enakopravnost, enakovrednost ... v praksi takšnih rezultatov ni opaziti. Nasprotno, priseljence veliko pogosteje trpamo v nekakšna geta (ali pa se kar sami) ter jih obravnavamo drugače kot obstoječe državljane. Posledično se počutijo odtujene, nesprejete in zmedene. Naših vrednot ne posvojijo. In kako naj jih? Kaj sploh so naše vrednote? 

Znamenje velike, samozavestne civilizacije 

Tu bi se naslonil na zgodovinskega prednika sodobnega Zahoda, rimsko cesarstvo. Šlo je za ogromno, večkulturno tvorbo, ki pa je večino svojega obstoja vzdržala enotna. Kako ji je to uspelo? 

Rim je bil samozavestna družba z jasnimi vrednotami. Ideja Rima je bila pomembnejša od plemenske pripadnosti. Rimljan nisi postal z rojstvom v Rimu, temveč z načinom življenja. Rim je osvojena ozemlja in ljudstva aktivno romaniziral ter jih tako spreminjal v “Rimljane”. 

Mnogo, predvsem poznejših rimskih cesarjev, ni bilo rojenih v Italiji. Izhajali so iz vseh koncev cesarstva. A to ni predstavljalo problemov, Rimljani niso bili nič manj kot Cezar. In ideja Rima se je ohranila še dolgo po padcu cesarstva. Bomo lahko v prihodnosti podobno rekli za sodobni Zahod? 

Kaj je ideja Zahoda, razen materialnega blagostanja? 

Ravno tu je zame bistvo današnjega problema migracij. Na Zahodu kulturno nismo samozavestni; vase ne verjamemo; pogosto imamo vcepljeno slabo vest zaradi svoje zgodovine. Kaj je ideja Zahoda, razen materialnega blagostanja? 

Ne verjamemo, da je naša civilizacija kakorkoli boljša od drugih. Svojih vrednot ne želimo povzdigovati. Sprejemanje priseljencev dojemamo kot nekakšno zgodovinsko kazen, pokoro za “storjeno gorje”. Takšno dojemanje izhaja predvsem iz levega političnega tabora, a tudi desni pogosto nima jasnih odgovorov in rešitev, razen preprečevanja oziroma omejevanja priseljevanja. 

A to jim v veliki meri ne uspeva, priseljenci pa medtem neprestano prihajajo in pri tem ne postajajo del naše kulture. Kako tudi naj? Če še sami ne vemo, kdo smo in kaj želimo, kako naj to vedo prišleki? Zakaj bi ti želeli postati del “zlobne”, “izkoriščevalske” civilizacije brez duhovne usmeritve? Kaj jim sploh nudimo, razen bolj udobnega življenja s številnimi pravicami in dodatki? 

Kdo so Slovenci? 

In čeprav je ta problem morda bolj izrazit v nekdanjih kolonialnih velesilah, se mu ne moremo izogniti niti v mali državici brez imperialne zgodovine. Večina priseljencev morda pri nas res ne želi ostati, a integrirati nismo sposobni niti že dalj prisotne kulture, kot so romi. 

Te obravnavamo drugače kot ostale državljane, potem pa se čudimo, zakaj so tudi rezultati drugačni. Kot je prepričan župan Novega mesta, Gregor Macedoni, če se otrok ne pošilja v osnovno šolo, se tudi ne spoštuje temeljnih družbenih vrednot. Razmere se celo aktivno slabšajo. Le kdo bi to lahko predvidel ...? 

Verujmo torej sami vase, v svojo kulturo, ter prišlekom nudimo zgled, kaj pomeni biti Slovenec.

Trdno sem prepričan, da naroda ne določa genski zapis. Določajo ga jezik, kultura, zgodovina. Ter vzgoja. Tako ni ovire, ki bi preprečevala romom, ali pa morda celo Sircem ali Nigerijcem, da postanejo Slovenci. Razen nas samih. Dokler jih bomo obravnavali kot vazo iz porcelana ali pa morda smrtonosni virus, ne bodo postali del nas.  

Nobene potrebe ni, da bi se priseljencev bali. Strah pred njihovo drugačnostjo po mojem prepričanju kaže na globoko nesamozavest v lastno kulturo. “Zamenjali” nas bodo le, če bomo na svojo kulturo pozabili. Seveda pa jim moramo pri vključitvi v družbo pomagati. Tako z zakoni kot z zgledom.

Verujmo torej sami vase, v svojo kulturo, ter prišlekom nudimo zgled, kaj pomeni biti Slovenec. Obravnavajmo jih kot druge državljane. Zahtevajmo integracijo. Naučimo jih našega jezika, navad in vrednot.  

Seveda pa moramo pri tem najprej vedeti, kaj te vrednote sploh so ... 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike