Prodajalec golobov – Mykola Babak & Evgene Matveev

Pri vratih je pozvonilo.

»Driiing! Dring! Dring! Driiiiiing!!«

Potem je bilo nekaj časa vse tiho. Nato pa spet:

»Dring! Dring! Driiiiiing!«

Iz hiše se je zaslišal nizek glas. No, ne nizek, ampak majhen, da ne bom izpadel nesramno. Čeprav niti majhen ni točno. Saj glas ne more biti majhen. Lahko pa je nizek. A ta glas, ki se je drl: »Draga! Dragica!« ni bil nizek, ampak visok, pripadal pa je majhnemu možu. Če bi hotel biti nesramen, bi lahko rekel, da je ta mož majhen po rasti in tudi sicer, a ta bi bila res nizka.

»Draga moja, a ne slišiš?! Nekdo zvoni. Pojdi odpret!«

»Ne morem,« je odgovoril drug glas. Visok. Višji od prejšnjega. Morda celo večji, a za tako izjavo bi potreboval več podatkov.

»Zakaj ne moreš? Kaj delaš?«

»Kuham!«

»Dring! Dring! Drrriiiiing!«

»Kaj kuhaš? Golaž? Ne nori. Do konca aprila je še dovolj časa. Da ne bo potem postano?!«

»Golaž ne more biti postan. Večkrat pogret je najboljši. Ampak ne kuham golaža.«

»Kaj pa potem kuhaš, da nimaš časa odpreti vrat?!«

»Kuham zamero!«

»Zamero? Do koga?«

»Do kogar hočeš, dragi moj, do kogar ti hočeš!«

Ta na vratih ni odnehal:

»Driiiiing! Dring! Drrrriiiiing!«

Tudi mali mož ni odnehal:

»Torej ne boš šla odpret? Te ne zanima, kdo je pred vrati?«

»Niti najmanj. Kar sam pojdi odpret. Saj je gotovo zate. Vedno je zate!«

In tako je mali mož odložil knjigo, ki jo je bral, zlezel s fotelja, si obul copate, oddrobencljal do vrat in jih odprl. Pred njim je stal prodajalec golobov, ki ga je prijazno pozdravil:

»Dober dan!«

»Svoboda narodu!« je mali strumno odzdravil. »Kaj pa želite?«

»Ne, ne, ne, dragi moj gospod, vprašanje je, kaj vi želite!«

»Aja?«

»Ja.«

»Ne vem. Kaj pa ponujate?«

Prodajalec golobov se je zvito nasmehnil.

»No, prišel sem, ker sem slišal, da potrebujete goloba. Imam jih polno torbo.«

»Jaz jih imam pa poln kufer. Ravno zadnjič mi je žena kupila Goloba. Knjigo. Krasen naslov: Leninov park. Čisti nateg. Sem misli, da bo kaj o revoluciji, pa je bila samo butasta kriminalka.«

»No, jaz ne prodajam knjig, ampak čisto prave živali. Ptice.«

»Ptice so čudni tiči in golobi znajo biti čisto navadne zverine!«

»No, če vas je strah, vam lahko ponudim mladička.«

»Golobčka?«

»Ne. Golobiča!«

»Oh, kaj pa vem. Enega takega sem nekoč že imel, pa je samo žrl in žrl, ko pa je zrasel, mi je ušel.«

»Poglejte jih, kakšne lepe bele barve so. Primerni za čarovniške trike. Lahko jih povlečete iz rokava ali iz klobuka. Ljudje bodo zijali, boste videli. Sploh ne bodo vedeli, kaj se godi.«

»Nosim kratke rokave in ne maram klobukov. Za trike uporabljam sovo. In ja, se strinjam: ljudje nimajo pojma, kaj se godi.«

»Vam morda lahko ponudim poštne golobe? Za hitro in diskretno prenašanje novic z leve na desno in z desne na levo.«

»Za to imam udbo.«

»Udbo?«

»Sem rekel udbo? Mislil sem utvo. Utvo! Da me ne boste slučajno citirali. Bom vse zanikal.«

Prodajalec golobov je zajel sapo.

»Poslušajte, gospod … «

»Ljubše mi je, če mi rečete tovariš.«

»Dobro. Torej, gospod tovariš, očitno vi sploh ne potrebujete goloba, zato se bom kar poslovil.«

»Ej, ej, tako hitro pa spet ne. Če vam povem po pravici: nujno potrebujem goloba!«

»Res?« Prodajalcu golobov so se zasvetile oči. »Kakšnega pa?«

»Lepega – da se bo dopadel ljudem – in neukega – da ga bom naučil vsega, kar znam.«

»Če smem vprašati,« je prodajalec golobov znižal glas, da je bil nekako na pravem nivoju, če sem nesramen, »za kaj pa potrebujete lepega in neukega goloba?«

Mali mož je zavil s svojimi velikimi plavimi očkami in priznal:

»Za volitve!«