Šeriat jim je pomembnejši od demokratičnih vrednot: zamolčane težave s priseljenci v dunajskih šolah

Na družbenem omrežju TikTok je zaokrožil posnetek učiteljice iz dunajskega okrožja Favoriten, ki razlaga probleme s priseljenci oziroma otroki priseljenskega porekla na njeni šoli, ki so večinoma islamske vere. Kot je povedala, je za te učence šeriat še vedno na prvem mestu, izjemno slabo integracijo takih učencev pa oblasti še vedno ignorirajo.

Na žalost proti avstrijskim šolam ščuvajo tudi islamski učitelji v verskih šolah. Nekateri ravnatelji so zato že predlagali prepoved nošenja naglavnih rut v šolah.

O težavah s priseljenci naj učitelji ne bi smeli javno govoriti

Favoriten je sicer dunajsko okrožje, ki je po odstotku prebivalcev tujega porekla med mestnimi okrožji na tretjem mestu. Približno 51 odstotkov tamkajšnjih prebivalcev ni avstrijskega porekla (večji delež imata le še Brigitenau s približno 52 odstotki in Rudolfsheim-Funfhaus s 54 odstotki). Tam je tudi (gledano z vidika Dunaja kot celote) nadpovprečno število muslimanskih priseljencev.

Na posnetku spoznamo učiteljico Susanne Wiesinger, ki že petindvajset let uči na eni izmed šol v omenjenem delu mesta. Opozarja, da postaja situacija v šolah na Dunaju vedno bolj kaotična. Sicer je članica Socialnih demokratov, avstrijske opozicijske stranke, ki ima na Dunaju večino.

Kot je povedala, ima razred s 25 učenci, v katerem bi se moralo kar 21 učencev integrirati v avstrijsko družbo. Ne gre zgolj za potrebo po integraciji z vidika učenja jezika, ampak tudi kulture, kar pa je izjemno težko. Šola, kjer se izobražujejo, je praktično edina ustanova, v kateri se srečajo z avstrijsko kulturo.

Uči na srednji šoli, kjer je približno 300 učencev, skoraj vsi pa so migrantskega porekla. Kot je povedala, se je pred nekaj leti še dalo normalno poučevati, sedaj pa med učenci za izobraževanje, sploh med tistimi islamske vere, ni kaj dosti interesa. Wiesingerjeva meni, da je razlika med svetom, kot ga poznajo v domačem okolju, in tistim, kot ga poskušajo predstaviti v šoli, tako velika, da teh dveh svetov enostavno ne morejo uskladiti.

Za veliko njenih učencev je šeriatsko pravo na prvem mestu. Kar se opazi že v razredu. Glasbo in ples v okviru šolskih dejavnosti zaradi verskih razlogov učenci velikokrat zavrnejo. Prepiri in konflikti med učenci prav tako največkrat nastanejo zaradi verskih razlik. Starši muslimanskih otrok po besedah Wiesingerjeve velikokrat oblikujejo nekakšno sovražnost do šole, islamske vrednote pa so po njihovem prepričanju na prvem mestu. Oblikujejo tudi nekakšen občutek večvrednosti, češ da so islamske vere, zato so boljši od domačinov oziroma institucij, ki predstavljajo avstrijsko kulturo.

Ko ta občutek postane edina stvar, ki jim preostane, poudarja Weisingerjeva, postane zadeva nevarna. Posledično gre vse skupaj v smer, ki ni zdrava za družbo. Da postaja islam vedno bolj vpliven v avstrijskih šolah, da otroci govorijo vedno slabše nemško, kljub temu da so rojeni v Avstriji, da z neuspelo integracijo izgubljajo generacije migrantov, so stvari, o katerih se v javnosti naj ne bi preveč govorilo. Sploh v stranki, kateri omenjena učiteljica pripada.

Kot še pove, naj člani stranke o tem ne bi govorili v javnosti. Obstaja namreč strah, da bi te označili za desničarja, podpornika vladajoče ljudske stranke ali pa populističnih Svobodnjakov.

V dunajskem šolskem svetu sicer niso pretirano navdušeni nad takimi »izpadi« učiteljev v javnosti, kot razumejo tovrstno javno pričevanje. Sicer menijo, da nekih večjih težav zaradi slabe integracije priseljencev ni, morebitnih problemov pa se jim ne sporoča tako ažurno, saj bi v javnosti lahko prihajalo do napačnih interpretacij in se kazalo s prstom na učitelje, češ da niso sposobni reševati problemov.

Wiesingerjeva sicer meni, da bi bilo prav končno priznati, da nimajo ustreznih sredstev in da so zaspali na področju integracije, kar se na dunajskih šolah očitno vidi. Ravno zanikanje problema pa je po njenem največja težava.

Za nekatere učence sta njihovo poreklo in vera preveč pomembni

Omenjena učiteljica sicer ni edina, ki opozarja na dunajske šolske težave. Eden izmed bolj glasnih je Christian Klar, ravnatelj ene izmed dunajskih šol (ki pa je sicer član avstrijske vladajoče Ljudske stranke). Zato so ga v šolskem svetu (kjer prevladujejo socialdemokrati) že obtožili, da skuša v šole prinesti desno politiko.

Učenci učitelje pogosto zmerjajo, velika težava pa postajajo že omenjeni verski konflikti med učenci, saj so za nekatere njihovo poreklo in vera preveč pomembni. Na žalost velikokrat učitelji v islamskih verskih šolah ščuvajo proti učenju nemščine ali pa avtohtone kulture, češ da hočejo Avstrijci »vzeti« njihove otroke in jih na silo naučiti svoje kulture. Tudi islamske šole spadajo v okvir dunajskega šolskega sveta, kjer sicer poudarjajo, da morajo biti tudi v teh šolah avstrijske in demokratične vrednote spoštovane.

V dunajskih šolah se po besedah Klara dogaja tudi to, da se ne upošteva učiteljic zgolj zato, ker so ženske, manj pravic pa imajo tudi hčerke islamsko konservativnih staršev. Zato nekateri ravnatelji tudi zahtevajo prepoved nošenja naglavne rute v šolah.

Sicer Avstrija ni edina država s podobnim problemom. Spomnimo se lahko »trka kultur« v angleškem Birminghamu, ko so muslimanski starši protestirali proti učenju o LGBT razmerjih, in primera nekega muslimanskega učenca na Norveškem, ki se ni želel rokovati z ravnateljico, ker je ženskega spola.

Tudi v Sloveniji smo že imeli debato o nošenju naglavnih rut pri pouku, o čemer smo pisali v članku Dijakinja s hidžabom v šoli test svobode veroizpovedi. Veljajo za vse veroizpovedi isti vatli?