Ruska politika "odprtih oken" in slovenska politika praznih besed

V okviru dogajanja v vojni v Ukrajini trenutno najbolj odmeva sestrelitev letala, na katerem naj bi bil vodja Wagnerja Jevgenij Prigožin, v slovenskem merilu pa je dokaj pomembna novica, da se je Slovenija pridružila izjavi skupine G7 o podpori Ukrajini. Obe navedeni dejstvi se marsikomu zdita kontroverzni, a kot bomo videli, sta še kako prozorni.

A najprej na kratko k stanju na fronti, ki ostaja nespremenjeno: ukrajinska protiofenziva počasi napreduje. Poudarek je na počasi, saj glede na verodostojna poročila včasih govorimo o napredku v smislu nekaj deset metrov, včasih o kakšnem kilometru. Še vedno se pozna nezmožnost Zahoda, da bi zagotovil zadostno količino artilerijskega streliva za ugodnejši potek osvoboditve.

Zadnje čase se sicer vse več govori o večjih dobavah zahodnih lovskih letal, s katerimi bi ob primerni onesposobitvi zaenkrat še dokaj dobro delujoče ruske zračne obrambe vzpostavili premoč v zraku ter tako odprli pot kopenskim prodorom. A časovnice so še neznane in glede na bližajočo se jesen bi od omenjene kombinacije letos težko pričakovali večje uspehe na terenu. 

Sedaj pa k »zanimivejšemu« delu dogajanja: je Prigožin živ ali mrtev, in če je res slednje, kdo temu botruje? Kot smo že pojasnjevali v enem od prejšnjih prispevkov, so se ob poročanju o strmoglavljenju njegovega letala pojavile mnoge teorije. Pojdimo od manj do bolj verjetnih.

Prvič, Prigožin je mrtev, letalo pa so sestrelili Ukrajinci. Ta teorija ne drži vode, saj bi, če bi Ukrajina lahko sestreljevala letala tako daleč od svojega ozemlja, sestrelila še marsikaj drugega, obenem pa bi Prigožina Ukrajinci eliminirali že prej.

Drugič, Prigožin je uprizoril svojo smrt in se umika iz javnega življenja. To bi sicer bilo verjetno, a glede na njegovo upornost in kritike kremeljskega režima s predsednikom Putinom na čelu je daleč najverjetnejša teorija, da je bila sestrelitev naročena s strani ruskih oblasti. Prigožin je Putina s svojim upornim pohodom pošteno ponižal. In vemo, da Putin ne odpušča. Treba je dati zgled ostalim.

Kot se je nedavno pošalil ameriški sekretar za obrambo Anthony Blinken: kot ima NATO politiko odprtih vrat, ima Rusija politiko odprtih oken, in z mirno vestjo lahko verjamemo, da se je Prigožin pridružil desetinam vplivnih Rusov, ki so si drznili nasprotovati carju.

Kot se je nedavno pošalil ameriški sekretar za obrambo, Anthony Blinken, kot ima NATO politiko odprtih vrat, ima Rusija politiko odprtih oken, in z mirno vestjo lahko verjememo, da se je Prigožin pridružil desetinam vplivnih Rusov, ki so si drznili nasprotovati carju.

S tem, ko je preminil tudi sam Wagner, torej ustanovitelj skupine Dimitrij Utkin, je neonacistična plačanska vojska tako rekoč obglavljena. Videti je, da ji ne preostane drugega, kot da se vključi v redne (belo)ruske strukture, profesionalni del pa bo po pričakovanjih ostal v Afriki, kjer Rusija za svoje interese potrebuje nadzor nad surovinami ter po potrebi zaneti kakšno vojno, kar so prvotne naloge Wagnerja. 

Nekaj o slovenski (ne)iskrenosti pri podpori Ukrajini

Nazadnje pa še k tretji temi: Slovenija se je pridružila izjavi G7 o podpori Ukrajini, s čimer smo uradno obsodili rusko agresijo na svojo sosedo ter podprli ozemeljsko celovitost države. Ob tem izkazujemo podporo tudi iniciativi G7, preko katere naj bi njene članice Ukrajini pomagale pri razvoju vojaških kapacitet in kibernetske varnosti. S tem je Slovenija kot država jasno in glasno opustila retoriko »v vojni ni zmagovalcev« ter kako je za vse kriv Zahod, ki se bojda širi proti materi Rusiji. Smo na strani Ukrajine in niti slučajno Rusije. 

Težko se je znebiti občutka, da kljub vsem lepim besedam v dejanjih marsikdaj prevlada intimna predanost vladajočih Rusiji, bodisi v poslu, financah, obveščevalni dejavnosti in še čem. 

Vse lepo in prav, osebno nova stališča brezpogojno podpiram. Če pa jih sprejema slovenska vlada, človek podvomi v iskrenost. Spomnimo se Golobovega bruseljskega lapsusa, Kučanovih pisem ter pretresenosti Fajonove ob vohunski aferi. Trenutne zunanjepolitične odločitve v zvezi z Ukrajino so sicer smele, pa vendar: ali odražajo intimno opcijo vladajočih? 

Prej bi rekel, da gre za neko deklarativno držo, s katero se vlada trudi pomiriti Zahod. Težko se je namreč znebiti občutka, da kljub vsem lepim besedam v dejanjih marsikdaj prevlada intimna predanost vladajočih Rusiji, bodisi v poslu, financah ali obveščevalni dejavnosti in še čem. Če povzamem: čeprav govorimo za Ukrajino, na omenjenih področjih lahko obilno pomagamo Rusiji. Več od lepih besed bi pomenilo pošteno čiščenje vpliva ruske sfere moči v naši državi.