Romska družina Strojan – spodletel družbeni eksperiment

Z izboljšanjem življenjskih razmer naj bi se tudi vzorci vedenja Romov v jugovzhodni Sloveniji drastično spremenili, je mantra raznih nevladnikov in politične levice. Primer razvpite romske družine Strojan kaže, da to nikakor ne drži. Nekdo, ki dobi vse na pladnju, ob tem pa se ne zaposli, pač pa se ukvarja s kriminalom, lahko postane celo še večji problem za družbo. 

Ob nasilju, grožnjah, vlomih, krajah, napadih na policiste, nezaposlenosti, le peščici otrok, ki zaključijo osnovno šolo, črnih gradnjah, neplačevanju stroškov komunalnih storitev, številnih prometnih prekrških, streljanju iz naselij, preprodaji drog, življenju od socialne denarne pomoči, kurjenju strupenih snovi, vandalizmu … čemur se na kratko reče »romska problematika« v jugovzhodnem delu Slovenije, večkrat slišimo, da so tamkajšnji Romi pač žrtve slabih življenjskih razmer. Tudi diskriminacije, izločevanja. V svojih naseljih, kjer so hiše zgradili večinoma na črno, brez gradbenih dovoljenj, nimajo priklopa na električno in vodovodno omrežje, kar jih postavlja v podrejen položaj, otroci odraščajo v težkih razmerah.  

Logičen zaključek naj bi bil: če se torej Romi iz jugovzhodne Slovenije preselijo v zakonito zgrajene objekte z dostopom do električnega in vodovodnega omrežja, urejeno bližnjo infrastrukturo od šol do zdravstvenih ustanov, bodo zaživeli nekonfliktno, produktivno, integrirali se bodo v družbo.  

Teroriziranje Ambrusa in okolice 

Ta teorija levičarskih politikov in množice nevladnikov je dobila v primeru razvpite romske družine Strojan možnost potrditve v praksi. Žal se je izkazala za povsem zgrešeno. Takoj velja dodati, da ni moč potegniti analogije med prekmurskimi Romi in tistimi iz Dolenjske, Posavja in Bele krajine. Pogosto se namreč razlaga, češ, večinsko prebivalstvo je prekmurske Rome sprejelo, zato so se integrirali, prebivalci jugovzhodne Slovenije pa so nestrpni, Rome zavračajo, zato imamo takšno stanje. Ne drži. Po razvoju gre za dve ločeni skupini. Romi so na območje jugovzhodne Slovenije prišli iz Otomanskega cesarstva, tisti v Prekmurju pa z območja Transilvanije in Vlaške nižine. Različni so po razvoju, mentaliteti, pripravljenosti na integracijo v družbo.  

Strojanovi vsekakor sodijo v skupino, ki jim je integracija zadnja skrb. Znana je skoraj 20 let stara zgodba, ko je prišlo do širšega upora lokalnih prebivalcev zoper to družino, tedaj naseljeno v »taboru« v bližini naselja Ambrus (občina Ivančna Gorica). Razširjena družina je štela 30 članov, od tega 14 otrok. Prebivalci Ambrusa so se dolga leta soočali z nasiljem te romske družine, kaplja čez rob pa je bil napad 22. oktobra 2006, ko je možakar, ki je živel s Strojanovimi (a ni Rom), hudo telesno poškodoval enega od Ambrušanov. Množica domačinov se je zbrala pred (kmetijsko) parcelo Strojanovih in zahtevala njihov odhod.  

Prebivalci Ambrusa so se dolga leta soočali z nasiljem Strojanovih, kaplja čez rob pa je bil napad 22. oktobra 2006. 

Šlo je za upor na podlagi dve desetletji trajajočega terorja s strani te romske družine. Policisti so zgolj v dveh letih, od 2004 do oktobra 2006, zoper »osebe z območja nelegalnega naselja« (etnične pripadnosti policija ne sme evidentirati) obravnavali 106 kazenskih ovadb, 44 kršitev javnega reda in miru ter 108 kršitev cestnoprometnih predpisov. Pri kaznivih dejanjih je šlo za tatvine, velike tatvine, ogrožanje varnosti in kazniva dejanja, povezana s preprodajo mamil, prav tako za kazniva dejanja preprečitve uradnih dejanj uradni osebi (torej napadi na policiste), kazniva dejanja, povezana z orožjem in s poškodovanjem tuje stvari.  

»Rešitev« so bile Roje 

Tedaj je bila na oblasti prva Janševa vlada, ki se je seveda ob eskalaciji napetosti in reševanju položaja soočala z očitki o diskriminaciji Romov, nezakonitem ravnanju … Po ukrepanju tedanjega notranjega ministra Dragutina Mateja so konec oktobra 2006 Strojanove preselili v nastanitveni center v Postojni. Nato so iskali zanje stalno prebivališče. Seveda so se vse občine, kjer so se pristojni pozanimali, ali bi jih lahko naselili pri njih, takoj uprle. Spremljali smo pravo dramo, pri čemer so se Strojanovi celo vrnili v svoj tabor v bližini Ambrusa (barake in nelegalno zgrajena zidana hiša).  

V dogajanje se je vključil še tedanji predsednik republike Janez Drnovšek, ki je zaigral vlogo humanitarca in skušal do romske družine dostaviti dva bivalna zabojnika, vendar so okoliški prebivalci dovoz do naselja blokirali. Na koncu je vlada le našla rešitev: okoli božiča 2006 so 30-člansko družino nastanili v prostorih logističnega centra Roje na obrobju Ljubljane, pri Šentvidu. Šlo je za center v lasti ministrstva za obrambo. Prostori merijo več kot dvesto kvadratnih metrov, v njih je 12 sob. Sprva je bilo mišljeno, da bodo Romi tam ostali le nekaj mesecev, toda ostali so za stalno. Zdaj naj bi jih bilo po besedah ljubljanskega župana Zorana Jankovića že okoli 100. 

Nočna mora na obrobju Ljubljane 

Za prebivalce z območja okoli tabora Strojanovih pri Ambrusu se je dolgoletna nočna mora končala, začela pa se je za prebivalce v bližnji in širši okolici Roj na obrobju Ljubljane. Ves opisani čas je bila glava družine »mama Elka« (njen mož Miha Strojan, s katerim sta imela kar 14 otrok, je umrl leta 2004), ki naj bi še kolikor toliko brzdala svoje sinove pri kriminalnih aktivnostih. Toda kriminal se je nadaljeval tudi na novi lokaciji.  

Mama Elka je leta 2015 umrla. Nekdanje parcele v Rojah v lasti MORS so bile že nekaj let pred tem prepisane na romsko družino. Vsa leta od naselitve Strojanovih v novo okolje pri Ljubljani se okoličani (prebivalci Šentvida, Tacna, Vižmarij, Broda) pritožujejo nad njihovim vedenjem in tudi kaznivimi dejanji. Pravijo, da Romi izvajajo tatvine (kradli naj bi poljščine, seno, zelenjavo, motorne žage, kosilnice, kokoši, zajce …), vozijo se z neregistriranimi avtomobili, preprodajali naj bi drogo in orožje. 

»Ni se mogoče izogniti dejstvu, da so Strojanovi storilci številnih kaznivih dejanj na območju Šentvida.« 

Pred nekaj leti je bil na enem od sestankov četrtne skupnosti Šentvid prisoten tudi vodja policijskega okoliša Šentvid Peter Kovač, ki je prisotnim dejal, da je velika večina članov družine Strojan kazensko obravnavana in da je večina moških v zaporu. »Kljub pozivom k nepristranskosti pri obravnavi družine Strojan se ni mogoče izogniti dejstvu, da so storilci številnih kaznivih dejanj na območju Šentvida, pa tudi izven,« je razložil. 

Polovica v zaporu 

Pred nekaj dnevi je celo ljubljanski župan Zoran Janković na novinarski konferenci opozoril, da se je varnostno stanje tam poslabšalo, odkar je umrla »mama Elka«, ki naj bi imela stvari pri sinovih še pod nadzorom. Dodal je, da na tistem območju zdaj prebiva že skoraj 100 oseb, ves čas jih je približno polovica (izmenjaje se) v zaporu.  

Na MOL smo poslali več vprašanj, med drugim tudi to, za kakšne varnostne incidente gre, vendar ni bilo odziva. Nedavno so celo na TV Slovenija, kjer so ponavadi precej »politično korektni« v zvezi z Romi, objavili, da prebivalci v bližini Roj poročajo o krajah poljščin in živine, vlomih v hiše, tudi nasilju, grožnjah. Ljudje se bojijo javno nastopiti, pred kamero je pogumno stopil le Ivo Kambič, ki ima na eni od bližnjih parcel čebelnjak. Tam so si Romi naredili tabor s šotori, pri čemer mu je eden od njih zagrozil z nožem, ko jih je opozoril, da gre za njegovo zemljo. Seveda smo glede vsega skupaj poizvedeli tudi na policijo, njihov odgovor objavljamo v okvirju.  

Na OŠ Vižmarje - Brod pa smo vprašali, ali otroci iz razširjene družine Strojanovih redno obiskujejo pouk in kako na šoli ukrepajo, če ga ne. Kljub našemu vztrajanju odgovora od šole pod vodstvom ravnateljice Nevenke Lamut nismo prejeli, kar je najbrž tudi dovolj povedno.  

Od OŠ Vižmarje - Brod nismo dobili odgovora na vprašanje, ali otroci iz družine Strojanovih redno obiskujejo pouk. 

Zgrešen pristop 

Očitno je, da je družbeni eksperiment z družino Strojan povsem spodletel. Čeprav so jih preselili iz okolja, kjer so imeli slabe življenjske pogoje, v nastanitev s povezavo na vodovno in električno omrežje, v prostore z urejenim ogrevanjem, tik ob Ljubljani, v bližini šole, trgovine, vse infrastrukture, se življenjski vzorci niso spremenili. Še naprej so storilci številnih kaznivih dejanj, napadajo celo policiste, ustrahujejo okolico. Zaposleni niso, živijo od denarne socialne pomoči, znova so se zaprli v geto. Z okoličani imajo le malo stikov, pa še ti so večinoma negativni.  

Število Strojanovih (in drugih Romov) je tam s 30 zraslo že na skoraj sto. Ta žalostna zgodba je tudi dokaz, da ima država popolnoma zgrešen pristop k reševanju romske problematike na območju jugovzhodne Slovenije, od koder so Strojanovi. Najlažje jih je nenehno zalagati s socialno pomočjo, jim dajati »odpustke« pri prekrških in kaznivih dejanjih, hkrati pa ne narediti ničesar, da bi se dela zmožni zaposlili ter vsi skupaj postali nekonflikten del družbe.  

Policija: Lokalnim policistom v okviru kadrovskih zmožnosti vsakodnevno pomagajo policisti konjeniki, vodniki službenih psov in policisti prometniki. 

(D165, 15-17)