Protest kolesariata – ista majhna skrajno leva elita, ki prodaja iste v nov celofan zavite revolucionarne parole

Danes sem bil s protestom proti zdravstvenim delavcem pozitivno presenečen. Zdaj nam ni treba več ugibati, ali gre res za glas ljudstva, ki se bori za dobro vseh bolnikov. Tam ni bilo ljudstva, ampak skoraj več novinarjev kot protestnikov. Tam ni bilo bolnikov ali zdravstvenih delavcev, ampak aktivisti z ozkimi osebnimi interesi.

Borili so se proti kapitalizmu, pa čeprav je mnogo obrazov tam prisotnih še predobro živelo od kapitalizma, tudi kakšen glasen bivši minister za zdravstvo se najde med njimi. Imenovali so jo stavko, ker se na to dobro spoznajo, na delo pa malo manj. V resnici se je lepo pokazalo, da gre za isto majhno skrajno levo elito, ki prodaja v nov celofan zavite iste revolucionarne parole, ki bi nas vrgle nazaj globoko v čas Jugoslavije. Kar je spodbudno, je to, da jih je bilo tako malo.

Kolesarji so včeraj zahtevali osebnega zdravnika za vse, ne le za peščico. Ampak kot vsaka stvar, ki jo na pamet zahtevaš – to še ne pomeni, da se avtomatsko zgodi. Zdravniki namreč ne rastemo na drevesih. Izobraževanje poteka vsaj dobrih deset let od mature. To je vsaj šest let manj prihodkov in vplačane delovne dobe. Nespametno je odgnati kader, ki se ustvarja toliko časa. Zapisana pravica ne pomeni, da potem lahko zaničuješ in maltretiraš ves zdravstveni kader, da bo namesto 200 % dal 300 %.

Nihče od kolesarjev ne prevzame odgovornosti za stvari, ki jih zahtevajo. To kaže na odnos, ki ga ima skrajna levica do posameznika. Kot človek nisi pomemben, pomemben je (njihov) kolektiv, za katerega te žrtvujejo. Ga ni pravnega trika, ki bi iz nič ustvaril tisoč zdravnikov, iz tujine pa nočejo v ta sistem, iz katerega sami odhajamo. Če v državi ostane deset družinskih zdravnikov, ali naj vsak skrbi za 200.000 ljudi? Ne gre.

Vse te bizarne vzgibe združuje želja po obvladovanju nekoga drugega, po tem, da z močjo povoziš osebno svobodo in želje posameznika.

Pravijo, da če hočeš spoznati človeka, mu daj malo moči. Recimo, ko kolesariat dobi priložnost povedati svoje mnenje. Eni bi nas silili v pokrivanje vseh potreb, ne glede na naše število, drugi bi nas priklenili na delo v Sloveniji in v državni ustanovi, tretji bi kolegom zasebnikom "pobrali vse dobičke", povrh pa bi zasebnike še prepovedali, četrti pa bi zahtevali (samo) od zdravnikov, da denar od študija vrnemo, če gremo v tujino. Vse te bizarne vzgibe združuje želja po obvladovanju nekoga drugega, po tem, da z močjo povoziš osebno svobodo in želje posameznika – še dobro, da nismo več v Jugoslaviji in so takšna mnenja nepomembna.

Posledice drugega reda

Posledice drugega reda so posledice posledic. Npr., če stojiš v vrsti in se nekomu mudi, ga lahko spustiš predse. Posledica tvojega dejanja je, da bo ta človek prej prišel na vrsto. Posledica drugega reda pa je, da bodo zaradi dodatnega človeka v vrsti vsi za njim prišli na vrsto kasneje.

Na tak način se je vlada lotevala plač v zdravstvu: dvigovali so malo eni skupini, malo drugi, nato tretji – vsakič zdravnike izpustili. Zato so si domislili vrsto dodatkov, ki mnogim zdaj predstavljajo večino dohodka. Nekateri zdravniki imajo takšne dodatke, ki celo presegajo plače kolegov v drugih ustanovah. Z vsakim novim popravkom se ustvarjajo nova nesorazmerja. In tako bo vse, dokler se bo plače določalo z uravnilovkami, ki se ne ozirajo na sposobnost, vložen trud in zahtevnost opravljenega dela. Plače so v vsakem normalnem delovnem odnosu stvar med delodajalcem in delojemalcem.

Naj vsak zdravstveni zavod upravlja s svojim denarjem in plačuje svoje sodelavce toliko, kot se dogovorijo glede na dodano vrednost, ki jo ti prinašajo ustanovi.

Naj vsak zdravstveni zavod upravlja s svojim denarjem in plačuje svoje sodelavce toliko, kot se dogovorijo glede na dodano vrednost, ki jo ti prinašajo ustanovi. Zakaj se ni že prej vzpostavilo normalnih delovnih razmerij? Ker bi transparentnost presekala z marsikaterim poslom tistih, ki glasno kričijo proti spremembam. 

Današnje drugo pozitivno presenečenje je bila mediacija, ki jo je odlično izpeljal prof. Komadina. S tem je pokazal, da so dogovori možni, če je volja na obeh straneh, z grožnjami in čustvenimi pogovori vsekakor ne. Morda je Golob spoznal, da njegova "totalna vojna" z zdravniki nima prav velikega smisla, ker so ljudje na strani zdravnikov, in ne na strani Jenulla.

Zakaj je bila stavka na mestu?

Zaradi dveh stvari: eno so standardi in normativi, drugo pa plače. Prvo je neizbežno, ker so marsikje pogoji tako slabi, da je večina kadra tik pred odpovedjo. Tako slabega stanja v urgentnih centrih še nisem videl. Delo mora biti varno in pogoji morajo biti dani, sicer kvalitete ne moremo zagotoviti. Stavkamo torej zaradi standardov in normativov, seveda, ampak stavkamo tudi zaradi plače. Površni opazovalec bi se v to obregnil, češ da nam gre samo za plače. To sicer ni res, ampak zakaj moram vsakič upravičiti svojo plačo vsakemu, ki se čuti poklicanega določiti mi dohodek?

Dajmo vseeno razložiti: osnovne plače so zelo slabe. Zdravnik začne kariero pri minimalni plači, kot specialist pride malo čez povprečno plačo. Glede na to, da na trg dela zaradi študija vstopamo vsaj šest let kasneje, da odgovornost, ki jo imamo, ni majhna in da kompleksnost dela, ki ga opravljamo, je visoka, bi morale plače vse te vidike upoštevati. Trenutno so porušena razmerja med člani tima, ker ima veliko medicinskih sester višje plače kot zdravniki, kar je iz prej omenjenih razlogov nepošteno. Ali vsakomur privoščimo primerno plačo? Seveda – ampak sebi tudi. Dobrih plač ne "potrebujemo" in nima nobene povezave z dostojanstvom. Plače smo si zaslužili.

Danes je dober dan. Ne bo nam treba stavkati in bomo lahko delali s pacienti, kar je tisto, kar si kot zdravstveni delavci želimo.

Uslužni mediji pa so pravočasno objavili, da najvišje plače v javnem sektorju dobivajo zdravniki. Ja, kdo naj jih dobi, če ne naši najboljši strokovnjaki, z vsemi dežurstvi in predavanji in mentorstvi? Nihče se ne zgraža, ko nogometaš dobiva milijone. Po drugi strani pa so po meni dostopnih podatkih prav vse plače v državnem Gen-I višje od vseh zdravniških plač, Golobova je bila več kot dvajsetkratnik osnovne plače specialista. Kje pa so ti ljudje na lestvicah?

Danes je dober dan. Ne bo nam treba stavkati in bomo lahko delali s pacienti, kar je tisto, kar si kot zdravstveni delavci želimo. Hkrati pa je spodbudno videti, da je ljudstvo prepoznalo ponovno prevaro kolesariata in se jim v boju proti kapitalizmu ni pridružilo. Čas je, da zberemo dobre rešitve in jih poskusimo uresničiti. Glejmo v prihodnost in ne v preteklost, dela imamo več kot dovolj.