Rajko Gerič: RTV je prevelik, porabi preveč denarja in se ukvarja z zadevami, ki tja verjetno ne sodijo (1.del)

V času ko se v Sloveniji pripravlja sprememba medijske zakonodaje, vključno z zakonodajo na področju nacionalne Radiotelevizije Slovenija, smo na Domovini za pogovor zaprosili izkušenega novinarskega operativca, Rajka Geriča.

Rajko Gerič je svojo novinarsko pot začel Na RTV Slovenija, kmalu po osamosvojitvi. V javni RTV hiši je prehodil vse stopničke, ki jih novinar tam lahko prehodi, od sindikata do odgovornega urednika informativnega programa TV Slovenija.

Leta 2012 je na noge pomagal postaviti nastajajočo Planet TV, kjer je bil dve leti  odgovorni urednik, še naprej pa tam opravlja delo novinarja in urednika.

V prvem delu intervjuja smo se pogovarjali predvsem o nacionalni radioteleviziji, v drugem delu, ki bo na Domovini objavljen jutri, pa se bomo dotaknili novinarskega poklica in s tem povezanih izzivov na splošno.

Nacionalna radiotelevizija nas te dni preko promocijskih spotov športnikov, kulturnikov, znanstvenikov in ostalih prepričuje v svojo pomembnost, kakovost, predvsem pa nenadomestljivost. Kako komentirate to akcijo?

Logično je, da jo na RTV Slovenija izvajajo. RTV Slovenija kot javni zavod skuša upravičiti svoj obstoj. Zato, da ohranjajo svoj položaj oz. status, ki ga RTV ima, morajo v javnosti zbuditi občutek o nujnosti, prepotrebnosti in vrhunskosti javnega zavoda. Ali bodo uspeli prepričati tiste, ki o tem odločajo, je pa drugo vprašanje.

Ali Slovenija potrebuje javno RTV hišo ali se strinjate s tistimi, ki menijo, da naj se RTV prispevek ukine in naj se RTV Slovenija financira »na trgu«?

RTV Slovenija kot taka se na trgu ne more financirati. Redko katera javna televizija se lahko, še posebej v razmerah, ki na medijskem trgu vladajo danes. Konkurenca je res velika, medijski prostor pa je zelo razbit. V takih okoliščinah javna RTV brez nekega davka oz. prispevka ne more preživeti.

Veliko vprašanje pa je, ali od javne RTV za ta obvezni prispevek gledalci oz. tisti, ki jo plačujemo, dobimo dovolj. Mislim, da država potrebuje javno televizijo, ampak potrebuje drugačno javno televizijo.

Javna televizija je preveč glomazna, v njej preveč ljudi naredi premalo programa.

Kakšno drugačno?

Če pogledamo, komu javna televizija služi danes, je veliko vprašanje, a sploh še zadovoljuje potrebe gledalcev in sledi razmeram na trgu, ali samo ohranja status quo.

Javna televizija je preveč glomazna, v njej preveč ljudi naredi premalo programa. Ogromno denarja, ki ga RTV pobere z naročnino, gre za plače in posledično ga premalo ostane za program. Tak program pa ne more biti dober. RTV se vrti v krogu, v katerem sama sebe prepričuje, kako je enkratna. Prepričani so, da si za to, kar ponujajo, danes zaslužijo še več denarja, program pa je čedalje slabši in ima vse manj programskih vsebin.

Tukaj govorim o informativnem, kulturnem, zabavnem in nenazadnje tudi športnem programu. Mislim, da gledalci, ki jih omenjena področja zanimajo, ne morejo biti zadovoljni s tem, kar jim javna televizija ponuja za to, kar morajo oni plačevati. Za denar, ki ga imajo danes, bi lahko ustvarili več boljših vsebin z manj zaposlenimi.

Kateri bi bili ključni potrebni koraki za izboljšanje trenutnega stanja. Kaj bi storili, če bi imeli škarje in platno v svojih rokah?

Z izkušnjo postavljanja na noge nove televizije Planet TV lahko mirno rečem, da se da z veliko manj kadra in denarja ustvarjati zelo kakovostne programe. Racionalizacija in optimizacija sta dve besedi, ki sta na RTV-ju skoraj kletvici. Govorim iz lastnih izkušenj.

Štiri leta sem bil odgovorni urednik, vodil sem kolektiv 250 ljudi in dobro vem, kaj pomeni, če želiš doseči spremembe. Na javnem zavodu naletiš na precejšen odpor, ker se ljudje nočejo sprijazniti s tem, da mediji, televizija in družbena realnost niso več taki, kot so bili pred dvajsetimi leti. Da je treba sprejeti razvoj, tehnološke rešitve in dejstvo, da to, kar so včasih počeli štirje, danes lahko opravi eden. Dokler tega ne bodo razumeli, bo RTV v izgubi z vse slabšim programom.

Največ očitkov leti na informativni program. Sami ste bili odgovorni urednik informativnega programa na RTV Slovenija. Se del slovenske javnosti upravičeno počuti zapostavljenega, celo neupravičeno napadanega s strani informativnega programa RTV Slovenija, ki ga je pa vseeno primoran plačevati? Kako gledate na te očitke? 

Jasno je, da so ljudje z informativnim programom nezadovoljni, saj premalo dela na tem, da bi zaobjel več različnih mnenj, premalo delajo na soočenjih, na informiranju javnosti o različnih pogledih.

Oni si vzamejo eno smer in temu sledijo. To pa iritira del javnosti, ki posledično ne pride do glasu, ki ni seznanjen z mnenji strokovnjakov, ki jih smatra za relevantne. RTV dela napako, da se ne odpira in išče dodatnih mnenj. Namesto tega pa ustvarja interpretacije zgodb, ki so lahko ocenjene kot povsem subjektivne, enostranske, zavajajoče. Za mnoge to žal tudi v resnici drži. Tukaj hodijo po tankem ledu.

Vlada pripravlja spremembo medijske zakonodaje, med drugim tudi nov zakon o RTV Slovenija. Kako komentirate predlog zakona?

Če bi resnično želeli RTV rešiti iz krempljev politike in se približati modelu BBC, ki velja za nekakšen vzor dovolj neodvisne medijske hiše, je recept dokaj enostaven. Mislim pa, da tega ne bi podprla nobena politika, ne leva ne desna.

RTV bi se moral izključiti iz javnega sektorja. Nestimulativne plače ubijajo kreativnost in inovativnost tistih, ki na RTV-ju dobro delajo. Ko vidijo, da so vsi enako plačani, tudi bolj zagnanim delovna vnema pade. Kot predsednik sindikata sem se boril za to, da RTV Slovenija ne bi vključili v sistem plač v javnem sektorju. S kolegom Urošem Slakom sva šla v parlament, da bi dosegla zakonsko izjemo. Predlog ni bil sprejet. V tem sistemu je težko nagrajevati tiste, ki dobro delajo.

RTV prispevek bi morali preoblikovati tako, da bi bila z zakonom določena višina prispevka, ki se avtomatično usklajuje z inflacijo, ne glede na to, katera opcija je na oblasti. S tem se onemogoči vpliv politike na vodstvo RTV na način: »Zvišamo vam naročnino, če boste delali kot bomo mi rekli.«

Vodstvo RTV bi za vsako leto lahko vnaprej izračunali svoje prejemke in jih ustrezno razdelili. Imeli bi stabilen vir financiranja.

Ukinil bi reklame. Menim, da na javno RTV reklame ne sodijo. To bi lahko tudi bila konkurenčna prednost pred drugimi televizijami. Za reklame pa naj se potegujejo mediji na trgu. S tem se RTV razbremeni tudi pritiska oglaševalcev, na katere tudi ne smemo pozabiti. Včasih gospodarski subjekti predstavljajo še hujši pritisk na medije od same politike.

Iz organov upravljanja bi umaknil vse politike. V zadnjih petnajstih letih so bili na čelu programskega sveta trije z vrha stranke SD. Trenutno je vpliv politike prek nadzornih organov premočan.

V zadnjih petnajstih letih so bili na čelu programskega sveta trije z vrha stranke SD. Trenutno je vpliv politike prek nadzornih organov premočan.

Po umiku politike iz RTV pa lahko njeno vodenje prepustimo menedžerjem in medijskim strokovnjakom, ki to znajo delati in ki nadzornemu svetu odgovarjajo z rezultati in s premoženjem. Po oddajah bi tudi morali določiti ciljne gledanosti in če jih ne bi dosegli, kaj ukreniti. Zakaj bi delal program, če ga nihče ne gleda. Danes se z gledanostjo za večino programa ne ukvarja dovolj. Poslanstvo zavoda bi moralo biti zadovoljevanje potreb gledalcev.

Kako bi potem imenovali programski svet, da bi dosegli umik politike z RTV Slovenija? Danes večino svetnikov imenuje državni zbor.

Državni zbor nekatere svetnike imenuje neposredno, ampak to ni edini problem. Podsistemi preko društev in organizacij pripeljejo svoje strankarske kadre v programski svet. Primer je »večni« predsednik programskega sveta Janez Kocijančič (Olimpijski komite), pa Pikalo in podobni.

Od programskega sveta kakšne velike koristi niti ne vidim. Je kot en slab posnetek državnega zbora. Programski svet se običajno sprevrže v neko politično telo, ki debatira politično. Javni zavod naj ima dobro usposobljeno vodstvo in nadzorni svet. Programski svet bi ukinil. Tam gre bolj za bitko, kdo bo imel večino, da bo lahko pritiskal na direktorja in odgovorne urednika, saj jih programski svet lahko odstavi. Pristojnosti, ki jih trenutno ima Programski svet, pa bi prevzel Nadzorni svet.

Kako gledate na predlog, da bi se 8 % RTV naročnine razdelilo še med STA in druge medije?

Denar, ki je za RTV, naj bo za RTV. Lahko ga je tudi manj kot zdaj, samo naj bo jasno, koliko ga je, da lahko dolgoročno načrtujejo. Ne vidim smisla, da pobereš denar v imenu RTV-ja potem pa ga daš nekomu drugemu. Drugo pa naj se financira od drugod. Trenutni predlog je odličen vir sporov, koliko naj kdo dobi.

Pred nekaj tedni je bil na to temo tudi posvet pri predsedniku republike. Ste ob spreminjanju posveta slišali kakšno koristno rešitev, ki bi jo bilo pri spremembi medijske zakonodaje vredno upoštevati?

Politikov sem se o RTV Slovenija že naveličal poslušati. Večina udeležencev na posvetu so bili politiki, pa tudi drugi sogovorniki me niso posebej prepričali. Razprava je bila zelo pričakovana, prepričljiva pa malo manj.

Moje mnenje se ne pokriva z nobenim od razpravljavcev. Če želimo res neodvisen javni servis, bi morali slediti prej omenjenim rešitvam, vse ostalo pa je popravljanje obstoječega stanja, ki je slabo.

RTV je prevelik, porabi preveč denarja in se ukvarja z zadevami, ki tja verjetno ne sodijo (orkestri, programi, ki so namenjeni tako ozki publiki, da bi se verjetno to dalo rešiti na drug način).

Ali naročnina na 54 izvodov tednika Mladina, o čemer smo pisali na Domovini, odraža dejanske novinarske potrebe, ali gre za kaj drugega? Kako komentirate naročnino samo na Mladino v višini 12.000 evrov?

Če podatek drži, je to po mojem škandal. Očitno je, da gre za financiranje Mladine. Jaz ne vidim razloga, zakaj bi katerikoli časopis ali revijo naročal v tiskani obliki, sploh pa ne 54 izvodov. Zakaj bi to kdo rabil in plačeval? Novinarji za svoje delo potrebujejo spletni dostop do medijev, za vsako redakcijo kakšnega, da se lahko pogleda, kaj pišejo drugi mediji, če pa želijo novinarji prebirati katerokoli revijo, pa naj gredo v trafiko in jo kupijo.

Kot odgovorni urednik sem ukinil večino tiskanih časopisov, ker sem prepričan, da so nepotrebni. V 90-tih smo imeli vsi novinarji vsak svoj izvod Dela. Ampak takrat še ni bilo digitalizacije. Danes pa ne vidim razloga, zakaj bi komurkoli RTV kupoval tiskano izdajo. Naj kupijo spletni dostop in je to to.

Politika poskrbi, da imajo znotraj uredništev poznanstva, stike s tistimi, ki odločajo in preko njih skušajo lansirati vsebine, ki jih želijo spraviti v javnosti.

Kakšen je po vašem mnenju realen vpliv politike na RTV Slovenija? Je največji problem programski svet?

Mislim, da je večji neformalni vpliv. To ne izgleda tako, da nekdo iz programskega sveta pokliče. Politika poskrbi, da imajo znotraj uredništev poznanstva, stike s tistimi, ki odločajo in preko njih skušajo lansirati vsebine, ki jih želijo spraviti v javnosti.

Tudi sami novinarji so v stiku s politiko in politika bo prek njih vselej skušala plasirati svoje zgodbe. To ni nič nenavadnega, tako se ta igra igra. Ne zdi se mi problematično, če dobi novinar informacije od poslanske skupine. Novinarji pa morajo znati ovrednotiti in preverjati tako pridobljene informacije. Vprašati se moraš, zakaj ti je politik neko informacijo dal. Kakšno korist ima od tega? Zastonj informacij ne daje nihče in delo novinarjev ni prenašanje političnih informacij ampak njihovo preverjanje in vrednotenje.

Večino informacij plasira politika ali pa gospodarstvo. Novinar pa mora to znati ovrednotiti. Tega se pa pogosto žal ne dela. To je naloga urednikov in vodstva. Če oni to zahtevajo, novinarji točno vedo, kako se to dela. Če pa novinar dobi občutek, da je v redu, če samo pove, kar pove nek politik, brez preverjanja dejstev in postavljanja v kontekst, medij hitro postane pristranski.