Skica babjega leta

So me povabili k besedovanju za žensko kvoto? Verjetno se tako povpraša marsikatera, tudi če ne gre za tako veličastne položaje, kot so sedeži na vrhu Evropske unije. No, čeprav ne gre samo za to, bo mogoče kar primerno, če se ozrem za ženskimi poudarki tega leta. Osebnimi, se razume. Če tako rekoč skiciram babje leto, v upanju, da gre vsaj malo za tisto prijetno toplo jesen, ki tako dobro dene.

• Dobro mi je dela Prešernova nagrada pesnici Eriki Vovk. Njena gosposka, elegantna, modra poezija mi je tako pri srcu, da sem celo hotela iti na proslavo, da bi jo srečala, ji to povedala in čestitala. A so sporočili, da je bolna in ne more priti. Zato je doživela minimum publicitete. Niti tisočinke tiste fame, ki se dviga okoli njene malo starejše kolegice. Zaradi bolezni ali bolj zaradi odsotnosti talenta za škandalozna dejanja in verze?
• Grela me je tudi misel na Angelo Vode, eno najbolj markantnih žensk prejšnjega stoletja. Konec novembra je minilo dvajset let, kar sem v svet odposlala njen Skriti spomin. Knjiga je mnoge pretresla, saj je po hudourniku slavilnih besed o tem, kako mogočno je režim komunistične partije prispeval k ženski osvoboditvi, prinesla nekaj strašljivega vpogleda v čisto nasprotje. V usode na dnu. V krutost tistih, ki so se predstavljali za poosebljeno človekoljubje. Knjiga se je tudi dobro prodajala, tako da so jo naslednje leto ponatisnili in potem poskrbeli še za tretjo izdajo.
• V času, ko se sodobnice trkajo po prsih s feministično zunanjo politiko, a se za ženske zmenijo samo v primerih, ko jim gre to v političen in ideološki račun, bom izdala: Angela Vode se je zelo zanimala za zunanjo politiko. Ko bi živela v kakšnem drugem režimu, bi bila z veseljem zunanjepolitična dopisnica. Poleg veselja je imela tudi precej znanja, znala je recimo več jezikov. Bila je čedna, pred kamero bi gotovo dobro izgledala. Zdaj pa od pogojnih stavkov k trdilnemu: Na vprašanje o največjih ženskah 20. stoletja je odločno odgovorila Golda Meir, premierka Izraela.
• Kaj bi Angela Vode rekla ob pogledu na vodilne gospe sodobne parlamentarne demokracije? Bojim se, da bi se ji zdele avše, furije, ksantipe. Zelo daleč od tiste starozavezne Debore, ki jo je občudovala.
• Ob novem valu zborovanj pred sodiščem sem pomislila, da bi bilo treba spomniti: v novejši slovenski zgodovini so za to 'nedopustno' metodo pritiska poskrbele ženske. Takole je bilo. Junija 1988 so na sestankih odbora za varstvo Janeza Janše/človekovih pravic padale vse mogoče ideje, med njimi tudi o tem, če bi šle ženske pred kasarno, kjer je zapor. Tako smo se 10. ali 11. junija ob dveh začele zbirati na Metelkovi. Bile smo disciplinirane, vljudne in mirne, kmalu se je uveljavilo prinašanje rož, tudi imeti rdečo rožo na prsih – skratka, bile smo zlahka razpoznavne kot demonstrantke. Hodile smo od zdravstvenega doma do cerkve Srca Jezusovega in nazaj. Bile smo vseh starosti, najstarejša je bila po mojem gospa Požarnikova, ki je hodila s palico in se je spomnila delavskih demonstracij na Zaloški cesti. Informacije o tem rednem enournem ženskem pohodu so se širile ustno, jaz sem o njih rahlo kriptično govorila zvečer na protestnih literarnih večerih v Društvu pisateljev, kjer sem imela vsak večer nastop. Kriptično zato, ker to uradno ni bila akcija odbora in tudi ne demonstracije – strah pred »ulico« je bil močan in »klicati vojsko na ulice« je pomenilo prehudo izzivanje.
• S pravne fakultete in političnih vrhov so tedaj prihajali natanko taki ugovori, kot jih nasledniki izražajo danes, češ da so to nedopustni pritiski na sodstvo, ki rabi mir in zbranost za tehtanje argumentov, na ulici se nikdar nič ne reši, sploh pa … Gospe in gospodje se ne spomnijo nič boljšega od naukov tovarišev in tovarišic. Sploh jim ni nerodno, da tako odkrito in ponosno dokazujejo svojo navezanost na režim, ki si je ustvaril slavo z nedemokratičnostjo, s kršenjem človekovih pravic, sramotnimi sodnimi procesi … No, z junijem 1988 je postalo ljudi manj strah zbiranja na ulicah. In to je – po večini Vzhodne Evrope! – postal odločilen dejavnik za padec komunizma in vzpostavitev pluralnih demokratičnih sistemov. Leta 1989 so se začeli partijski konstrukti dobesedno sesedati pred množicami ljudi, ki so vrele na ulice, ker jim je bilo zadosti laži, surovosti, ponarejanja, revščine, inflacije, sramotnega zaostajanja … Kako to, da današnji politični velmožje in velgospe o tem nič ne vedo?
• Res je skoraj smešno, da so se očitki obnovili leta 2014 zaradi Janeza Janše in nato spet leta 2024 zaradi Janeza Janše. Kakšne nore gobe so nam vmešali v vsakdanji kruh, da se dogajajo take akrobacije?
• Ko sem te dni brala zgodbo o nesrečni ženski, ki so ji po ločitvi zakona z odločitvijo sodišča vzeli tri otroke, jih dodelili možu/očetu, njej prepovedali stike, otroci pa so svojo voljo izrazili tako, da so od očeta pobegnili … Vsa sodišča, v glavnem sodnice, so vztrajala pri naklonjenosti očetu in njegovi pravici … No, potem je Evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo, da so ta slovenska sodišča ravnala tako rekoč krivosodno, ko so dosojala nesorazmerno ostre ukrepe itd. In sem pomislila: Škoda, da se ni nekaj žensk odločilo za nedemokratično metodo pritiska na uboge sodnike in sodnice, se zbralo pred sodišči in s transparenti izrazilo, kaj mislijo in čutijo. Mogoče bi eni ženski in njenim otrokom prihranile veliko bridkosti, državi pa znatno količino denarja.
• Letos junija sem s toplino mislila tudi na Stašo Furlan Seaton, ki bi imela stoti rojstni dan. Slabi dve leti prej ji je zmanjkalo moči in ni prišla do te impresivne številke. Staša je že leta 1945 ušla iz Jugoslavije, se prebila v Ameriko in se zelo izkazala. Leta 1953 je Alojzij Kuhar (duhovnik, brat Prežihovega Voranca) pisal prijatelju: »Furlanova hčerka Staša se bo poročila 21. decembra s premožnim Amerikancem. Je zelo pridna, marljiva in po poklicu – filozof. Piše mi, da se je iz agnosticizma prikopala do spoznanja Boga, nakar je vstopila v anglikansko cerkev, kateri pripada tudi njen bodoči mož.« Staša bi si, če gledamo z našega zornega kota, zaslužila priznanje predvsem za svojo oporo očetu, na daljavo, in za marljivo zbirateljsko vestnost. Tri četrt stoletja je hranila pisma svojega očeta Borisa Furlana in kopije tistih pisem, ki jih je sama pošiljala očetu. Brez nje ne bi bilo knjige te korespondence, ne bi izvedeli za ganotje, ki je onemoglega človeka obšlo, ko so se z odra oglasile besede: »Ubogi oče. Nazadnje je šel skozi znanost kot skozi gosto noč in vendar je bil velik talent.«
• Rada bi poslala še pozdrave v Perzijo. Decembra 2023 je dobila Nobelovo nagrado za mir Narges Mohamadi. Prevzeti je ni mogla, ker je v zaporu. Večkrat premlevam, kako čudna so pota usode. Iran ima na svojem računu dve Nobelovi nagradi. Obe sta dobili ženski, saj je dvajset let pred Narges Mohamadi dobila enako priznanje Širin Ebadi. Obe sta bili podeljeni za približno enaka dejanja in prizadevanja – v korist zatiranih žensk, za odpravo smrtne kazni, bičanja. Obema bi se surovi, tiranski teokratski režim, ki obvladuje Iran od leta 1979, najraje odpovedal, če bi bilo to mogoče. V moji moči ni čisto nič, razen da napišem teh par vrstic in mimogrede pristavim še to: slišala sem, da se pred vrata ali pred obzidje zapora Evin včasih postavi kakšen samoten protestnik. Zmeraj ga po hitrem postopku snamejo s ceste …
• Ah, za konec še tale iskrica, pred kratkim izrezana iz časopisa, zdaj za oporo nalepljena na vidno mesto: »Večkrat se pogovarjam sama s sabo, a kaj, ko se tej babi ne da nič dopovedat!«