S. Andreja Godnič: »Z manj je življenje bolj bogato« (1. del)

Uršulinka sem, ker me je Jezus poklical. Pred tem sem sicer sanjala, da bom turistična vodnica. – Slovenske uršulinke imamo misijonsko tradicijo že več stoletij, sestre so me takoj podprle pri tem. – Če uvidiš sama ali če sestre opazijo, da »rožica usiha«, lahko kadarkoli mirno ob spoštovanju in razumevanju red tudi zapustiš. – Večina opozicije v Venezueli je že zlomljena, pregnana, podjetja imajo zunaj, toda še vedno je krog ljudi, ki poskuša preživeti v času sedanjega režima. 

V red sester uršulink ste se vključili po zaključku srednje turistične šole v Izoli leta 1990. Zakaj ste se namesto za delo v turizmu odločili za redovništvo? 

Uršulinka sem, ker me je Jezus poklical. Ko sem se srečevala z uršulinkami v Izoli, sem prepoznala, da mi je to okolje domače. Tako sem po srednji šolo vstopila v red uršulink. Pred tem sem sicer sanjala, da bom turistična vodnica. Biti uršulinka pomeni biti v Sloveniji vključena v naše poslanstvo – kateheza, liturgična formacija, študij na teološki fakulteti, pastorala na župniji, torej verouk, delo z otroki in mladimi ... Vstopila sem v Novi Gorici, prvih deset let sem bila v formaciji. Torej priprava, preverjanje, prve zaobljube. Če bi moje sestre videle, da nisem za to, bi lahko šla ven. Gre za povsem drug način življenja, vživeti se je treba počasi. 

Kje v Sloveniji so uršulinski samostani? 

Le v Ljubljani in Škofji Loki, manjše skupnosti živijo v hišah. 

Gre za odprti red? 

Nismo za rešetkami, kot so klarise in karmeličanke. Je apostolski red, smo z ljudmi.  

Študij teologije ste začeli takoj po srednji šoli? 

Ne, najprej sem šla skozi prvo fazo formacije. To je nekakšna vzgoja, kako sploh biti uršulinka. Traja več let. Tedaj se nekoliko izoliraš, nimaš toliko stikov s starši, domačimi. Potem pridejo prve zaobljube, sama sem jih naredila štiri leta po vstopu – leta 1994. Nato sem začela v Ljubljani študirati teologijo, ki sem jo končala z magistrsko nalogo v Mariboru. V tem času že imaš svoje poslanstvo, misijo. Še vedno pa si v intenzivni formaciji, v krogu sester, ki so še v fazi vstopanja.  

Ste v prvih desetih letih kdaj podvomili, ali ste se odločili prav, ali je to življenje za vas? 

Z Jezusom sva imela že v srednji šoli močna soočenja, ali bo to odločno samosvojo Kraševko uspel dobiti. Glede njega in da sva skupaj, nisem dvomila nikoli. Je bilo pa zelo težko v obdobju prvih desetih let najti Andrejo znotraj uršulinskega sveta. Vedno sem potrebovala izzive, nekaj turistične vodičke je bilo vedno v meni. Hvala Bogu, da so bile sestre modre, da smo se imele rade in da so imele tako izrazit posluh za individualen pristop do svojih novink.  

So v Sloveniji uršulinke zgolj Slovenke? 

Da, Slovenke. Se je pa naši provinci pridružila tudi skupnost uršulink iz Avstrije. A smo mednarodni red. Vsa formacija, ko se spremlja novo sestro, se vedno usklajuje na mednarodni ravni. Imela sem zelo kvalitetno formacijo, veliko sem pridobila na vseh področjih. Čustvenem, duhovnem, intelektualnem. Velik pomen se daje učenju tujih jezikov, tuji literaturi.  

Z Jezusom sva imela že v srednji šoli močna soočenja, ali bo to odločno samosvojo Kraševko uspel dobiti. 

Gredo vse sestre na študij? 

Ni nujno, odvisno je od posameznice. Vse pa gredo skozi izobraževanje, delavnice, tečaje med formacijo. Veliko je tudi formacije skupaj z drugimi redovi. Vse skupaj je zelo kvalitetno, na sebi lahko delaš sistematično, pridobiš zelo dobre temelje. Ponudijo ti vsa orodja, da se spoznaš in poiščeš svoje mesto znotraj uršulinske družine. Tudi, da ugotoviš, ali je to res zate. Če sama uvidiš ali če sestre opazijo, da »rožica usiha«, lahko kadarkoli mirno, ob spoštovanju in razumevanju, red tudi zapustiš. Nihče ti ne bi očital, češ toliko smo vložile vate, ti pa greš.  

Se to dogaja, sestre izstopijo zaradi ljubezni ali drugih vzrokov? 

Tega je v začetni fazi veliko, ni nič neobičajnega.  

Kdaj ste začutili, da bi šli v misijone? 

Leta 1994 sem šla za en mesec iz noviciata v našo apostolsko skupnost v Mariboru. Tam sestre veliko delajo z mladimi. Kot mlada sestra s prvimi zaobljubami sem prvič začutila misijonski klic. Eno je biti sestra uršulinka in živeti v samostanu, drugo pa je, ko dobiš občutek, da je morda Slovenija zate premajhna in bi rada delala na enem od misijonov po svetu. Kot da pripravlja Jezus zame nekaj drugega, zunaj slovenskega okolja. Slovenske uršulinke imamo misijonsko tradicijo že več stoletij in sestre so me takoj podprle pri tem. Dobila sem sporočilo, da me bodo z veseljem »oddale« v misijone, ko bi prišel čas za to. Imela sem zelo ugodno okolje za razvoj. Začela sem proces razločevanja, kar pomeni, da postopoma prisluškuješ sam sebi, sestram in kako te nagovarja Gospod. Jezus mi je potrdil, da me kliče v misijone.  

Kot mlada sestra s prvimi zaobljubami sem prvič začutila misijonski klic. 

In potem ste vse do 2008 čakali, da se vam ta želja uresniči? 

Od leta 1995 do 2008. Vsako leto sem pisala. Leta 2000 sem šla prvič v Peru, saj je bila zaradi jubilejnega leta možnost izmenjav. Možnost si imel spoznati druge kulture, kar nam je zelo pomagalo pri širitvi obzorij znotraj našega reda. Bila sem visoko v Andih v Peruju. 

Tam, kamor ste šli kasneje, leta 2008, na misijon? 

Da. Tam sem zacvetela, bila sem navdušena. Ko sem se vračala domov, so mi sestre iz Peruja dejale: nič ne skrbi, bomo vse uredile, da se vrneš čez eno leto. 

Toda do vaše vrnitve je trajalo precej dlje. 

Da. Od leta 2001 do 2008 sem čakala. Vmes sem bila še v drugih službah. Pridobivala sem izkušnje v provincah (osnovni upravni organi reda). Precej sem vodila duhovne vaje in opravljala mladinsko pastoralo v Sloveniji. Leta 2008 pa sem bila uradno poslana na misijon v Peru, v Ande, na okoli 3.400 metrov nadmorske višine. Tam sem bila prvih pet let, ki so bila najlepše obdobje mojega življenja. 

Na misijonu v Peruju, v Andih, na okoli 3.400 metrih nadmorske višine, je bilo najlepše obdobje mojega življenja. 

Zakaj najlepše? 

Sestre smo živele na vasi. Vseskozi je bil cilj vstopiti v mentaliteto, način življenja domačinov. Za naše pojme živijo v mizeriji. Gre za potomce Indijancev, a po prihodu Špancev v Latinsko Ameriko je kmalu prišlo do mešanja kultur. Še veliko pa je ohranjene stare avtohtone andske kulture. 

Je občutenje katoliške vere med temi ljudmi podobno kot v Sloveniji? 

Težko je to opisati, primerjati. Gre za dve različni stvarnosti. Ko prideš na misijon, padeš v stil življenja domačinov. Bile smo tri sestre – Francozinja, Nemka in jaz. Kasneje sta bili še dve Perujki in vrsta deklet, ki so želela vstopiti v redovništvo. Tedaj sem bila stara 38 let, teologinja, moja duhovnost je bila zgrajena. Osrednji verski dogodek tiste naše vasi z okoli 1.500 prebivalci je bilo nošenje 15 metrov visokega križa vsako leto 4. maja na najvišji hrib. Kot vsi sem šla na to procesijo, pri čemer sem imela ves čas notranje boje, kako vstopiti v to obliko pobožnosti, ki je tako drugačna od slovenske. Analizirala sem, ali je to katoliško, poskusila razumeti, kaj se v teh ljudeh dogaja. Zakaj je ta dogodek že stoletja njihovo najmočnejše izkustvo navzočnosti Boga. V meni se je vse lomilo, saj z mojimi intelektualnimi teološkimi filtri nisem detektirala, ali je to zakramentalna Katoliška cerkev. Ali oni verujejo, da jih bo tisti les v križu čudežno ozdravil … Ves čas sem skušala dogajanje doumeti z mojimi filtri. Hvala Bogu sem slišala besede Gospoda »sezuj si čevlje z nog«, kot pravi v Svetem pismu. »To je sveta zemlja,« me je nagovoril. 

Tedaj ste jih začutili? 

S svojimi evropskimi, slovenskimi filtri in okusi ne moreš presojati, analizirati, kategorizirati neke stvarnosti, ki je drugačna. Zato je bil meni tisti čas tako ljub, najlepši. Imela sem možnost pustiti Gospodu, da najprej mene evangelizira. Da mi pomaga narediti distanco do oblike duhovnosti, ki je slovenska oziroma evropska. Spoprijateljila sem se s tistimi ljudmi. Hkrati je Gospod s tem, kar smo jim jaz in druge misijonarke prinašale, dokazoval svojo navzočnost. Ustvaril je to občestvo iskanja Njega, Božje besede.  

Duhovnika ni bilo, sestre uršulinke ste bile administratorke v župniji. Kaj vse ste delale? 

Krščevale, pripravljale na poroko, spremljale umirajoče. Vodile smo bogoslužje Božje besede. To niso maše, saj me ne posvečujemo kruha in vina, to delajo samo duhovniki. V sklop bogoslužja sodi tudi pridiganje. Tudi delile smo obhajilo, ki pa ga je posvetil župnik, ko je obiskal našo župnijo. Vodile smo katehezo in pripravo na zakramente po šolah. Sama sem učila angleščino, fante in punce sem učila voziti avto in igrati na kitaro.  

Ukvarjajo se s kmetijstvom? 

Da, tam na podeželju, kjer je misijon. A zgolj tri četrt ure vožnje s kombijem je do mesta Huancayo, kjer nad tri tisoč metri nadmorske višine živi pol milijona prebivalcev in je glavno mesto istoimenske province. Gre predvsem za trgovsko in prometno središče. Je tudi čudovita turistična destinacija, kot ves Peru. 

Vi kot turistična vodička bi imeli tam kaj pokazati turistom. 

Ogromno. Povsod so fosili, 4.500 let stare ruševine, izjemni kraji. Sanjsko, mistično. 

Po petih letih v gorah so vas poslali v glavno mesto Lima z 11 milijoni prebivalcev. 

Imenovana sem bila v provincialno ekipo v Limi. Vodja uršulinske province v Peruju, ki je bila mlajša od mene, je zbolela za rakom in čez leto dni umrla. Prevzela sem vodenje province. V Limi imamo uršulinke poleg misijona v hribih še dve šoli – eno za bogate in eno za revne otroke. Padla sem v vodstvene odgovornosti. Bilo je izredno težko, saj je provinca mednarodna. Imamo skupino Nemk, ki so ustanovile skupnost, skupino Čilenk, Perujk, misijonarke iz Evrope … Skupnost je bila izredno zahtevna. 

Zakaj imate uršulinke v Limi eno šolo za premožne in eno za revne? 

Uršulinke imamo vedno tak sistem, namen pa je ustvarjanju pogojev za medsebojno solidarnost in preseganje družbenih razlik med premožnimi in revnimi. Naše izobraževanje je celostno, na podlagi krščanskih vrednot. Punčke iz različnih okoljih se srečujejo in na dolgi rok se presežejo blokade, predsodki. Ustvarjamo prostore združevanja. Nekaj dni na teden sem živela v najbolj bogatem delu Lime, nekaj dni pa v velikem barakarskem naselju Pačakutek, uro in pol vožnje severno od Lime, kjer je naš misijon.  

Kako ste po misijonu v hribovski vasici brez tekoče vode doživeli razkošje bogatega dela Lime? 

Na misijonu v hribih smo si sestre prale na roke, ni bilo niti tuša. Čeprav smo imele vse oprano, čisto, sem ob obiskih v Limi najprej dala že oprane stvari še v pralni stroj. Ves čas sem morala delati preklope med tema dvema svetovoma, a moja identiteta je bila v hribih. V času življenja v Limi pa mi je »varovalke ven metalo«. Tri dni na teden sem živela v bogati četrti, štiri dni pa v barakarskem naselju, kjer so bile podgane in bolhe. A ljudje v Pačakuteku se nimajo za revne. Radi delijo. Znajo se razveseliti vsake čokolade, darila, znajo to ceniti. Vsaka čokolada je nadstandard in se je razveseliš. Okušaš. Imeti okus daje življenju barvo. Lažje se nasmeješ. Ne rečem, da moraš biti reven, da si srečen. Sploh ne. Je pa »z manj« življenje bolj bogato.  

V Limi sem tri dni na teden živela v bogati četrti, štiri dni pa v barakarskem naselju, kjer so bile podgane in bolhe. 

V Peruju ste bili kar 12 let, nato vas je pot leta 2019 vodila na nov misijon, ponovno v povsem drug svet, v Venezuelo ob Karibskem morju. 

Ne le da tam nisem imela revnega Pačakuteka štiri dni na teden, pač pa sem se znašla v najbolj bogati šoli za deklice v Caracasu. Gre za prestižno, 70 let staro šolo, na kateri so hčerke staršev iz premožne opozicije. Venezuela ima avtoritarni režim Nicolasa Madura. Večina opozicije v Venezueli je že zlomljena, pregnana, podjetja imajo zunaj, toda še vedno je krog ljudi, ki poskuša preživeti v času sedanjega režima. Kljub vsem pritiskom poskušajo preživeti. Za razumevanje Venezuele je pomemben podatek, da je imela do najdbe nafte na začetku 20. stoletja zgolj dva milijona prebivalcev, nato sledi naftni bum in pride do velikega priseljevanja. Prebivalstvo je zraslo na 35 milijonov, a v zadnjih 25 letih v času avtokratskega, nedemokratičnega režima od Chaveza in njegovega naslednika Madura je okoli osem milijonov ljudi migriralo. Večina Venezuelcev je šele tretja ali četrta generacija. To je ogromna razlika v primerjavi z recimo Perujem, Čilom ali Mehiko, ki imajo stoletno in tisočletno tradicijo … Za Venezuelo je značilna karibska mentaliteta, sproščenost. Bogate družine so sprva svoje otroke pošiljale na šolanje v ZDA ali recimo na Barbados, kjer smo imele uršulinke šolo in internat. Potem so Venezuelci rekli, zakaj ne bi imeli šole tu v Caracasu. Povabili so nas in tako se je začelo. Šola je dvojezična, v španščini in angleščini.  

Venezuela je imela do najdbe nafte na začetku 20. stoletja 2 milijona prebivalcev. Sledil je naftni bum, število je naraslo na 35 milijonov. V času Chaveza in Madura je 8 milijonov ljudi migriralo. 

Kakšno je bilo vaše delo? 

Tudi v Caracasu imamo bogato osnovno šolo (z vrtcem) in srednjo šolo ter skrbimo za revno šolo v barakarskem delu Caracasa. Znova z namenom povezovanja teh dveh svetov, srečevanja deklic. Imela sem ogromno administrativnega dela v vodstveni ekipi, nisem poučevala. Ves ostali čas sem se posvečala vzgoji odgovornih oseb na različnih področjih: duhovnem, misijonskem, v vzgoji za karizmo, solidarnostnem itn. Poleg tega sem bila v provincialni ekipi. Poleg Caracasa smo imele skupnosti z zelo razvejano šolsko dejavnostjo še na otoku Barbadosu in v Georgetownu (Angleška Gvajana). Sester je malo, vse so starejše, delo v šolstvu pa je izredno zahtevno, zato smo morale izvesti radikalne spremembe in zapreti skupnost na Barbadosu in sirotišnico v Gvajani. V Venezueli smo predale šolo laikom, ki bodo nadaljevali našo karizmo. 

Preteklo nedeljo so bile v Venezueli predsedniške volitve, po katerih je avtokratski predsednik Maduro razglasil zmago. Je res zmagal? 

Venezuela je v nedeljo, 28. julija, na predsedniških volitvah ponovno dokazala, da izbira demokracijo. Ljudje so se volitev množično udeležili, po nekaterih virih je bila udeležba nad 50-odstotna, torej več kot 11 milijonov volivcev. Kljub oviram, grožnjam in nasilju režima so državljani z organizirano asistenco spremljali volišča in štetje glasov. Mednarodnim opazovalcem ni bilo dano dovoljenje za spremljanje. Po štetju glasov je sledila razglasitev volilnih rezultatov, in sicer zmaga kandidata opozicije Edmunda Gonzaleza Urrutio (dobil je nekaj nad 70 odstotkov glasov), 30 odstotkov je dobil Nicolas Maduro. 

Pričakovano je državna volilna komisija razglasila zmago Madura (razglasili so 51 odstotkov), kot je to običaj za vse diktature. V tem tednu sledimo trem ključnim akterjem: nadaljnji strategiji opozicijskih množic, odgovoru vojske in policije tako do ljudi kot do paravojaških enot ter reakciji mednarodne skupnosti. Čestitke diktatorju so poslale, kot ponavadi, Kitajska, Rusija, Kuba, Nikaragva. 

Ko govorim z ljudmi, mi rečejo: »To je začetek konca.« Se bo zgodilo v tem tednu ali v enem letu? Ne vemo. Kar nas zgodovina uči, je to, da je diktatura nepremagljiva, dokler je v določenem trenutku več ni. 

Diktatura je nepremagljiva, dokler je v določenem trenutku več ni. 

Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 159, str. 48-51.