Prvi november: modna revija ob svečah

POSLUŠAJ ČLANEK
Vsi sveti in velika noč imata mnogo skupnega. Poleg tega, da na blagoslovu grobov in jedil Cerkev organizira največjo modno revijo, sta to praznika, ki nas opominjata, da nas po smrti čaka večno življenje. Tega bi se morali iskreno veseliti. Kaj pa počnemo mi?
Smo družba protislovij. Na vseh korakih častimo smrt, ob enem pa se je neskončno bojimo. Zadnji dan oktobra obeležujemo noč čarovnic, naslednji dan pa tekamo od pokopališča do pokopališča in prižigamo gore sveč. Najpomembnejše je, da se ne ustavimo niti za minuto. Norma je namreč visoka: 8 sveč na povprečnega Slovenca.
Tako kot večina praznikov, so tudi vsi sveti izgubili vsa smisel. Ostal je skrit za urami čiščenja in urejanja grobov, za kupi sveč, ki onesnažujejo okolje, za košatimi in dragimi ikebanami in za novimi plašči, ki jih vsako leto pridemo razkazovati na grob.
Mogoče nas je samo strah smrti in tega kar pride po njej. Smrt nas vedno preseneti. Tudi, če mislimo, da smo nanjo pripravljeni, ne vemo ne dneva ne ure. Praznik vseh svetih bi moral biti opomnik tudi za to, da se lahko naše življenje vsak trenutek konča.
Kakšni so naši odnosi z bližnjimi sedaj? Ne bi bilo morda bolje, da skrbimo za urejene odnose, kot za urejene grobove? Ne razumite me narobe, spodobi se, da mrtvim izkažemo spoštovanje tudi tako, da uredimo prostor, kjer so pokopani. Ne spodobi pa se, da več spoštovanja izkažemo kamnu in svečam kot sorodnikom, ki se zberejo okrog groba.
Danes je pomembna forma in ne vsebina. Dobro se prodaja zgodba o tem, kako smo cel dan romali od groba do grba. Romantično je, da smo prižigali svečke in polagali cvetje.
»Če ti v zapestje ali stopala zabijejo žeblje, si ne moreš kaj, da te ne bi bolelo. S tem se pač sprijazniš. Nasprotno pa ti ob misli na smrt ni treba trpeti bolečine. Saj ne veš, kakšna je smrt. Potemtakem je vse odvisno od tebe.« Tako v svoji knjigi Oskar in gospa v rožnatem piše Eric-Emanuel Schmid.
Res je, vse je odvisno od nas. Nobene potrebe ni, da bi se pred smrtjo zatekali med sveče in rože. Ali bomo letos na grob znosili morje sveč ali bomo zapravili nekaj deset evrov za cvetje ali bomo šli na pokopališče pokazat zadnje modne trende, je odvisno od nas samih.
Želela bi si, da bi se rajnih kdaj spomnili tudi mimo vrste in ne samo za prvi november, ko je potrebno urediti grob. Želela bi si, da bi nehali tekmovati v prižiganju sveč po grobovih. Želela bi si, da bi prazniku vseh svetih vrnili svetost, ki si jo zasluži.
Gustav Mahler svojo fantastično simfonijo Vstajenje zaključi z besedami: »Smrt, ki vse premagaš, zdaj si premagana. Ne bom umrl, ampak živel. Vstalo boš moje srce v hipu. Kar si bìlo, te bo nosilo k Bogu.«
Mogoče je ravno današnji dan tisti pravi za začetek novega razmišljanja o smrti in tem kar pride po njej.
Maraton od groba do groba
Smo družba protislovij. Na vseh korakih častimo smrt, ob enem pa se je neskončno bojimo. Zadnji dan oktobra obeležujemo noč čarovnic, naslednji dan pa tekamo od pokopališča do pokopališča in prižigamo gore sveč. Najpomembnejše je, da se ne ustavimo niti za minuto. Norma je namreč visoka: 8 sveč na povprečnega Slovenca.
Ne razumite me narobe, spodobi se, da mrtvim izkažemo spoštovanje tudi tako, da uredimo prostor, kjer so pokopani. Ne spodobi pa se, da več spoštovanja izkažemo kamnu in svečam kot sorodnikom, ki se zberejo okrog groba.
Tako kot večina praznikov, so tudi vsi sveti izgubili vsa smisel. Ostal je skrit za urami čiščenja in urejanja grobov, za kupi sveč, ki onesnažujejo okolje, za košatimi in dragimi ikebanami in za novimi plašči, ki jih vsako leto pridemo razkazovati na grob.
Strah pred smrtjo
Mogoče nas je samo strah smrti in tega kar pride po njej. Smrt nas vedno preseneti. Tudi, če mislimo, da smo nanjo pripravljeni, ne vemo ne dneva ne ure. Praznik vseh svetih bi moral biti opomnik tudi za to, da se lahko naše življenje vsak trenutek konča.
Kakšni so naši odnosi z bližnjimi sedaj? Ne bi bilo morda bolje, da skrbimo za urejene odnose, kot za urejene grobove? Ne razumite me narobe, spodobi se, da mrtvim izkažemo spoštovanje tudi tako, da uredimo prostor, kjer so pokopani. Ne spodobi pa se, da več spoštovanja izkažemo kamnu in svečam kot sorodnikom, ki se zberejo okrog groba.
Danes je pomembna forma in ne vsebina. Dobro se prodaja zgodba o tem, kako smo cel dan romali od groba do grba. Romantično je, da smo prižigali svečke in polagali cvetje.
Vse je odvisno od nas
»Če ti v zapestje ali stopala zabijejo žeblje, si ne moreš kaj, da te ne bi bolelo. S tem se pač sprijazniš. Nasprotno pa ti ob misli na smrt ni treba trpeti bolečine. Saj ne veš, kakšna je smrt. Potemtakem je vse odvisno od tebe.« Tako v svoji knjigi Oskar in gospa v rožnatem piše Eric-Emanuel Schmid.
Res je, vse je odvisno od nas. Nobene potrebe ni, da bi se pred smrtjo zatekali med sveče in rože. Ali bomo letos na grob znosili morje sveč ali bomo zapravili nekaj deset evrov za cvetje ali bomo šli na pokopališče pokazat zadnje modne trende, je odvisno od nas samih.
Želela bi si, da bi se rajnih kdaj spomnili tudi mimo vrste in ne samo za prvi november, ko je potrebno urediti grob. Želela bi si, da bi nehali tekmovati v prižiganju sveč po grobovih. Želela bi si, da bi prazniku vseh svetih vrnili svetost, ki si jo zasluži.
Po smrti sledi vstajenje
Gustav Mahler svojo fantastično simfonijo Vstajenje zaključi z besedami: »Smrt, ki vse premagaš, zdaj si premagana. Ne bom umrl, ampak živel. Vstalo boš moje srce v hipu. Kar si bìlo, te bo nosilo k Bogu.«
Mogoče je ravno današnji dan tisti pravi za začetek novega razmišljanja o smrti in tem kar pride po njej.
Zadnje objave

Vsi smo blago
6. 2. 2025 ob 9:04

Sobodajalci vladi očitajo, da se uničuje steber slovenskega turizma
6. 2. 2025 ob 6:00

Zakaj so »zavezniki« leta 1945 bombardirali številne vasi? (4. del)
5. 2. 2025 ob 19:15

Zakonodajno-pravna služba kritična do zakonskega predloga
5. 2. 2025 ob 17:30

[Prejeli smo] DKPS poziva k večji varnosti v šolah in odgovornosti odločevalcev
5. 2. 2025 ob 15:32

Zakaj dopuščamo, da je vse obrnjeno na glavo?
5. 2. 2025 ob 12:00

[Video] Drzni zmagovalci: Prof. dr. Janez Štrancar
5. 2. 2025 ob 9:02
Ekskluzivno za naročnike

Vsi smo blago
6. 2. 2025 ob 9:04

Zakaj so »zavezniki« leta 1945 bombardirali številne vasi? (4. del)
5. 2. 2025 ob 19:15

Pred praznikom kulture – 186. številka tednika Domovine
5. 2. 2025 ob 6:10
Prihajajoči dogodki
FEB
07
FEB
07
Koncert Novomeškega simfoničnega orkestra
19:00 - 22:00
FEB
08
Prešernov dan v Koroškem pokrajinskem muzeju
09:00 - 18:00
FEB
08
Prešernov smenj 2025
10:00 - 22:00
Izbor urednika

[Video] Drzni zmagovalci: Prof. dr. Janez Štrancar
5. 2. 2025 ob 9:02

Pred praznikom kulture – 186. številka tednika Domovine
5. 2. 2025 ob 6:10

Domovina 186: Diktatura Svobode
5. 2. 2025 ob 6:00

Diktatura visokoizobraženih idiotov
1. 2. 2025 ob 6:00
3 komentarjev
Jernej
v Kočevskem rogu smo bolj hribovsko napravljeni. Kavbojke, hribovski čevlji, ruzak, notri pa nekaj sveč. Morišče pod Macesnovo gorico sem že zdavnaj intuitivno določil za grob mojega očeta. Imel sem prav. Leta kasneje je Mitja Ferenc s površinskim arheološkim izkopavanjem dokazal, da so v jami Slovenci. Letos se je sondažno izkopavanje nadaljevalo. Naslednje leto sledi izkopavanje.
Tudi moja sveča - kot večna lučka - je tam prižgana v spomin pobitim.
helena_3
Zelo zavajajoč komentar. Predvsem ni prav, da govorite v prvi osebi množine. Ker jaz:
- plašča sploh nimam, kaj šele novega
- "noč čarovnic" gladko ignoriram
- 1. novembra prižgem vsaj 10 sveč - ker imam pač številno žlahto, sosede in prijatelje na onem svetu, in če vsakemu eno prižgem, je "norma" 8 sveč občutno premalo. Moja pokojna babica ima 20 vnukov, in če polovica od teh prinese svečko - je na njenem grobu komaj prostora za vse. Tako, da smo se dogovorili, da bomo to prižiganje sveč malo razporedili čez vse leto
- ikeban ne kupujem, letos jo pa bom, ker mi je pred kratkim umrla mama in smo se v žlahti strinjali, da bomo letos še boleč spomin nanjo malo bolj "okrasili". Poleg tega se bomo po dolgem času jutri udeležili molitev za verne duše v vicah.
Da zaključim: nabijanje o modni reviji na pokopališču, dragih ikebanah, množici sveč in vzvišenem ignoriranju spominjanja na pokojne na 1. novembra dan ni več aktualno, ker ne ustreza dejanskemu stanju. Sveče so na ta dan na grobovih vedno gorele v precej večjem številu kot na "navadne" dni. Res pa je, da smo v moji mladosti prižigali navadne sveče iz voska - brez plastike - in potem hodili po praznikih pobirat tisti vosek na grobove. Kolikor pa mi je znano, se tudi te plastične posodice dajo dobro reciklirati.
NatalijaL
A zdaj boste še vi začeli z očitki, da zganjamo na pokopališčih modno revijo in nam začeli gor metati sveče?
Spadam med tiste ljudi, ki imajo zelo radi sveče. Prižigam jih redno, tako na grobovih, največkrat pa v vaški kapelici, ki je posvečena Materi Božji.
Ob grobu ne zganjam modne revije, Je nimam s čim. Se pa rada lepo uredim, ampak to se itak vsako nedeljo, ko grem h maši, ali če grem kam drugam. Bi morali iti h grobu pošvedrani?
Zadnje čase se itak pojavlja miselnost, da se na pokopališčih zganja modna revija, da se hodi na pokopališče samo klepetati in opravljati, da prižigamo sveče kar v tri dni! V naših krajih so grobovi obiskani in urejeni skozi celo leto. Le redki imajo zapuščene grobove, večinoma tisti, ki živijo daleč ali iz kakšnega drugega razloga.
Če bi bilo to res, bi odšli kam drugam in ne na pokopališče.
Pomrli so mi starši, brat, tašča, tast, strici, tete, dve mladi sestrični, bratranec, sodelavci (ja tudi njih smo s sodelavkami obiskali na grobu in jim nesli svečke) in nihče, prav nihče mi nima pravice zapovedovati, koliko sveč naj nesem!
In ja, danes bo "maraton" od groba do groba. Obiskali bomo najmanj štiri pokopališča, popoldan pa se dobimo sorodniki in skupaj malo poklepetamo, obujamo spomine na naše rajne in krepimo naše prijateljstvo, Zavedamo se, da nas je vsako leto manj. Na žalost.
Toda vera nam daje upanje, da se v večnosti zopet srečamo.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.