Saga o samih pridnih birmancih in zoprnem župniku
Na nekaterih slovenskih portalih se je ta teden pojavila novica, da bo v župniji Sveti Jurij ob Ščavnici letos k birmi odšla le polovica veroučencev. Drugi – »ker niso bili pridni« – bodo k zakramentu verjetno lahko pristopili jeseni. Ti veroučenci in njihovi starši pa so sedaj menda »neznansko razočarani«.
Novinarka enega od teh portalov gledalce prispevka obvesti, da bo birma letos le za »pripravljene otroke«. In s tem (nenamenoma) pove vse: drugi veroučenci so nepripravljeni. Če na nekaj nisi pripravljen, rezultati po vsej verjetnosti ne bodo dobri, nikjer in nikoli.
Še bolje postane, ko novinarka vpraša, »če otroci neopravljanje nalog obžalujejo?«, in od gospe mame (verjetno od enega od »nepridnih« veroučencev) dobi odgovor: »Ja, zelo razočarani so.« No, eno je obžalovanje, drugo je razočaranje, bistvena razlika.
Na drugi strani pa je gospod župnik Boštjan Ošlaj, ki ga podpira tudi soboški škof Peter Štumpf, svojo odločitev primerno razložil: »čas birme ni vezan na čas epidemije, ampak na sodelovanje in pripravljenost birmancev, staršev in botrov.«
V času epidemije je župnik kljub omejitvam na različne načine, na daljavo, izvajal katehetsko dejavnost. Večina veroučencev je redno sodelovala, druga polovica pa se na povabila v več kot pol leta sploh ni odzvala.
Župnik še dodaja: »Če to velja za šoferski izpit in za vse poklice in druge veščine, velja to tudi za prejem zakramentov … kot duhovnik si želim, da bi vsak otrok preko vzgleda svojih staršev imel dobro krščansko vzgojo z dobro katehezo, redno molitvijo in prejemanjem zakramentov.«
Besedam gospoda župnika ni kaj dodati, povedal je vse. Prvič, za vsako stvar je potrebna priprava, kaj šele na prejem svetih zakramentov. Drugič, vloga staršev in botrov je bistvena.
Dodajmo samo štiri opažanja, da se iz tega katoličani kaj naučimo.
Iz prebranega je razvidno, da imamo tu opravka z župnikom (in škofom), ki vesta, kaj hočeta, in očitno želita kar najboljše za veroučence. Pa še občutek za svete stvari je zraven; glede teh pa je Gospod Jezus v sedmem poglavju Matejevega evangelija precej strog, za današnji čas pravzaprav žaljiv.
Duhovnikom in škofom je kot prvim zaupana skrb za svete reči; in ne more vsak presojati in se vtikati v odločitve o svetih stvareh. Sveta birma ni potrdilo o opravljeni pasji šoli, niti o opravljenem verouku, temveč je confirmatio, potrditev v sveti veri.
O primerni pripravljenosti torej ne more odločati vsak. Vprašanje je tudi, komu gre bolj za sveto vero in komu bolj za novi skuter ali kaj podobnega.
In s tem smo pri drugem opažanju: marsikdo danes bi rad vse imel, ne bi se pa kaj resno potrudil/a in poglobil/a.
In take »afere« pridejo ven, ko se na sveto birmo gleda kot na tradicionalni okrasek ali produkt. To je lahko težava ne samo pri »nepridnih«, ampak tudi pri »pridnih« veroučencih.
Prvi mislijo, da jim kar vse pripada, druge pa lahko zavede občutek, da si vse lahko kupiš ali prislužiš, celo svete reči.
Noben zakrament ni pravica, temveč velik Božji dar. Če bi v pripravo več vložili, bi znali to tudi bolj ceniti. Sicer se pač obkljuka še en zakrament in se odmaršira iz cerkve.
In na tej točki je župnik opravil svojo nalogo, nekateri veroučenci tudi, kdo drug pa ne. Vsaj osnovne priprave je treba dati skozi za to, da smo lahko vsaj približno prepričani, da bo škof vredno podelil zakrament svete birme.
Sedaj pa k tisti točki, ki se mi zdi še najbolj pomembna: pri tejle zgodbi imamo na skoraj vseh straneh opravka z nedopustno infantilizacijo, pootročenjem veroučencev.
Niti enkrat do tega stavka, razen v citatih, nisem zapisal besede »otrok«. Birmanci (posebej če gredo k birmi z zamikom zaradi covida-19), so ponavadi skorajšnji dijaki.
Patetično je brati, da so »otroci« menda razdeljeni na »pridne in poredne«, ali pa »da se drugi sošolci sedaj delajo iz tega norca«. Že besedišče pove, da se tukaj nekdo igra vrtec.
In če že vztrajamo pri vrtcu, bi se v primeru "birme za vse" zgodilo obratno: vsi, ki že mesece nič ne delajo, bi se režali onim, ki so se trudili, na koncu pa je itak vseeno.
Otroke se pripelje k zakramentu birme ob krstu, kot to počno vzhodni kristjani; v latinskem obredu pa je birma redno namenjena mladim kristjanom.
Zato vprašanje podelitve zakramenta nikakor ne temelji na tem, ali je »otrok priden«, ampak mora temeljiti na tem, da je »mladi kristjan pripravljen«. In pristojni župnik je v tem primeru statistično in drugače ugotovil, da niso izpolnjeni niti osnovni pogoji pripravljenosti.
Skorajšnji dijaki niso otroci. Morali bi biti osebe na začetku nujnega dozorevanja za odraslo dobo. Župnik je opravil svoj delež pri omogočanju njihovega odraščanja, in bistven del tega odraščanja je vzgoja v veri. Čas bi bil, da bi se začeli kot odrasli kristjani obnašati tudi vsi ostali.
Zato bi bilo bolj primerno, če bi novičarski portali, ki so zadevo spravili v javnost, ne igrali vrtca, ampak bi pustili, da vsak dobro opravi svoje dolžnosti: župnik, starši in »mladi odrasli«.
Predvsem zato, ker si v družbi – ne samo v Cerkvi – ne smemo pustiti, da bodo v medijih kot očrnjeni pristali tisti, ki dobro opravijo svojo službo, v tem primeru župnik, škof, starši in predvsem veroučenci, ki so se marljivo pripravili na izjemno pomemben dogodek njihovih mladih življenj.
Novinarka enega od teh portalov gledalce prispevka obvesti, da bo birma letos le za »pripravljene otroke«. In s tem (nenamenoma) pove vse: drugi veroučenci so nepripravljeni. Če na nekaj nisi pripravljen, rezultati po vsej verjetnosti ne bodo dobri, nikjer in nikoli.
Še bolje postane, ko novinarka vpraša, »če otroci neopravljanje nalog obžalujejo?«, in od gospe mame (verjetno od enega od »nepridnih« veroučencev) dobi odgovor: »Ja, zelo razočarani so.« No, eno je obžalovanje, drugo je razočaranje, bistvena razlika.
Zvočni posnetek Kavčičevega komentarja je na voljo na dnu članka
Na drugi strani pa je gospod župnik Boštjan Ošlaj, ki ga podpira tudi soboški škof Peter Štumpf, svojo odločitev primerno razložil: »čas birme ni vezan na čas epidemije, ampak na sodelovanje in pripravljenost birmancev, staršev in botrov.«
V času epidemije je župnik kljub omejitvam na različne načine, na daljavo, izvajal katehetsko dejavnost. Večina veroučencev je redno sodelovala, druga polovica pa se na povabila v več kot pol leta sploh ni odzvala.
Župnik še dodaja: »Če to velja za šoferski izpit in za vse poklice in druge veščine, velja to tudi za prejem zakramentov … kot duhovnik si želim, da bi vsak otrok preko vzgleda svojih staršev imel dobro krščansko vzgojo z dobro katehezo, redno molitvijo in prejemanjem zakramentov.«
Besedam gospoda župnika ni kaj dodati, povedal je vse. Prvič, za vsako stvar je potrebna priprava, kaj šele na prejem svetih zakramentov. Drugič, vloga staršev in botrov je bistvena.
Dodajmo samo štiri opažanja, da se iz tega katoličani kaj naučimo.
Ne more vsak presojati o svetih stvareh
Iz prebranega je razvidno, da imamo tu opravka z župnikom (in škofom), ki vesta, kaj hočeta, in očitno želita kar najboljše za veroučence. Pa še občutek za svete stvari je zraven; glede teh pa je Gospod Jezus v sedmem poglavju Matejevega evangelija precej strog, za današnji čas pravzaprav žaljiv.
Duhovnikom in škofom je kot prvim zaupana skrb za svete reči; in ne more vsak presojati in se vtikati v odločitve o svetih stvareh. Sveta birma ni potrdilo o opravljeni pasji šoli, niti o opravljenem verouku, temveč je confirmatio, potrditev v sveti veri.
O primerni pripravljenosti torej ne more odločati vsak. Vprašanje je tudi, komu gre bolj za sveto vero in komu bolj za novi skuter ali kaj podobnega.
Imeli bi vse … za to storili pa bore malo
In s tem smo pri drugem opažanju: marsikdo danes bi rad vse imel, ne bi se pa kaj resno potrudil/a in poglobil/a.
In take »afere« pridejo ven, ko se na sveto birmo gleda kot na tradicionalni okrasek ali produkt. To je lahko težava ne samo pri »nepridnih«, ampak tudi pri »pridnih« veroučencih.
Prvi mislijo, da jim kar vse pripada, druge pa lahko zavede občutek, da si vse lahko kupiš ali prislužiš, celo svete reči.
Noben zakrament ni pravica, temveč velik Božji dar. Če bi v pripravo več vložili, bi znali to tudi bolj ceniti. Sicer se pač obkljuka še en zakrament in se odmaršira iz cerkve.
In na tej točki je župnik opravil svojo nalogo, nekateri veroučenci tudi, kdo drug pa ne. Vsaj osnovne priprave je treba dati skozi za to, da smo lahko vsaj približno prepričani, da bo škof vredno podelil zakrament svete birme.
Noben zakrament ni pravica, temveč velik Božji dar. Če bi v pripravo več vložili, bi znali to tudi bolj ceniti. Sicer se pač obkljuka še en zakrament in se odmašira iz cerkve.
Nedopustna infantilizacija veroučencev
Sedaj pa k tisti točki, ki se mi zdi še najbolj pomembna: pri tejle zgodbi imamo na skoraj vseh straneh opravka z nedopustno infantilizacijo, pootročenjem veroučencev.
Niti enkrat do tega stavka, razen v citatih, nisem zapisal besede »otrok«. Birmanci (posebej če gredo k birmi z zamikom zaradi covida-19), so ponavadi skorajšnji dijaki.
Patetično je brati, da so »otroci« menda razdeljeni na »pridne in poredne«, ali pa »da se drugi sošolci sedaj delajo iz tega norca«. Že besedišče pove, da se tukaj nekdo igra vrtec.
In če že vztrajamo pri vrtcu, bi se v primeru "birme za vse" zgodilo obratno: vsi, ki že mesece nič ne delajo, bi se režali onim, ki so se trudili, na koncu pa je itak vseeno.
Otroke se pripelje k zakramentu birme ob krstu, kot to počno vzhodni kristjani; v latinskem obredu pa je birma redno namenjena mladim kristjanom.
Zato vprašanje podelitve zakramenta nikakor ne temelji na tem, ali je »otrok priden«, ampak mora temeljiti na tem, da je »mladi kristjan pripravljen«. In pristojni župnik je v tem primeru statistično in drugače ugotovil, da niso izpolnjeni niti osnovni pogoji pripravljenosti.
Skorajšnji dijaki niso otroci. Morali bi biti osebe na začetku nujnega dozorevanja za odraslo dobo. Župnik je opravil svoj delež pri omogočanju njihovega odraščanja, in bistven del tega odraščanja je vzgoja v veri. Čas bi bil, da bi se začeli kot odrasli kristjani obnašati tudi vsi ostali.
Bedasta in škodljiva medijska pozorost
Zato bi bilo bolj primerno, če bi novičarski portali, ki so zadevo spravili v javnost, ne igrali vrtca, ampak bi pustili, da vsak dobro opravi svoje dolžnosti: župnik, starši in »mladi odrasli«.
Predvsem zato, ker si v družbi – ne samo v Cerkvi – ne smemo pustiti, da bodo v medijih kot očrnjeni pristali tisti, ki dobro opravijo svojo službo, v tem primeru župnik, škof, starši in predvsem veroučenci, ki so se marljivo pripravili na izjemno pomemben dogodek njihovih mladih življenj.
Dost nesramen🤦🏼♀️
— Ker. Sem (@1nekorektna) May 14, 2021
Zadnje objave
Dr. Aleš Ugovšek: »Pomembna vrednota je zdrava kmečka pamet«
10. 12. 2024 ob 15:00
Civilna iniciativa Tržnice ne damo: gre za škandal!
10. 12. 2024 ob 9:00
Otroci – žrtve napredka
10. 12. 2024 ob 6:00
Slovenec sem!
9. 12. 2024 ob 18:00
Lahko mediji, ki od države prejemajo denar, delujejo objektivno?
9. 12. 2024 ob 14:30
Prvi mož policije Senad Jušić v breme vladi
9. 12. 2024 ob 12:00
Ob rob odločitvi ustavnega sodišča
9. 12. 2024 ob 9:00
Ekskluzivno za naročnike
Dr. Aleš Ugovšek: »Pomembna vrednota je zdrava kmečka pamet«
10. 12. 2024 ob 15:00
Slovenec sem!
9. 12. 2024 ob 18:00
Prvi mož policije Senad Jušić v breme vladi
9. 12. 2024 ob 12:00
Prihajajoči dogodki
DEC
10
Elda Viler in Ivo Gajič: Elda
19:19 - 21:30
DEC
10
Sozvočje svetov: Zahodni veter (predavanje in koncert)
19:30 - 21:00
DEC
10
DEC
11
Luzernski simfonični orkester
20:00 - 22:00
DEC
11
Avtomobili - Kino Šiška
20:00 - 23:00
Video objave
Izbor urednika
Dr. Aleš Ugovšek: »Pomembna vrednota je zdrava kmečka pamet«
10. 12. 2024 ob 15:00
Ob rob odločitvi ustavnega sodišča
9. 12. 2024 ob 9:00
Otrok ni »pravica«, temveč je neodvisna oseba
6. 12. 2024 ob 6:00
Oploditev z biomedicinsko pomočjo tudi za samske in istospolno usmerjene ženske
5. 12. 2024 ob 6:00
13 komentarjev
sustar.andreja
Čestitke g. župniku za pogum in odločnost. Malo je takšnih župnikov, ki se tako odločno zavzamejo za vredno prejemanje zakramentov. Večina se boji užaljenih staršev, užaljenih birmancev, ne da se jim ukvarjati z brezbrižneži, neodzivneži ... Potem pa sami sebe opravičujejo s tem, da prejema zakramentov ne smeš nikomur braniti. Ali niso oni prvi varuhi zakramentov? Niso oni postavljeni za to, da ljudi vodijo k pravi pobožnosti? Jih pravilno usmerjajo, opozarjajo, učijo, ne pa prepuščajo samim sebi? Namesto tega pa vse prepogosto naletimo na duhovnike, ki bi radi zakramente samo »spravili skozi«, tistim, ki so brez vsakega odnosa do tega, kar prejemajo in imajo pred očmi le draga darila, pa za spodbudo dajo še kakšno častno nalogo pri birmanski slovesnosti … Pa ne samo, da veroučence nepripravljene spuščajo k birmi, nekateri jih sploh pripravljajo ne …
Če bi bilo več takšnih župnikov, kot ga imajo pri Svetem Juriju ob Ščavnici, bi se marsikdo poslovil od verouka že preden bi z brezbrižnostjo oskrunil zakrament svete birme, ostali pa bi vero vzeli bolj zares in resnično začeli graditi oseben odnos z Bogom.
debela_berta
Prav dam temu farju. Kot da bi študent hotel na izpit pristopiti po treh obiskanih predavanjih in brez seminarske naloge... Red more bit! :)
Rajko Podgoršek
Pohvalno, da je gospod Gabriel Kavčič komentiral ta dogodek, ki pa sploh ni presenetljiv. Kot so že predhodni komentatorji napisali, in kot je predvsem napisal uporabnik 'janez', je srčika težav v t.i. 'modernizmu' oz. dekatolizaciji katolištva v Sloveniji v zadnjih desetletjih (še posebej intenzivno po letu 2000).
Sveti krst, obhajilo, birma so že postali vedno bolj spektakel, kjer se pokažemo v lepih oblačilih, dobro jemo in pijemo, ter se veselimo, podružimo in se delijo bogata darila.
Rezultati birme v bistvu nato najbolj očitno pokažejo ''sadove'' takšnega pristopa. Le-ti niso bistveno drugačni od ''sadov'' pokoncilskega časa.
Dejstvo je, da je Cerkev na Slovenskem recimo da v zadnjih 20 letih ''zmetala'' ogromno denarja v pastoralo mladih. Le-ta pa ne pomaga iz dveh razlogov: 1) Pristop je infantilen in otročji in podcenjujoč do otrok in mladih (popolno nasprotje še predvojni vzgoji mladih): igrice, zabava, zgodbice, pesmice, kitara, nezahtevnost. 2) Pastorala mladih ne da rezultatov, ker ni pastorale odraslih. Kjer se v družini vere ne živi trdno osmišljeno (torej ne samo temelječe na čustvih, trenutnemu razpoloženju) na vsakodnevni molitvi, rednem zakramentalnem življenju in učenju katoliškega Nauka (izhajajoč iz Svetega pisma podprtega s Katekizmom in iz Tradicije Katoliške Cerkve), tam ne pomaga noben pastoralno-didaktični pristop.
Bistvo svete birme je priprava, ki obsega: 1) Pouk, ki temelji na katoliškem nauku 2) Redno molitev za prejem milosti Svetega duha in 3) Očiščevanje srca. Sveta birma daje rast v milosti in pomoč v bojih duhovnega življenja; zlasti nas potrjuje v veri, da jo moramo stanovitno spoznavati in po njej živeti. Vir: Katoliški verouk za višje razrede srednjih šol, dr. Gregorij Pečjak, Ljubljana 1927.
Kraševka
Dobro povedano. Sv. birma je za mlade koristna, vendar to morajo svojim otrokom tudi tako predstaviti tudi starši. Če niso delali nalog, so sokrivi tudi straši, ker jih v tem niso podpirali. Ni lahko župnikom, ko dobijo otroke k verouku, če jim starši ne predstavijo, da delajo sebi v korist in ne župniku. Poznam pa primer, da se je neka nona zeli trudila, da bi vnukinja dobila zakramente, vendar je župnik zahteval, da naj pridejo to zaprosit starši. Starši niso prišči in deklica ni dobila zakramentov. Deklica je odrasla in je danes poročena žena. Ko jo gledam, kot mamo, mi je žal, da ji župnik ni "malo pogledal skozi prste". Tako bi ta mlada mamica mogoče danes krstila svojega otroka. Tega kar sama nima, pa tudi svojemu otroke ne more dati.
AlojzZ
Tako je!
Kdaj bo neumno izpadlo, ko ateist presoja, kdo je dober kristjan?
A. Novak
Kot običajno g. Kavčič zamolči dejstvo, da bi papež Frančišek podprl starše, ki so razočarani nad župnikom.
Hribarjev Rafko
Al pa tud ne! Župnik je le pokazal na meter, kje morajo pokazati minimalno pripravljenost na prejem zakramenta. Če so starši tako strašno razočarani nad župnikom, kako šele trpijo pri rdečem semaforju, redarjih, vrsti na blagajni, maskah in policijski uri. Dilema je le med KRIVDO in ODGOVORNOSTJO: Če bi rekli; "poba, zamočili smo. Dajmo se sedaj potrudit, da boš šel jeseni k birmi" ,bi dali otroku prepotrebno lekcijo iz odgovornosti. A so z opletanjem krivde raje zataknjeni v coni udobja. Žal.
A. Novak
Papež Frančišek bi za tega župnika rekel, da je zadrt rigorist. Prizadetim otrokom pa bi ponudil, da jih sam pobirmuje.
Kraševka
Lepo ste povedali.
batistamaja
Neka Alenka pa že ve, kaj bi rekel papež Frančišek, le kako si drzne g. Kavčič kaj napisati, preden jo vpraša za mnenje. Ja, nekaterim pa res vsaka tema pride prav, da se spravijo na našega papeža. Sram naj vas bo!
A. Novak
Bodite brez skrbi, da g. Kavčič zelo dobro ve, kako papež Frančišek neprestano biča duhovnike kot zadrte rigoriste. Vendar o tem g. Kavčič ne sme pisati, če ne želi nekam odleteti.
Sprehajalec
Odlična tema, ki ponazarja, kako se neverni ljudje radi spuščajo v oceno sposobnosti, dela, ... in na koncu verovanja, še posebej, če gre za katoliško vero. Toliko napora so po vojni napravili, toliko onečaščenj so storili, sedaj pa bi radi sodili. O čem, le ??? O samemu sebi!!!!
Župnik je učil otroke za pripravo sprejema sv. duha. sedaj pa bo študentka post-komunistične FDV sodila kaj je po cerkvenem pravu prav in kaj ni. Ta potomki, ki so ji člani SD naročili, da je gledala in anketirala nedeljnike zato, da jih je blatila in smešila.
Ko bo dozorela kot oseba, ko ji bo življenje dosodilo zrela leta se bo lahko spomnila, kakšne neumnosti je počela.
Če je levičarka, naj raje pogleda, kako UE enota Ljubljana sistematično uničuje partizanske spomenike z namenom zasebnega prilaščanja zemljišča ob vodi? Zakaj že??? zato ker sedaj vpije proti Zakonu o vodah, ki to preprečuje. Res so nori ti levičarski vzorci obnašanja. Ali pa je prišel čas katarze, po desetletjih norenja materializma. IN zmaj norosti zadnjič opleta z repom, kar tako, ker ne ve kaj bi.
Janez321
Zakaj ne poveste resnice, da je modernizem uničil vero in da modernistični duhovniki uporabljajo Sv. Birmo kot zadnji adut, oziroma kot sredstvo izsiljevanja, da kdo sploh pride v verouku. Dejstvo je, da so modernisti izgubili vero in da je zato tudi prenašati ne morejo dalje in da pri verouku ne učijo katoliške vere, ampak kvečemu protestantizem, zato katoliško vero pri otrocih uničujejo, zato je za katoliške otroke bolje, da k takšnem verouku ne hodijo, ampak naj jih učijo starši ali pa se izobražujejo sami.
Ta dobri, pokončni in menda super konzervativni škof Štumf v svoji škofiji ne dovoljuje katoliške maše ( to je tradicionalne katoliške maše, ki je bila dokončno potrjena na Tridentinskem koncilu ) in preganja duhovnike, ki poskušajo biti katoliški. Sedaj pa se verjetno skupaj z župnikom čudita, da otroci ne hodijo k protestantskem verouku.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.