Romana Tomc: »Pravo rušenje Marte Kos se dogaja v ozadju medijskega pompa«

Intervju: Romana Tomc, Evropska poslanka in podpredsednica skupine Evropske ljudske stranke (EPP) 

Preden preidem na laganje premierja Roberta Goloba v zvezi z odstopljenim kandidatom za evropskega komisarja Tomažem Veselom, me zanima vaše mnenje o Golobovi trditvi, da je Sloveniji s tem, ko bo dobila resor za širitev EU, uspel odličen dosežek, zgodovinski met. Je ta resor v sklopu Komisije in v kontekstu Slovenije, ki ji je v interesu stabilnost Zahodnega Balkana, res tako pomemben? 

Je pomemben resor, tako kot so pomembni tudi mnogokateri drugi. Obstajajo še veliko pomembnejši resorji, vprašanje pa je, kaj lahko komisar za to področje v okviru Evropske komisije resnično naredi za mir in stabilnost v tej regiji. Kako uspešen bo, bomo lahko sodili, ko bo mandat končan. Merilo za uspeh pa je, koliko držav kandidatk za članstvo z območja Zahodnega Balkana, ki so že na vratih za vstop v Evropsko unijo, bo dejansko postalo članic EU oziroma bo vsaj izpolnjevalo pogoje za vstop. 

Koliko lahko komisar, pristojen za širitev EU, sploh vpliva na dinamiko tega procesa in na to, katera država bo postala članica? Na koncu gre za politično odločitev na ravni držav. 

Ne vidim, da bi imel ta komisar kakšen poseben vpliv na to, kaj se bo dogajalo. Strinjam se, da je slovenski strateški interes za pristop teh držav v EU, ko izpolnijo vse zaveze. To je dejansko strateški interes skoraj vseh držav EU. Vemo sicer, da nekateri niso preveč navdušeni nad vstopom novih članic. Ampak glede na to, da premier tako zelo poudarja, da je to strateški interes Slovenije in veliki met, se sprašujem, zakaj. Če gre v ozadju za kakšen poseben interes, bi bilo dobro vedeti, za kaj gre. Nehote se ponujajo pomisleki glede poslov aktualnega premierja v nekaterih od teh držav. 

Kaj bi pomenilo za Slovenijo in EU, če se izkaže, kot se širijo informacije, da je bil manever zamenjave Vesela voden zahrbtno kar od premierja Goloba na željo ljubljanskega župana Zorana Jankovića? Slednji je tesno povezan s srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem, ki mu je v posebej v interesu, da bi bila na čelu resorja za širitev oseba, naklonjena Srbiji, na katero bi imel (posredni) vpliv. Podjetje Marte Kos je mnogo let služilo s poslovanjem z Mestno občino Ljubljana. 

O teh morebitnih povezavah sem izvedela iz medijev, več ne vem. Dobivam pa vprašanja glede tega tudi v prostorih Evropskega parlamenta. Mislim, da bo lahko kandidatka sama pojasnila, ali obstaja kakšno navzkrižje interesov oziroma povezave, tudi ob preverjanju na odboru za pravne zadeve JURI v Evropskem parlamentu. Ta odbor je vstopna točka pred samim zaslišanjem pred pristojnim odborom. Najprej vse kandidate za komisarje z vidika njihove integritete, morebitnega konflikta interesov in ostalega preveri odbor JURI. Odbor deluje podobno kot slovenska KPK. Govorila sem z nekaterimi poslanskimi kolegi iz držav, iz katerih so bili v preteklosti kandidati že zavrnjeni. Dejali so, da so bili zavrnjeni recimo že samo zato, ker so imeli v preteklosti lobistične stike s podjetji, ki so sodelovala z Evropsko komisijo. Najbrž se bo izpostavljalo tudi vprašanje morebitne povezave med izborom ge. Kos in predsednikom Srbije Vučićem. Vem, da to med drugim zelo zanima predstavnike iz Hrvaške. V Evropskem parlamentu je treba na zaslišanjih odgovarjati malce drugače, kot smo navajeni v slovenskem parlamentu, kjer se lahko nekdo, če ve, da ima podporo večine poslancev, zlaže, zavaja, tudi kaj zataji. Takšno ravnanje v Evropskem parlamentu pomeni avtomatično diskreditacijo kandidata in slab obet za njegovo potrditev. Da je Kosova pod drobnogledom, ni kriv nihče drug kot Golob. Poleg tega pa ne pozabimo, da je tudi socialistom v interesu, da bi imeli več komisarjev kot liberalci (v kvoto liberalcev sodi Kosova, op. p.). Pravo rušenje se dogaja v ozadju vsega medijskega pompa. 

Najbrž se bo izpostavljalo tudi vprašanje morebitne povezave med izborom ge. Kos in predsednikom Srbije Vučićem. 

Pričakujete, da bo sodelovanje Kosove s Službo državne varnosti v nedemokratičnem režimu (imela je status registriranega vira) prevelika ovira, da bi pred pristojnim odborom prestala zaslišanje, in se utegne njena pot do funkcije v Evropski komisiji zato ustaviti?  

Tega ne moremo vedeti. Vsekakor bo treba to šifro, ki izhaja iz uradne evidence, pojasniti. Neke vrste sodelovanje je bilo. Ali je šlo za vlogo konfidenta, informatorja ali kaj drugega, bo morala kandidatka razložiti. Najbrž jo bo kdo vprašal, kaj to pomeni. Z njenim trenutnim pojasnilom, da je bila kot novinarka oziroma študentka samodejno vključena na seznam, da sicer ne ve, zakaj, ter da so bili vključeni vsi njeni kolegi, seveda na zaslišanju v Evropskem parlamentu ne bo šlo brez jasnih in nedvoumnih dokazil.  

Osrednji mediji na čelu z RTV SLO skušajo pod preprogo pomesti dejstvo, da je predsednik vlade Golob lagal javnosti z besedami, češ da se je Vesel za svoj odstop od kandidature odločil povsem sam, brez kakršnihkoli pritiskov iz Bruslja oziroma predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen. A na laž ga je postavila prav slednja, s tem ko je pismo o njeni zahtevi za umik Vesela in predložitev novega kandidata poslala v državni zbor. Bi moral zaradi laganja javnosti Golob odstopiti z mesta premierja? 

Zagotovo. Laganja javnosti, ki smo mu bili pri njem priča že v preteklosti, ne bi preživel noben evropski premier. Je povsem nedopustno, posledica bi morala biti njegov odstop. Šlo je za eklatantno laž, povezano z mednarodnimi zadevami. A vendar smo v Sloveniji očitno zelo drugačni od drugih držav, kjer vladavina prava, demokracija, načelnost in poštenost politikov še nekaj veljajo. Standardom, ki jih je postavil premier Golob v zvezi s temi lažmi, ki jih periodično ponavlja, se lahko le čudimo in se jih sramujemo. Preseneča me, da del ljudi to vendarle še tolerira.  

Laganja javnosti, ki smo mu bili pri Golobu priča že v preteklosti, ne bi preživel noben evropski premier. 

Najbrž tudi pod vplivom velikih medijev, ki skušajo to minimalizirati ali tega sploh ne omenjajo. 

Na naslovnicah nekaterih medijev smo lahko brali o velikanskem dosežku Slovenije, češ da bo dobila resor za širitev. V resnici to ni nek dosežek, pač pa ostanek. Vse druge države so si izborile resorje, ki so jim pisani na kožo. Namesto da bi pri nas omenjeno razglašali za velikanski dosežek, bi bilo primerneje, da bi obravnavali velikanske laži, ki jih je v tem postopku ponavljal premier. Postopek izbire slovenskega kandidata oziroma kandidatke je velika šlamastika. Od tega, da smo bili prva država, ki je prišla na dan z imenom kandidata, do tega, da je premier v tem postopku popolnoma ponižal, degradiral svoje koalicijske partnerje, ki sploh niso vedeli, da namerava kot kandidata predstaviti g. Tomaža Vesela. Kaj šele, da bi se posvetoval tudi z opozicijo, kar počnejo premierji v drugih državah. Sedanja kandidatka bo, tudi če bo postala komisarka, spričo opisanega zelo kompromitirana.  

Golob je lagal tudi glede pisma Ursule von der Leyen z njeno zahtevo, naj predlaga novega kandidata oziroma kandidatko. Zagotavljal je, da je vlada parlamentu na zahtevo Franca Breznika, predsednika odbora za zadeve EU v državnem zboru, predala vso dokumentacijo o postopku izbire kandidata. Toda tega pisma med dokumentacijo ni bilo, čeprav se je izkazalo za ključno.  

Predpostavljam, da ravno zaradi tega ni hotel posredovati pisma, ker razgalja njegovo laž. Na koncu so stvari prišle na dan. Kar se je zgodilo, je nedopustno. Poudarjam še enkrat: tega ne bi preživel noben premier v normalni državi članici EU.  

Bi se moral premier želji predsednice Evropske komisije, ki je želela namesto kandidata iz Slovenije kandidatko, upreti? Slovenija naj bi bila suverena država, ki sama sprejema takšne odločitve. 

To kaže na veliko šibkost in upognjeno hrbtenico premierja, če v ozadju ni bilo premetene igre, ki je bila podtaknjena predsednici von der Leynovi. V nekaterih državah so na željo predsednice Evropske komisije res poslali drugega kandidata, toda v Sloveniji je šel kandidat že skozi celotno proceduro, bil je potrjen na vladi, dan prej so še zatrjevali, da stojijo za njim, potem pa so ga umaknili na ta način. Premier ni zaščitil naše suverenosti, kar je na primer storila Malta, ki je manjša država od Slovenije. Morda predsednica Komisije niti ni vedela, za kakšne igrice gre v ozadju. Ona je želela imeti v Komisiji več žensk. Potem ji je bila predlagana ženska, kar ji je ustrezalo, videli pa bomo, kaj bo prineslo preverjanje in zaslišanja pri tej kandidatki. 

V pismu Golobu z zahtevo po zamenjavi Vesela je Ursula von der Leyen zapisala pričakovanje, da bo imel kandidat iz Slovenije izkušnje z visoke politične funkcije ali pa vsaj veleposlaniške. Mar je veleposlaniški položaj v Nemčiji in Švici, na katerem je bila Kosova, ustrezna kompetenca? Tu ne gre za politične izkušnje. 

Ne. Tu so se stvari že nakazovale. Še pred pismom predsednice Evropske komisije se je zgodil njen obisk v Sloveniji, med katerim je bilo najbrž govora tudi o bodočem slovenskem komisarju. Vsebina pisma gotovo odraža to, da se je ciljalo na točno določeno osebo. Glede kompetenc Vesela se lahko strinjam, da ne bi bil kandidat z najvišjimi kompetencami. Imamo kandidate z izjemnimi mednarodnimi političnimi izkušnjami. Večina je bila ministrov. Ne pa tudi vsi. Nekateri kandidati imajo šibko ozadje, šibke politične izkušnje, toda pri njih ni bilo teh očitkov von der Leynove kot pri Veselu. Če bi bila taka volja in dogovor, tudi »zgolj« izkušnje predsednika računskega sodišča, kar je bil Vesel, ne bi bila ovira. Te izkušnje so po moji oceni na višji stopnji od veleposlaniških. Izgovor za zavrnitev prvotnega kandidata je bil bolj za lase privlečen in kaže, da je bilo med predsednico Evropske komisije in Golobom usklajeno stališče, da je treba Vesela zamenjati.  

Izgovor za zavrnitev prvotnega kandidata je bil bolj za lase privlečen in kaže, da je bilo med predsednico Evropske komisije in Golobom usklajeno stališče, da je treba Vesela zamenjati. 

Kako sicer ocenjujete nabor kandidatov za komisarje? Med njimi je tudi Italijan Raffaele Fitto iz vrst stranke Bratje Italije italijanske premierke Giorgie Meloni, ki naj bi zasedel visoko mesto izvršnega podpredsednika Evropske komisije za kohezijo in reforme. Gre morda za uravnoteženje razmerja sil v organih EU, saj so se v skupini Evropski konservativci in reformisti (ECR), kamor sodi Melonijeva, čutili zapostavljene?  

S to kandidaturo je šla predsednica von der Leyen na roko Melonijevi, ki je dosegla, kar je želela. Imela bo izvršnega podpredsednika Komisije na zelo pomembnem resorju. Kaže, da se je v tem mandatu vladajoča koalicija v organih EU vendarle premaknila na desno. Stranka Melonijeve je pomemben del skupine ECR in poteza predsednice Evropske komisije glede kandidature Fitta kaže na novo sliko koalicije tudi v Evropskem parlamentu. To zelo pozdravljam. Ves čas sem opozarjala, da se je Evropska ljudska stranka (EPP) v preteklem mandatu premalo povezovala na desno stran. Zato je bilo sprejetih precej slabih odločitev, ki jih bomo morali v tem mandatu popravljati. Napovedujejo se spremembe pri zelenem prehodu in migracijah. Imeti ECR v isti koaliciji pomeni večjo moč desne sredine, ki bo že tako močna v Evropski komisiji. Med kandidati za mesta komisarjev jih ima EPP 14, socialisti imajo štiri, liberalci pa pet.  

Von der Leynova je v svojem nagovoru poslancem izpostavila tri področja, s katerimi naj bi se v tem mandatu ukvarjala Komisija: blaginjo, varnost in demokracijo. Glede blaginje: evropsko gospodarstvo postaja zaradi nepremišljenega zelenega prehoda globalno vse manj konkurenčno. Kaj bi morali tu spremeniti? 

Tudi zaradi zelenega prehoda, ki je prekomerno obremenil evropska podjetja, omejil njihovo poslovanje in prinesel veliko višje izdatke za prebivalstvo, je gospodarska situacija v EU slaba. To ugotavlja tudi nekdanji predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi, ki je v Evropskem parlamentu predstavil svoje poročilo o konkurenčnosti EU, za kar ga je pooblastila von der Leynova. Poročilo kaže nič kaj dobro diagnozo. Predvsem za ZDA in Kitajsko zaostajamo na mnogih področjih, ne zgolj zaradi zelenega prehoda. Na vprašanje, kaj bomo storili, ni enotnega odgovora. V Evropskem parlamentu bo treba najti politično rešitev. Gospodarstvo je treba otresti vseh birokratskih ovir, mu znižati tudi davčne obremenitve, pri čemer je to stvar posameznih članic. V Sloveniji se podjetja soočajo z zelo visokimi bremeni. Še več bo treba vlagati tudi v raziskave in razvoj, saj globalna konkurenca v to področje vlaga več od nas. A pri njih je gospodarstvo manj obremenjeno in jim več ostane za to. Druge rešitve ni. Dober obet, da se bo premik v desno pozitivno stran res naredil, je velika politična večina, ki jo ima evropska desnica v sklopu Evropskega sveta (trenutno imamo 14 desnih vlad v članicah EU). To je priložnost za preboj, seveda tudi skupaj z evropskimi konservativci. Z njimi bomo skrbeli, da se zgrešene politike ne bodo nadaljevale.  

Z evropskimi konservativci bomo skrbeli, da se zgrešene politike ne bodo nadaljevale. 

Pri agendi zelenega prehoda smo šli očitno predaleč. 

»Zeleni prehod« je skovanka, ki lahko skriva marsikaj. Vsi smo za vzdržno okolje, zdravo hrano, omejevanje globalnega segrevanja, toda treba je najti ustrezno razmerje med tem in konkurenčnostjo. Ali bomo predpise o varnosti hrane, o izpustih ogljikovega dioksida, prodaji avtomobilov z dizelskimi motorji … navili do te mere, da izjemno škodujemo konkurenčnosti evropskega gospodarstva? To mejo smo v prejšnjem mandatu žal nenormalno prekoračili. K temu so pritiskali predvsem na levem polu, desna stran pa ni imela zadostne večine, da bi škodljive ukrepe preprečila. Velikokrat smo z vsemi močmi skušali preprečiti še večjo škodo in ob tem sklepali gnile kompromise. Tudi če ugasnemo vse termoelektrarne v Evropi in imamo še bistveno dražjo energijo, je to še vedno majhen del vseh izpustov CO2 v svetu. Pri tem uvažamo izdelke s Kitajske, a se nihče ne ukvarja s tem, koliko CO2 je bilo za njihovo proizvodnjo izpuščenega v ozračje. Emisijski kuponi so bizarna zgodba, s katero so nekateri prekupčevalci v Evropi postali multimilijonarji. 

V zvezi z vprašanjem varnosti nas v EU z vzhoda ogroža agresivna politika Rusije in njena vojna z Ukrajino, hkrati pa se soočamo z množičnimi ilegalnimi migracijami, posledica katerih je povečan kriminal in vse večji socialni izdatki. Bi morali iti pri preprečevanju ilegalnih migracij korak naprej od migracijskega pakta, ki ga je Evropski parlament potrdil letos? 

Korak naprej pomeni spremembo evropske zakonodaje na tem področju. Migracijski pakt je sklop več zakonskih aktov, od katerih gotovo vsi ne bodo začeli veljati tedaj, kot je bilo predvideno, marsikateri pa se bodo spremenili. Nekaj zakonodaje v paktu je tudi dobre, na primer večji nadzor. Toda predvsem prerazdelitev ilegalnih migrantov med članicami EU kot obvezen mehanizem solidarnosti je zame povsem nesprejemljiva, zato migracijskega pakta nisem podprla. Zdaj se kažejo vse posledice nore politike, kjer so bile naše zunanje meje ne glede na schengen povsem nezavarovane. Bistvo schengna so ravno dobro varovane zunanje meje, da imamo lahko notranje prehode brez kontrol. Nemčija je zaradi pritiska ilegalnih migrantov nedavno uvedla nadzor na vseh svojih kopenskih mejah. V Sloveniji se skoraj nič ne poroča, kakšna je na primer nova migracijska politika na Švedskem, kjer skušajo to povsem ustaviti. Celo plačujejo tistim, ki so tja prišli nezakonito, da odidejo. Tudi Danska vodi restriktivno politiko. Nizozemska bo uvedla za preprečevanje ilegalnih migracij najstrožjo azilno politiko do zdaj. Klima v evropskih državah je izrazito zoper ilegalne migracije, upam, da bodo temu sledili tudi sistemski ukrepi na ravni EU.  

Klima v evropskih državah je izrazito zoper ilegalne migracije, upam, da bodo temu sledili tudi sistemski ukrepi na ravni EU. 

Junija ste bili izvoljeni na položaj enega od desetih podpredsednikov Evropske ljudske stranke EPP. Kako znotraj te skupine ocenjujete večkrat zelo kontroverzne poteze Ursule von der Leyen, ki sodi pod okrilje EPP? 

V predsedstvu Evropske ljudske stranke se o stvareh pogovarjamo zelo odkrito, tudi o stvareh, ki jih ne odobravamo. Verjamem, da bo morala biti z drugačno sestavo Komisije, kjer bo večina komisarjev iz EPP, pa zraven še komisar iz ECR in eden iz skupine patriotov, tudi njena politika drugačna. Sestava predsedstva naše skupine je takšna, da nas je več tistih, ki bolj zagovarjamo sodelovanje z desno stranjo v Evropskem parlamentu. V prejšnjem kabinetu Manfreda Webra, ki je vodja politične skupine EPP v Evropskem parlamentu, prevzel pa je tudi vodenje stranke EPP, je bilo več poslancev, ki so bili precej naklonjeni sodelovanju z levim polom. Znotraj tako velike stranke so precejšnje razlike, kar je normalno.  

Manfred Weber želi z mojo prisotnostjo v svojem kabinetu uravnotežiti razmerje bolj v desno stran. 

Kdo vas je nagovoril h kandidaturi za podpredsednico? 

Predsednik EPP Manfred Weber me je osebno povabil, čeprav Slovenija po D'Hondtovem sistemu proporcionalne delitve glasov ne bi imela svojega mesta med podpredsedniki. Za podporo sem uspela prepričati največje delegacije, jasno me je podprla predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola. Tako ona kot g. Weber sta mi pomagala s pogovori z drugimi delegacijami. Izmed desetih podpredsednikov sem dobila šesti rezultat, boljši recimo od Italijana in Francoza. V stranki EPP so s tem pokazali, da cenijo moje delo in prepoznavnost. Naša stranka SDS je na evropskih volitvah dosegla izjemen rezultat, kar ni bilo neopaženo; to vselej tudi jasno izpostavim. Weber želi z mojo prisotnostjo v svojem kabinetu uravnotežiti razmerje bolj v desno stran. Naj dodam, da ne gre za plačano funkcijo, terja pa veliko več dela. Sama sem zadolžena za t. i. outreach, kar pomeni sodelovanje naše poslanske skupine v Evropskem parlamentu s poslanskimi skupinami v okviru EPP v vseh nacionalnih parlamentih. Gre za zelo kompleksno delo, a hkrati priložnost predvsem za SDS, da se tudi na ta način utrdimo. Sem pri viru informacij, pri čemer lahko tudi sama ključnim ljudem v EPP neposredno razložim, kaj se dogaja v Sloveniji. 

Sem pri viru informacij, pri čemer lahko tudi sama ključnim ljudem v EPP neposredno razložim, kaj se dogaja v Sloveniji.