Rojen kot musliman, danes katoliški pomožni škof

Ta teden je Sveti sedež oznanil imenovanje jezuita Antuana Ilgita za pomožnega škofa Apostolskega vikariata Anatoliji. Ilgit se je rodil leta 1972 turškim staršem v Hersbrucku v Nemčiji. Čez nekaj let so se preselili nazaj v Turčijo. Tam je študiral ekonomijo. Leta 1997 se je spreobrnil iz islama v krščanstvo in bil leta 2010 posvečen v duhovnika.

Pri Turški škofovski konferenci je bil odgovoren za mladinsko pastoralo in nove duhovne poklice ter opravljal službo generalnega vikarja ob škofu Paolu Bizzetiju, ki od leta 2015 vodi škofijo, potem ko je bil njegov predhodnik, škof Luigi Padovese, umorjen. 

Ilgit pravi, da je bilo imenovanje za škofa presenečenje tudi zanj. »Želim biti znamenje upanja za žrtve potresa, obnoviti katedralo in hiše ter pomagati razseljenim,« je povedal za AsiaNews. Potres je močno prizadel območje škofije in tudi močno poškodoval katedralo. Škofijska Karitas je ob pomoči iz tujine v času največje katastrofe opravila veliko humanitarno delo. 

[gallery_media_slugs=330830011-730149145174175-4381856685117295527-n.jpg,353469204-971288370952967-2475296442686744020-n.jpg,366199577-1000460558035748-519976985867507593-n.jpg]

Medverski dialog

Novi škof je dejal, da spoštuje muslimansko vero, a da je sam v krščanstvu odkril odličnejšo pot. Vseskozi pa si prizadeva za medverski dialog. Naslov njegove doktorske disertacije je Muslimanski in katoliški pogledi na invalidnost v sodobnem kontekstu Turčije: predlog za muslimansko-krščanski dialog.

Na vprašanje, kakšen bo njegov prispevek na področju medverskega dialoga, pa je odgovoril: »Doktoriral sem zato, da bi delal predvsem na področju bioetike, na področju medverskega dialoga. Vedno sem trdil, da imamo veliko skupnega, zlasti glede varovanja življenja od rojstva do smrti. Pri svojem poučevanju sem vedno poudarjal ta vidik. Izkušnja tragedije ob potresu je ta vidik potrdila. Videl sem, da smo se v tragediji, ki nas je združila v življenju in smrti, resnično lahko povezali in sodelovali tako z našimi muslimanskimi kot tudi s pravoslavnimi brati in sestrami. Medverski dialog razumevam na ta način, v življenju. Tudi na akademski ravni lahko še naprej razpravljamo o različnih temah, vendar imamo veliko priložnosti, da ostanemo enotni.«

Turška Cerkev

Že sama besedna zveza zveni nenavadno in nenaravno, kar žal pogosto odraža tudi položaj turških katoličanov. Še vedno so v podrejenem položaju. Civilnopravni status ni urejen in katoličani ne morejo v polnosti živeti verske svobode, ki naj bi jo zagotavljala turška ustava. V Turčiji sicer kristjani predstavljajo le 0,2 odstotka prebivalstva, katoličanov pa je zgolj okoli 12 tisoč. Simbolno je dejanje turških oblasti, ki so leta 2020 Hagio Sofijo, ikonični spomenik tako za krščanstvo kot tudi za islam, ki je bil od leta 1935 muzej in pravzaprav simbol enotnosti za pripadnike vseh veroizpovedi ter znamenje sekularne države, spremenili v mošejo. 

Kljub temu pa novi škof, čeprav je bil v preteklosti zaradi svojega spreobrnjenja s strani islamskih ekstremistov deležen tudi groženj s smrtjo, po poročanju portala VaticanNews pravi, da se je odnos turških oblasti do katoliške skupnosti spremenil na bolje: »V zadnjih dveh letih sem vedno videl sprejemanje in odprtost s strani vlade in oblasti. Kadarkoli smo kaj potrebovali, so nam vedno prišli naproti. V želji po sodelovanju vidim veliko upanja. Potrebno je samo gojiti to željo, da bi mogli živeti vedro in v miru. S tega vidika smo ob potresu izkusili, da lahko sodelujemo in si medsebojno pomagamo.«

Cerkev v Turčiji je s slovensko Cerkvijo povezana bolj, kot se zavedamo. Eden od treh turških nadškofov je ravno Slovenec, minorit Martin Kmetec. Že pred časom je dal za naš medij intervju, pred nekaj tedni pa smo ga gostili tudi v Vroči temi.