Saga o samih pridnih birmancih in zoprnem župniku

Zajem slike Siol.net, Vestnik.si
Na nekaterih slovenskih portalih se je ta teden pojavila novica, da bo v župniji Sveti Jurij ob Ščavnici letos k birmi odšla le polovica veroučencev. Drugi – »ker niso bili pridni« – bodo k zakramentu verjetno lahko pristopili jeseni. Ti veroučenci in njihovi starši pa so sedaj menda »neznansko razočarani«.

Novinarka enega od teh portalov gledalce prispevka obvesti, da bo birma letos le za »pripravljene otroke«. In s tem (nenamenoma) pove vse: drugi veroučenci so nepripravljeni. Če na nekaj nisi pripravljen, rezultati po vsej verjetnosti ne bodo dobri, nikjer in nikoli.

Še bolje postane, ko novinarka vpraša, »če otroci neopravljanje nalog obžalujejo?«, in od gospe mame (verjetno od enega od »nepridnih« veroučencev) dobi odgovor: »Ja, zelo razočarani so.« No, eno je obžalovanje, drugo je razočaranje, bistvena razlika.

Zvočni posnetek Kavčičevega komentarja je na voljo na dnu članka


Na drugi strani pa je gospod župnik Boštjan Ošlaj, ki ga podpira tudi soboški škof Peter Štumpf, svojo odločitev primerno razložil: »čas birme ni vezan na čas epidemije, ampak na sodelovanje in pripravljenost birmancev, staršev in botrov.«

V času epidemije je župnik kljub omejitvam na različne načine, na daljavo, izvajal katehetsko dejavnost. Večina veroučencev je redno sodelovala, druga polovica pa se na povabila v več kot pol leta sploh ni odzvala.

Župnik še dodaja: »Če to velja za šoferski izpit in za vse poklice in druge veščine, velja to tudi za prejem zakramentov … kot duhovnik si želim, da bi vsak otrok preko vzgleda svojih staršev imel dobro krščansko vzgojo z dobro katehezo, redno molitvijo in prejemanjem zakramentov.«

Besedam gospoda župnika ni kaj dodati, povedal je vse. Prvič, za vsako stvar je potrebna priprava, kaj šele na prejem svetih zakramentov. Drugič, vloga staršev in botrov je bistvena.

Dodajmo samo štiri opažanja, da se iz tega katoličani kaj naučimo.

Ne more vsak presojati o svetih stvareh


Iz prebranega je razvidno, da imamo tu opravka z župnikom (in škofom), ki vesta, kaj hočeta, in očitno želita kar najboljše za veroučence. Pa še občutek za svete stvari je zraven; glede teh pa je Gospod Jezus v sedmem poglavju Matejevega evangelija precej strog, za današnji čas pravzaprav žaljiv.

Duhovnikom in škofom je kot prvim zaupana skrb za svete reči; in ne more vsak presojati in se vtikati v odločitve o svetih stvareh. Sveta birma ni potrdilo o opravljeni pasji šoli, niti o opravljenem verouku, temveč je confirmatio, potrditev v sveti veri.

O primerni pripravljenosti torej ne more odločati vsak. Vprašanje je tudi, komu gre bolj za sveto vero in komu bolj za novi skuter ali kaj podobnega.

Imeli bi vse … za to storili pa bore malo


In s tem smo pri drugem opažanju: marsikdo danes bi rad vse imel, ne bi se pa kaj resno potrudil/a in poglobil/a.

In take »afere« pridejo ven, ko se na sveto birmo gleda kot na tradicionalni okrasek ali produkt. To je lahko težava ne samo pri »nepridnih«, ampak tudi pri »pridnih« veroučencih.

Prvi mislijo, da jim kar vse pripada, druge pa lahko zavede občutek, da si vse lahko kupiš ali prislužiš, celo svete reči.

Noben zakrament ni pravica, temveč velik Božji dar. Če bi v pripravo več vložili, bi znali to tudi bolj ceniti. Sicer se pač obkljuka še en zakrament in se odmaršira iz cerkve.

In na tej točki je župnik opravil svojo nalogo, nekateri veroučenci tudi, kdo drug pa ne. Vsaj osnovne priprave je treba dati skozi za to, da smo lahko vsaj približno prepričani, da bo škof vredno podelil zakrament svete birme.
Noben zakrament ni pravica, temveč velik Božji dar. Če bi v pripravo več vložili, bi znali to tudi bolj ceniti. Sicer se pač obkljuka še en zakrament in se odmašira iz cerkve.

Nedopustna infantilizacija veroučencev


Sedaj pa k tisti točki, ki se mi zdi še najbolj pomembna: pri tejle zgodbi imamo na skoraj vseh straneh opravka z nedopustno infantilizacijo, pootročenjem veroučencev.

Niti enkrat do tega stavka, razen v citatih, nisem zapisal besede »otrok«. Birmanci (posebej če gredo k birmi z zamikom zaradi covida-19), so ponavadi skorajšnji dijaki.

Patetično je brati, da so »otroci« menda razdeljeni na »pridne in poredne«, ali pa »da se drugi sošolci sedaj delajo iz tega norca«. Že besedišče pove, da se tukaj nekdo igra vrtec.

In če že vztrajamo pri vrtcu, bi se v primeru "birme za vse" zgodilo obratno: vsi, ki že mesece nič ne delajo, bi se režali onim, ki so se trudili, na koncu pa je itak vseeno.

Otroke se pripelje k zakramentu birme ob krstu, kot to počno vzhodni kristjani; v latinskem obredu pa je birma redno namenjena mladim kristjanom.

Zato vprašanje podelitve zakramenta nikakor ne temelji na tem, ali je »otrok priden«, ampak mora temeljiti na tem, da je »mladi kristjan pripravljen«. In pristojni župnik je v tem primeru statistično in drugače ugotovil, da niso izpolnjeni niti osnovni pogoji pripravljenosti.

Skorajšnji dijaki niso otroci. Morali bi biti osebe na začetku nujnega dozorevanja za odraslo dobo. Župnik je opravil svoj delež pri omogočanju njihovega odraščanja, in bistven del tega odraščanja je vzgoja v veri. Čas bi bil, da bi se začeli kot odrasli kristjani obnašati tudi vsi ostali.

Bedasta in škodljiva medijska pozorost


Zato bi bilo bolj primerno, če bi novičarski portali, ki so zadevo spravili v javnost, ne igrali vrtca, ampak bi pustili, da vsak dobro opravi svoje dolžnosti: župnik, starši in »mladi odrasli«.

Predvsem zato, ker si v družbi – ne samo v Cerkvi – ne smemo pustiti, da bodo v medijih kot očrnjeni pristali tisti, ki dobro opravijo svojo službo, v tem primeru župnik, škof, starši in predvsem veroučenci, ki so se marljivo pripravili na izjemno pomemben dogodek njihovih mladih življenj.



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Slovenski rogonosci