Razpravi med Pečečnikom in Klakočar Zupančičevo ob bok: Državo imamo, a je ne spoštujemo, gospodarstvo pa demoniziramo

Matjaž Napast
Zajem slike MMC RTV SLO, 24ur.com


Kljub temu, da je bilo na temo odnosa med zasebnim napram javnemu, socialnim napram socialističnemu in kapitalnim napram kapitalističnemu, na Domovini precej zapisanega (nazadnje članek Janija Lovšina), ostaja dejstvo, da se premalo poudarja bistvo slovenskega problema. Skoraj nihče, še posebej pa ne naša (para)pravna država, ne razmejuje oz. ločuje, na eni strani kvalitetne produkcije in neobhodnosti dobrega in uspešnega zasebnega sektorja od skorumpiranih posameznikov in »mafijskih« združb, ki zaradi svojega statusa, zvez in brezkompromisnosti skozi svoj poslovni model izčrpavajo družbeno bogastvo. Kot tudi ne, na drugi strani, med kvalitetnim vitkim javnim servisom, ki je osnova za uspešen poslovni okvir zasebnega sektorja, ter prenapihnjenostjo taistega sistema in izkoriščanjem socialnih korekcij.

Pri nas se tako ene kot druge v sferah javnega in zasebnega meče v isti koš, pri tem pa še umetno ustvarja dodatne konflikte zato, da lahko »izkoriščevalci« iz obeh polov svoj poslovni model živijo in izkoriščajo v nedogled. Problem niso pokvarjeni kapitalisti in požrešni javni sektor. Problem je dejstvo, da pravna država ne funkcionira, s tem pa tudi ne pravična in enakomerna porazdelitev tako kapitalnega kot tudi socialnega bremena med tiste, ki večinoma ustvarjajo, in tiste, ki večinoma potrebujejo. Dober državni model namreč zagotavlja, da eni zgolj ne kapitalizirajo in drugi ne zgolj porabljajo. Izkoriščanje sistema na eni in drugi strani pa mora biti sankcionirano enako dosledno, ne glede na to, kateri opciji kdo pripada. Naš državni model pa je pripeljan do točke, ko so delo, ustvarjanje, poštenost in resnična socialna pravičnost arhaične lastnosti, ki so bolj kot ne popolnoma neuporabne v »modernem« slovenskem štetju.
Problem je dejstvo, da pravna država ne funkcionira, s tem pa tudi ne pravična in enakomerna porazdelitev tako kapitalnega kot tudi socialnega bremena med tiste, ki večinoma ustvarjajo in tiste, ki večinoma potrebujejo.

Zato seveda ni pravo vprašanje, kako je mogoče, da druga najpomembnejša oseba v državi (po funkciji je predsednik parlamenta takoj za predsednikom države) podcenjevalno pokroviteljsko »kara« gospodarstvo in gospodarstvenike, od katerih pravzaprav »živi«, kot tudi nima smisla večno kritiziranje javnega sektorja s strani gospodarstva. Vse to so zgolj anomalije in nezmožnost videnja širše slike, kar kaže na sistemsko težavo, ki se odraža  v zavoženem sodstvu, neprofesionalnih in zbanaliziranih medijih (v državi imamo praktično enega raziskovalnega novinarja) in vseobsegajoči globoki državi, kar na koncu posledično rezultira v vsesplošni kadrovski primanjkljaj v politiki, ki je z vsakim volilnim obdobjem bolj in bolj očiten.

Ni težava, če v svojih privatno poslovnih mehurčkih nekritično problematiziramo preobsežen javni sektor ali pa grabežljivost podjetnikov, ne more pa biti to javno sprejeti diskurz najvišjih predstavnikov države in gospodarstva. Kaj naj si potem mislimo ostali, obsojeni na životarjenje znotraj takega državnega modela?

Zakaj jih vedno znova izvolijo?


Problem seveda ni od včeraj in pismo, ki ga je spisal Pečečnik, je zgolj posledica trenutnih neprimernih praks na eni strani. A vprašanje je potem zakaj realni sektor na volitvah voli posameznike, za katere je vnaprej jasno, da jim ponujajo preživete antistimulativne modele? In zakaj odziv taistega sektorja na konstantne žalitve ni bolj enoten in glasen. Zahtevanje podpisov za ustavno presojo novele zakona od tistih, ki jih večinoma pravzaprav niso volili niti jih v predvolilnem času jasno podprli (sem sodi recimo tudi izrazito progospodarsko usmerjena predvolilna kampanja stranke Konkretno, ki se ni prebila v parlament) je prav tako licemersko kot sprenevedanje glede »kapitalističnosti« s strani nekoga, ki pravzaprav na račun tega istega kapitala dobro živi.

Ker kapitalizem ni zgolj kapitalistično izkoriščanje v smislu izčrpavanja, utaje davkov in bogatenja na tuj račun, kot tudi ni socializem zgolj raj socialne pravičnosti. Pri enem gre tudi za do sedaj najuspešnejši razvojni model znotraj državnih okvirjev, ki zagotavlja blagostanje in udobno življenje veliki večini, pri drugem pa za preživeti poizkus delitve tistega, kar nisi ustvaril niti zaslužil. V enem se tako sicer lahko skriva t. i. »izkoriščanje človeka po človeku«, a tudi v drugem, preizkušeno, splošna revščina in pomanjkanje ter končni zlom sistema.

Državo hvala bogu imamo, a je več kot očitno ne spoštujemo, gospodarstvo je po mednarodnih kriterijih uspešno, a ga demoniziramo na vsakem koraku, veliko ljudi v javnem sektorju trdo dela, a ustvarjamo splošni vtis, da je vsak javni uslužbenec zgolj parazit. In tako živimo v paralelnih svetovih kapitalističnih malikov in socialističnih idealov ter posledično splošnega nezadovoljstva, ki ga oblastniške prakse in nesposobnost enotnega nastopa gospodarskega lobija zgolj poglabljajo. Pristajanje na idejo, da se mora najprej sistem zlomiti zato, da bo lahko zrasel na novih temeljih boljši, pa je enako nevarno kot utopija, da bomo z istim pristopom, istimi ljudmi in istimi praksami dosegli drugačen rezultat. Pa če se eni še tako razburjajo zaradi tega.

Smo sploh lahko optimisti? Vsekakor svojemu sinu svetujem učenje jezikov.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
  • 11. 04. 2024
Urška ne bi preiskovala Goloba in njegovih poslov. NSi uspela pridobiti čas za ustanovitev komisije?
  • 16. 05. 2024
vir: zajem zaslona RTVSLO
SDS in NSi kazensko ovadili predsednico Državnega zbora Urško Klakočar Zupančič
  • 11. 09. 2024