Revščina nekoč in danes

Vse skupaj se je začelo na praznovanju rojstnega dne. »Ker si, glede na leta, verjetno že malo otročja, te bomo posadili med naše najstnike,« mi je malo za šalo, malo zares dejal gostitelj. Bolj mi ne bi mogel ustreči! 

Pogovor z mladimi, še osnovnošolci, je hitro stekel o tem in onem. Kmalu so še zadnji odvisneži spravili telefon v žep in se nam pridružili. Ker sta bila dva od prisotnih ravno sredi branja Šarevčeve slive Ivana Tavčarja, je beseda tudi zato stekla o precej zateženi temi, ki se imenuje revščina. Fantje, preprosto rečeno, niso mogli razumeti, kaj pomeni biti reven.  

Vprašanja so kar deževala: zakaj se je Meta bala beračenja, zakaj je zakopala denar pod brinjem v strahu, da ji ga kdo ne ukrade. Zdelo se jim je noro, da je, misleč, da ji hočejo vzeti še slivo, le-to, kar posekala. 

»Zakaj se ni obrnila na Rdeči križ ali na dobre ljudi?« je vprašal prvi. Razložila sem, da je bila takrat večina dobrih ljudi prav tako revnih kot oni. Imeli so veliko otrok, kdaj pa kdaj so šli skupaj z njimi lačni spat. Črnolasemu fantu, ki je sedel zraven mene, je roka, s katero je nesel v usta rogljiček, zastala. »Včasih so jih natepli že, če so pobrali jabolko, ki so ga jeseni našli pod drevesom!« sem dodala. 

Bilo je nekoč ... 

Zgodbe o revščini, v kateri so odraščali njihovi pradedki in prababice, so jih zelo pritegnile. Zdelo se jim je zabavno, ko so si predstavljali, da so morali sredi noči, če je bilo nujno, teči do lesenega stranišča, ki so ga imeli več metrov stran od hiše. »Lahko pa so se polulali tudi v kahlo, ki je bila pod posteljo.« 

Bilo je res žalostno, ker teh zgodb sploh niso poznali. Pripovedovala sem jim, da so bili predniki na podeželju pogosto odvisni od kmetovanja, pravzaprav od muhavih vremenskih razmer. Če je bila suša, je bila letina slaba, če je krompir napadla plesen, so bili pozimi lačni. Niso mogli verjeti, da so nekoč hodili iz Žirov do Ljubljane peš. Po drugi svetovni vojni so bili redki, ki so zbrali dovolj denarja, da so si lahko kupili kolo, ki je bilo zelo drago. Še v času moje mladosti je elektrike ob večerih, ko bi radi poslušali radio, pogosto zmanjkalo.  

Imeli smo zdravnika, dr. Bernika, ki je bil hkrati lekarnar, splošni zdravnik, zobozdravnik, pediater in še ginekolog. Ljudje so ga obiskali v skrajni sili. V bolnišnico pa sploh niso marali iti, ker so bili prepričani, da se gre tja samo umret.  

»Pretiravaš!« so vzkliknili. Niso mi verjeli, ko sem jim razložila, da je bila revščina nekoč pogosto dedna. Težko se je bilo izkopati iz nje. Zanimalo jih je, če smo imeli žepnino. »Sploh ne! Starši so bili prepričani, da je naša pomoč pri hiši samoumevna.« 

Zijali so od presenečenja, ko sem obujala spomine na morske počitnice. Že ob petih popoldne smo se pred pošto postavili v vrsto, da smo lahko po dvournem čakanju po telefonu poklicali domače in jih vprašali, če je vse v redu.  

Revščina srca in duha 

Končno je napočil trenutek, ko so oni povzeli besedo. Izvedela sem, da so revni tisti sošolci, ki nosijo superge iz druge roke, oziroma tiste, ki so cenejše od 50 evrov. Včasih se norčujejo iz sošolke, ki stanuje v petem nadstropju bloka, kjer ni dvigala. Čudak pa je sošolec, ki ima doma še štiri brate. Tian, ki je ministrant, je pa sploh pritegnjen.  

»Kaj pravite, kdo je bolj reven? Tisti, ki nima denarja za skiro, ali oni, ki mu v srcu zeva praznina?« Pogovor o duhovni revščini je bil zelo boleč. Kako jim razložiti, da je bogastvo, ki ga nosimo v sebi, pomembnejše od jadrnice, gliserja in pametne hiše, ki jo imajo starši? Celo pomembnejše od superg Michaela Jordana za 200 evrov.  

»Predstavljajte si, da ne bi imeli ne prijateljev ne ljubezni, ki vam jo dajejo starši, ne babice, ki kdaj pa kdaj na skrivaj speče sladke piškote, ki vam jih mama, ki je zelo natančna glede prehrane, ne dovoli jesti? Predstavljate si, da bi živeli med ljudmi, ki bi bili na videz popolni, a bi jim v prsih zevala praznina?« 

 Mladi, veste, so željni takšnih preprostih pogovorov, ob katerih lahko razmišljajo in primerjajo življenje nekoč z življenjem, ki ga živijo sami. Zakaj jim tako poredko dovolimo, da bi si ogledali še drugo plat kovanca? Preden smo se poslovili, sem jim povedala pravljico o dečku, ki ga ugrabi povodni mož in ga odpelje v svoje sobane. Ponujal mu je diamante, zlato in srebro, da bi le pozabil na mamo, bratce in sestrice, ki so čakali nanj v revni kočuri na obrežju reke. Ni ga mogel pregovoriti, kajti srce ga je na vso moč vleklo v mamino naročje. 

»Če se vam zdi, da starši preveč hitijo, če nimajo časa ne zase ne za vas, stopite do njih, naslonite glavo na njihovo ramo in se začnite pogovarjati o tem, kako lepo vam je, kadar ste skupaj. Prepričana sem, da vas bodo slišali, za trenutek odložili delo in pozabili, da jih čakajo prijatelji na tenisu. Pripovedujte jim, kako pomembno je bogastvo, ki ga nosimo v srcu, in kako zelo si želite, da bi tudi kakšen rojstni dan praznovali manj hrupno, le z njimi.« 

Prisrčno smo se objeli, sploh po tem, ko so mi zatrdili, da se tako lepo že dolgo niso imeli. 

Kdo je bolj reven? Tisti, ki nima denarja za skiro, ali oni, ki mu v srcu zeva praznina? 

(D167: 46-47)