RTV za vse, ne le za Planico
POSLUŠAJ ČLANEK
Od nastopa desno-sredninske vlade smo lahko gledali, kako se je nacionalna radiotelevizija vključila v politično dogajanje na strani opozicije. Poleg povsem naravnega obračanja v levo, bi bil eden od motivov lahko preprečiti zakonske spremembe na tem področju. Pripadniki in podporniki SDS so namreč na internetu zagovarjali ukinitev RTV prispevka. Podpisovala se je celo peticija za njegovo ukinitev, ki jo je do danes podpisalo skoraj 30.000 ljudi. Jeseni v parlament prihaja trojček zakonov (o medijih, o RTV in o STA). Na podlagi dostopnih osnutkov lahko ugotavljamo, da se je tresla gora, rodila se je pa miš.
RTV Slovenija ostaja nacionalni medij, ki ga financirajo vsi lastniki električnih priključkov. Ampak to ni nujno slabo. Na prvi pogled je sicer nacionalno financiranje enega od mnogih medijev anahronizem. Evropske države so obvezno naročnino vpeljale v letih po drugi svetovni vojni, ko je bilo vzpostaviti TV program drago. Da ne bi ljudi kvaril kak bogataš, so države vzpostavile nacionalne servise, ki so poskrbeli za pluralno in nepristransko obveščenost. Podobno je bilo tudi v SFRJ, kjer pa smo z naročnino plačevali tudi za socialistično in samoupravno indoktrinacijo.
Po propadu socialističnega sistema, se na RTV ni nič bistvenega spremenilo. Formalno je hiša postala neodvisna od politike in to še preden bi se spremembe v politiki lahko odrazile na RTV. Prepričali so nas, da je neodvisnost sveta krava, ki se je ni dovoljeno dotikati niti z daljincem. Kar je seveda samo propagandni dosežek: od nacionalnega medija pričakujemo predvsem nepristranskost, kakovost in gospodarnost, neodvisnost je potreben, ne pa tudi zadosten pogoj za to.
V desetletjih od kar so države ustanovile nacionalne medije in prisilile državljane, da jih financirajo, se je marsikaj spremenilo. Predvsem se je pojavil internet, ki je povsem obrnil situacijo. Pred 60 leti je bilo težko razširjati vsebine, postaviti oddajnike in antene, nabaviti TV aparate in kamere. Pozornost tistemu enemu ali dvema programoma pa je bila zagotovljena. Danes je obratno. Vsebine se širijo po internetu skoraj zastonj, namesto aparatov in kamer so pametni telefoni. Izjemno težko pa je zagotoviti pozornost.
Internet je v veliki meri že uničil tisk. Linerana televizija, torej tista, ki jo gledamo »v živo«, je na udaru naslednja. Vedno več gledamo vsebine z zamikom; Youtube, Netflix in podobne. Zakaj bi bili v tej situaciji prisiljeni plačevati za nacionalno RTV več, kot stane naročnina na Netflix ali na spodoben internetni paket, je dobro vprašanje.
Novinarji, še posebej tisti na RTV, vam bodo rekli, da je to zaradi ustavne pravice ljudi do obveščenosti. Ta je bila v 168. členu ustave SFRJ iz leta 1974. In ne velja več. V veljavni ustavi ne piše, da mora država organizirati obveščanje ljudi, ampak, da kroženja informacij ne sme ovirati. Gre za svobodo govora, ne pa za pravico nacionalne RTV od ljudi zahtevati naročnino, da bi jim lahko izpolnila pravico do obveščenosti. Podobna fraza je uresničevanje javnega interesa, ki ga seveda ne smejo interpretirati volivci in politika, ampak par ljudi iz FDV. Glede na situacijo na medijskem trgu, bi bilo danes bolj na mestu prisilno financirati časopise, kot pa alternativo za Youtube in POP TV.
In vendar še posebej v času interneta ostaja dober razlog za ohranjanje nacionalnega medija. Internet teži k temu, da ponudbo specializira. Na internetu je mogoče, da vsak spremlja svet skozi drugačna očala in da se zato levim zdi resničnost drugačna, kot se zdi desnim. Skupnost, ki živi skupaj, drug ob drugem, pa vendarle potrebuje občutek, da živi v istem svetu, da spremlja iste zgodbe, da izhaja iz istih osnov. In to lahko daje nacionalni medij – nacionalni medij bi lahko nam vsem povedal, kaj se v deželi godi. Nepristranski in pluralen bi se postavil v jedro vsake nacionalne debate. Zato je smiselno, da prisilna naročnina ostaja.
Glede na to, koliko vseh mogočih vsebin danes nastaja in koliko je še zasebnih in malih ponudnikov vsebin, ni nobene škode, da se financiranje RTV nekaj zmanjša, se pa iz naročnine pokrivajo še kakšni drugi mediji (5%) in Slovenska tiskovna agencija (3%). Seveda bo okrog tega vik in krik in škripanje z zobmi – kdo pa ne bi bil nesrečen, če mu zmanjšaš financiranje. Ustavno sodišče bo pred dilemo, ali je RTV tista, ki pove, koliko davkoplačevalskega denarja je zanjo dovolj, ali pa je to demokratično izvoljeni parlament. Glede na to, da prav zaradi demokratizacije tehnologije nastaja vedno več vsebin, je realna potreba po vsebinah RTV manjša in ne večja.
Da bi RTV res lahko zaživela v tej narodno povezovalni vlogi, je ključnega pomena njena nepristranskost in pluralnost. Tega še nobena vlada ni bila sposobna zagotoviti in se bojim, da tudi ta ne bo. Ne glede na razmerje političnih sil v parlamentu ima na RTV odločilen vpliv izbrana civilna družba in zaposleni. Če bi si politika vsakič posebej nastavila svoje ljudi na RTV, bi RTV prehajala iz rok v roke. Skozi čas bi se izoblikovala neka nepristranska praksa: ob političnih menjavah bi politični gorečneži med novinarji odpadali, ostajali bi profesionalci. Idealna situacija bi bila razdelitev in ravnotežje med pozicijskimi in opozicijskimi oddajami. Levičarji bodo rekli, da to že je. No, desničarji bodo rekli, da je tudi na Novi24 že tako.
In rekli vam bodo, da je RTV predvsem kulturna ustanova in ne politična televizija. Kot pravilno ugotavlja Steve Bannon, ideje tečejo od kulture v politiko. Da kultura ni nad uravnoteženostjo in pluralnostjo, se spomnim vsakič, ko gledam Petkovo kulturo.
Izločitev oddajnikov in zvez je v 21. stoletju povsem logična. Prenosno omrežje in produkcija vsebin sta bila v 20. stoletju tesno povezana, vsak lokalni radio je poleg studia moral imeti še anteno na hribu. V 21. stoletju so pa prenosna omrežja (4G, 5G, kabelska omrežja, optika) povsem ločena od produkcije vsebin (npr. Yutuba, Deezerja). Nobene potrebe ni, da se za zemeljsko digitalni televizijo stvar rešuje posebej samo zato, da bi bila RTV bolj »naša«.
Kakovostne medije potrebujemo. Potrebujemo zaupanja vredne, nepristranske medije, ki jih bomo pogledali vsi, ki živimo skupaj v isti državi. Preživitveni model Mladine, Večera, Dnevnika, Demokracije, Nove24, ipd. je, da ponujajo vsebine, ki bodo njihove bralce utrjevali v prepričanju, da imajo prav. Za pritrjevanje so ljudje edino še pripravljeni medijem prostovoljno plačati.
Prisilno financiranje je smiselno samo za vsebine, ki jih ljudje sami ne bi izbrali. To sta kultura in politika tistih »drugih«. Da informacijsko in kulturno poskrbi za »druge«, to je edini preostali smisel nacionalnih radiotelevizij. To je smer, v katero spremembe zakonodaje pomagajo slovenskemu medijskemu prostoru, brez korenite reforme znotraj RTV pa bodo ostale na pol poti.
RTV Slovenija ostaja nacionalni medij, ki ga financirajo vsi lastniki električnih priključkov. Ampak to ni nujno slabo. Na prvi pogled je sicer nacionalno financiranje enega od mnogih medijev anahronizem. Evropske države so obvezno naročnino vpeljale v letih po drugi svetovni vojni, ko je bilo vzpostaviti TV program drago. Da ne bi ljudi kvaril kak bogataš, so države vzpostavile nacionalne servise, ki so poskrbeli za pluralno in nepristransko obveščenost. Podobno je bilo tudi v SFRJ, kjer pa smo z naročnino plačevali tudi za socialistično in samoupravno indoktrinacijo.
Neodvisnost namesto nepristranskosti
Po propadu socialističnega sistema, se na RTV ni nič bistvenega spremenilo. Formalno je hiša postala neodvisna od politike in to še preden bi se spremembe v politiki lahko odrazile na RTV. Prepričali so nas, da je neodvisnost sveta krava, ki se je ni dovoljeno dotikati niti z daljincem. Kar je seveda samo propagandni dosežek: od nacionalnega medija pričakujemo predvsem nepristranskost, kakovost in gospodarnost, neodvisnost je potreben, ne pa tudi zadosten pogoj za to.
Od nacionalnega medija pričakujemo predvsem nepristranskost, kakovost in gospodarnost, neodvisnost je potreben, ne pa tudi zadosten pogoj za to.
V desetletjih od kar so države ustanovile nacionalne medije in prisilile državljane, da jih financirajo, se je marsikaj spremenilo. Predvsem se je pojavil internet, ki je povsem obrnil situacijo. Pred 60 leti je bilo težko razširjati vsebine, postaviti oddajnike in antene, nabaviti TV aparate in kamere. Pozornost tistemu enemu ali dvema programoma pa je bila zagotovljena. Danes je obratno. Vsebine se širijo po internetu skoraj zastonj, namesto aparatov in kamer so pametni telefoni. Izjemno težko pa je zagotoviti pozornost.
Internet je v veliki meri že uničil tisk. Linerana televizija, torej tista, ki jo gledamo »v živo«, je na udaru naslednja. Vedno več gledamo vsebine z zamikom; Youtube, Netflix in podobne. Zakaj bi bili v tej situaciji prisiljeni plačevati za nacionalno RTV več, kot stane naročnina na Netflix ali na spodoben internetni paket, je dobro vprašanje.
Pravica do obveščenosti
Novinarji, še posebej tisti na RTV, vam bodo rekli, da je to zaradi ustavne pravice ljudi do obveščenosti. Ta je bila v 168. členu ustave SFRJ iz leta 1974. In ne velja več. V veljavni ustavi ne piše, da mora država organizirati obveščanje ljudi, ampak, da kroženja informacij ne sme ovirati. Gre za svobodo govora, ne pa za pravico nacionalne RTV od ljudi zahtevati naročnino, da bi jim lahko izpolnila pravico do obveščenosti. Podobna fraza je uresničevanje javnega interesa, ki ga seveda ne smejo interpretirati volivci in politika, ampak par ljudi iz FDV. Glede na situacijo na medijskem trgu, bi bilo danes bolj na mestu prisilno financirati časopise, kot pa alternativo za Youtube in POP TV.
In vendar še posebej v času interneta ostaja dober razlog za ohranjanje nacionalnega medija. Internet teži k temu, da ponudbo specializira. Na internetu je mogoče, da vsak spremlja svet skozi drugačna očala in da se zato levim zdi resničnost drugačna, kot se zdi desnim. Skupnost, ki živi skupaj, drug ob drugem, pa vendarle potrebuje občutek, da živi v istem svetu, da spremlja iste zgodbe, da izhaja iz istih osnov. In to lahko daje nacionalni medij – nacionalni medij bi lahko nam vsem povedal, kaj se v deželi godi. Nepristranski in pluralen bi se postavil v jedro vsake nacionalne debate. Zato je smiselno, da prisilna naročnina ostaja.
Glede na to, koliko vseh mogočih vsebin danes nastaja in koliko je še zasebnih in malih ponudnikov vsebin, ni nobene škode, da se financiranje RTV nekaj zmanjša, se pa iz naročnine pokrivajo še kakšni drugi mediji (5%) in Slovenska tiskovna agencija (3%). Seveda bo okrog tega vik in krik in škripanje z zobmi – kdo pa ne bi bil nesrečen, če mu zmanjšaš financiranje. Ustavno sodišče bo pred dilemo, ali je RTV tista, ki pove, koliko davkoplačevalskega denarja je zanjo dovolj, ali pa je to demokratično izvoljeni parlament. Glede na to, da prav zaradi demokratizacije tehnologije nastaja vedno več vsebin, je realna potreba po vsebinah RTV manjša in ne večja.
Naša skupna RTV
Da bi RTV res lahko zaživela v tej narodno povezovalni vlogi, je ključnega pomena njena nepristranskost in pluralnost. Tega še nobena vlada ni bila sposobna zagotoviti in se bojim, da tudi ta ne bo. Ne glede na razmerje političnih sil v parlamentu ima na RTV odločilen vpliv izbrana civilna družba in zaposleni. Če bi si politika vsakič posebej nastavila svoje ljudi na RTV, bi RTV prehajala iz rok v roke. Skozi čas bi se izoblikovala neka nepristranska praksa: ob političnih menjavah bi politični gorečneži med novinarji odpadali, ostajali bi profesionalci. Idealna situacija bi bila razdelitev in ravnotežje med pozicijskimi in opozicijskimi oddajami. Levičarji bodo rekli, da to že je. No, desničarji bodo rekli, da je tudi na Novi24 že tako.
Prisilno financiranje je smiselno samo za vsebine, ki jih ljudje sami ne bi izbrali. To sta kultura in politika tistih »drugih«.
In rekli vam bodo, da je RTV predvsem kulturna ustanova in ne politična televizija. Kot pravilno ugotavlja Steve Bannon, ideje tečejo od kulture v politiko. Da kultura ni nad uravnoteženostjo in pluralnostjo, se spomnim vsakič, ko gledam Petkovo kulturo.
Izločitev oddajnikov in zvez je v 21. stoletju povsem logična. Prenosno omrežje in produkcija vsebin sta bila v 20. stoletju tesno povezana, vsak lokalni radio je poleg studia moral imeti še anteno na hribu. V 21. stoletju so pa prenosna omrežja (4G, 5G, kabelska omrežja, optika) povsem ločena od produkcije vsebin (npr. Yutuba, Deezerja). Nobene potrebe ni, da se za zemeljsko digitalni televizijo stvar rešuje posebej samo zato, da bi bila RTV bolj »naša«.
Skratka
Kakovostne medije potrebujemo. Potrebujemo zaupanja vredne, nepristranske medije, ki jih bomo pogledali vsi, ki živimo skupaj v isti državi. Preživitveni model Mladine, Večera, Dnevnika, Demokracije, Nove24, ipd. je, da ponujajo vsebine, ki bodo njihove bralce utrjevali v prepričanju, da imajo prav. Za pritrjevanje so ljudje edino še pripravljeni medijem prostovoljno plačati.
Prisilno financiranje je smiselno samo za vsebine, ki jih ljudje sami ne bi izbrali. To sta kultura in politika tistih »drugih«. Da informacijsko in kulturno poskrbi za »druge«, to je edini preostali smisel nacionalnih radiotelevizij. To je smer, v katero spremembe zakonodaje pomagajo slovenskemu medijskemu prostoru, brez korenite reforme znotraj RTV pa bodo ostale na pol poti.
Zadnje objave
Podjetje Domel o začetkih, preizkušnjah in vrednotah
10. 10. 2024 ob 12:30
Anže Logar po izstopu iz SDS napoveduje, da bo do konca leta ustanovil svojo stranko
10. 10. 2024 ob 9:58
Ali minister Poklukar resnično skrbi za našo večjo varnost?
10. 10. 2024 ob 6:00
110 let od prve svetovne vojne: Ognjeni krst je bil popoln! (15. del)
9. 10. 2024 ob 18:00
Anže Logar je izstopil iz SDS, ni pa povedal, zakaj
9. 10. 2024 ob 15:24
Suženjstvo skozi čas in krivda »belega človeka«
9. 10. 2024 ob 15:00
Ekskluzivno za naročnike
Podjetje Domel o začetkih, preizkušnjah in vrednotah
10. 10. 2024 ob 12:30
110 let od prve svetovne vojne: Ognjeni krst je bil popoln! (15. del)
9. 10. 2024 ob 18:00
Suženjstvo skozi čas in krivda »belega človeka«
9. 10. 2024 ob 15:00
Prihajajoči dogodki
OCT
12
Sejem Dobrote šmarske dežele
08:00 - 13:00
OCT
12
OCT
12
Moravške noči astronomije
17:00 - 12:00
OCT
15
Oblast se ozira nazaj, domoljubi pa naprej (Pogovor)
18:00 - 20:00
OCT
17
Video objave
Drzni zmagovalci - Štefan Pavlinjek: "Vsak podjetnik bi moral biti pilot."
3. 10. 2024 ob 18:00
Izbor urednika
Quo vadis, Bližnji vzhod?
8. 10. 2024 ob 15:00
(Pre)težki nahrbtnik kandidatke za evropsko komisarko
3. 10. 2024 ob 6:00
9 komentarjev
vrednote
ključno vprašanje je zgolj eno:
Kje vidite smisel, da ta vlada v nedogled financira ''palico'', ki jo nenehno tepe in ponižuje ter jo blati z lažnimi novicami?
Alojzij Pezdir
Poleg sodne veje oblasti, kjer veljajo trajni mandati sodnikov še iz prejšnjega nedemokratičnega režima, se je najmanj prilagodila demokratičnim spremembam v slovenski družbi ter ustavno zagotovljeni pluralni parlamentarni demokraciji prav "četrta veja oblasti" oz. "družbenopolitični delavci" v "javnem mediju", kot je RTV Slovenija, in v tradicionalnih zasebnih medijih, kjer so lastništvo in politični vpliv prevzeli s politično-kriminalnim podzemljem "ugrabljene države" eksistenčno, premoženjsko in politično povezani tranzicijski "tajkuni" (Delo, Dnevnik, Večer, Mladina ...), ki praviloma niso najbolj kompetentni za kompleksno in zahtevno področje poslovnega in programskega upravljanja ter vodenja množičnih medijev.
Z vztrajanjem pri "političnem nevmešavanju" trenutne izvršne veje oblasti se uprava in vodstvo državne RTV Slovenija ter najglasnejši novinarski del "četrte veje oblasti" že tri desetletja uspešno branijo in frontalno upirajo pred demokratičnimi spremembami in demokratičnimi vplivi legalnih in legitimnih pluralnih interesov ter interesnih skupin na radijske, televizijske in spletne programe v produkciji in posredništvu državnega zavoda, ki ga v večini financiramo obvezni plačniki državno določenega mesečnega prispevka.
Tranzicijske politične stranke iz totalitarnega režima so preko "svojih" predstavnikov v imenu nevladnih organizacij in drugih delov "civilne družbe" ohranile odločilen vpliv na nadzorni in programski svet RTV Slovenija, vsak poskus drugih in drugačnih legitimnih političnih in družbenih interesov, da bi odprli programe državne RTVS tudi drugim in drugačnim ustvarjalcem ter drugim interesnim skupinam poslušalcev, gledalcev in bralcev, pa je praviloma neslišan, neuslišan in/ali celo vzvišeno zavrnjen.
Glede na mastodontsko prenapihnjeno kadrovsko zasedbo in stroškovno potratnost državnega zavoda RTV Slovenija ter glede na njegovo popolno poslovno in programsko odtujenost in samozadostnost od večine interesov ideološko, politično, etično in kulturno, civilizacijsko in religiozno pluralne sodobne slovenske družbe oz. družbe v RS bi bilo nujno na najvišjem nivoju državne kulturne in informacijske politike sprožiti široko odprto, strokovno in demokratično pluralno razpravo vseh zainteresiranih o prihodnosti legalnih in legitimnih potreb državljanov RS in Slovencev na področjih informiranja, izobraževanja, kulture ter o možnostih in smiselnosti, da tovrstnim potrebam pod določenimi pogoji lahko streže še naprej v natančno določenih razsežnostih in po natančno določenih razvojnih ciljih prilagojen ter poslovno in programsko voden javni/državni zavod RTVS.
Za najbolj politično nekontaminirano, učinkovito in demokratično upravljanje in nadzor javnega zavoda RTVS bi najbolj demokratično lahko poskrbela skupščina, izvoljena izmed na ustrezen način kandidiranih in demokratično izvoljenih plačnikov/uporabnikov RTV programov. Boljše bi bilo od sedanjega stanja, ko predstavniki nevladnih organizacij in t. i. civilne družbe v nadzornem in programskem svetu RTVS v resnici praviloma zastopajo tiste politične stranke, ki so si svojo prevlado in svoj ključni vpliv nad dejavnostjo RTVS zakonsko "tlakovale" še v časih politične tranzicije oz. zlorabe pooblastil in neformalne moči s strani strank naslednic, "hčera" in "modnih" različic nekdanje totalitarne ZKS.
P. Kos
Dr. Turk želi biti spravljiv, odkar so ga te iste petkove množice kot ministra grdo psovale za prazen nič. Res je veliko napisal in malo povedal, ter zavijal v darilni papir, ki je bogatejši od vsebine.
Ne vem če še velja, da je krščansko nastaviti še drugo lice? Kakorkoli, sam ga ne in ga ne bom. Še najmanj tem faši-socialistom, ki obvladujejo tudi javno RTV. Če se s predlogi zakonov o medijih in samim zakonom res ne spremeni nič, potem bom močno razmislil o tem, ali ta koalicija resno razmišlja o ureditvi demokratičnih razmerij v družbi ali ne. In odgovor bo pomemben glede podpore na naslednjih volitvah.
Friderik
Naši MSM so neodvisni predvsem od resnice in poštenosti. In to zadnjih 30 let ( pred tem so bili družbeno politična organizacija). In niti sram jih ni . Polni samih sebe z gromozansko slepo pego delajo iz Slovenije gadje gnezdo, kjer vse okoli sika, da več ne veš kam bi stopil. Vzdržujejo stanje permanentne državljanske vojne, dobronamernosti ne dajo kredita, zase pa zahtevajo status tabuja, nedotakljivosti, zato, da bi lahko brez odgovornosti do družbe, ki jih plačuje še naprej kvarili ta ubogi politično nepismen narod.
Teodor
Ne vem zakaj avtor zagovarja plačevanje nečesa kar ne gledam in niti nočem gledati. Dol mi visi za njihovo "kulturo". RTV ne izpolnjuje niti enega pozitivnega prispevka k slovenski družbi.
irena
Kaj ima pa Planica tukaj zraven?
P. Kos
Verjetno je dr. Turk, ko je bil že ravno tako "prazničnih" misli glede javne RTV, mislil na sladoled - da te pohladi, če se ravno odločiš da bi gledal javno RTV SLO. Jaz sem se ji v glavnem odpovedal. Letos sem spremljal zgolj "Corona" TV konference na 3. programu.
APMMB2
V Sloveniji je stanje slovenske družbe klavrno.
Če se primerjamo z državami EU vidimo, da vztrajno zasotajamo.
Malo kdo si zastavlja vprašanje: ZAKAJ?
Vzrokov je več: kučanov klan, šolstvo, državna lastnina, neizvedena tranzicija, mafija itd.
Eden glavnih vzrokov pa so mediji in novinarji, pretežno ultra leve orientacije, pravi biseri družbenopolitični delavci.
Mediji dnevno poneumljajo ljudi. Malo je Slovencev, ki znajo brati med vrsticami, ki kritično spremljajo vesti.
Poglejmo si afero maske, ki jo je lansirala RTV v svoji znameniti Tarči. Danes vsaj 70% državljanov meni, da je Janša izvedel veliko korupcijo in s pomočjo Počivalška oropal Slovenijo za miljone. Nekateri menijo , da celo za 200 mio.
Gre za konstrukt, ki ga je pripravila RTV SLO, medij, ki ga moramo vsi obvezno plačevati, da nas poneumlja.
Takšnega obstreljevanja z lažnimi novicami, ki smo mu priča zadnje čase, še nismo doživeli, tudi ne v sivih partijskih časih, ko so bili mediji strogo nadzorovani.
Resno se je potrebno vprašati, ali se novinarji zavedajo svoje odgovornosti?
Vsaj zadnjih deset let gre s Slovenijo samo še navzdol. Kljub temu, da so pred vsem mediji ustvarli brezglavo volivno telo, ki poskrbi za prevado levice, tej ne uspe sestaviti trdne vlade, kljub temu, da ima ob volitvah zagotovjnih vsaj 60% glasov.
Te glasove v glavnem preskrbijo mediji, pred vsem obe vodilni TV hiši, RTV SLO in POP.
Slovenija se mora normalizirati. V kolikor to ne bo uspelo, sa bomo nevarno pribižali Venezueli.
Poseg v medije je nujen. Mora biti radikalen, saj se drugaće ne bo Slovenija znebila ideološkega blata, ki obvladuje medisjki prostor.
AlojzZ
Naj ponovim: UKINITI RTV DAVEK!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.