Škofje morajo biti zelo pozorni pri razločevanju, da bodo imeli v prihodnosti številne duhovnike
Gostujoči avtor
- 23. 7. 2023 ob 6:31
- 19 komentarjev
POSLUŠAJ ČLANEK
V preteklem tednu smo dvakrat ali celo trikrat slišali priliko o sejalcu, ki nam prinaša tolažbo, sicer v drugačni situaciji, ki pa je gotovo podobna tej iz današnje prilike. Gospod je začel svoje delo z velikim navdušenjem. Lahko se je opazilo, da so bolniki ozdraveli, vsi so z veseljem poslušali besede: 'Božje kraljestvo se je približalo.' Zdelo se je, da bo takoj prišlo do spremembe sveta in uveljavitve Božjega kraljestva in da se bo žalost Božjega ljudstva končno spremenila v veselje. Pričakovali so namreč Božjega poslanca, ki bo prevzel v svoje roke krmilo zgodovine. Sicer so videli, da so bolniki ozdraveli, hudi duhovi bili izgnani in da se oznanja evangelij, pa vendar je svet ostal takšen, kot je bil. Nič se ni spremenilo. Rimska nadvlada je ostala. Kljub tem znamenjem ter kljub lepim besedam je vsakodnevno življenje ostalo težko. Tako je navdušenje počasi ugašalo in kot vemo iz šestega poglavja Janezovega evangelija, so celo učenci začeli zapuščati Pridigarja, ki je pridigal, ni pa po njihovo spremenil sveta.
Kaj je torej to sporočilo? Kaj nam torej prinaša ta Božji prerok, so se končno začeli vsi spraševati. Gospod govori o sejalcu, ki seje na njivi sveta. Seme naj bi bila njegova Beseda, kakor tudi tista ozdravljenja. Torej nekaj tako majhnega v primerjavi z zgodovinsko in politično resničnostjo. Kakor je seme zanemarljivo majhno, tako tudi Beseda.
Kljub temu pa je v semenu navzoča prihodnost, saj seme vsebuje v sebi kruh in življenje v prihodnosti. Seme je skoraj zanemarljivo majhno, pa kljub temu predstavlja prihodnost v sedanjosti, je obljuba, ki je navzoča že sedaj. To nam daje razumeti, da moramo biti pogumni, četudi se zdi, da Božja Beseda, Božje kraljestvo nimata kakšne zgodovinsko-politične veljave. Jezus je na Cvetno nedeljo v nekem smislu povzel svoj nauk o semenu – besedi z besedami: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo, če pa pade v zemljo in umrje, obrodi veliko sadu. S križanjem se je zdelo, da je vsega konec, pa vendar ravno s tem s padcem v zemljo, s smrtjo, na tej poti križa, je Kristus prinesel sad za vse čase. Poleg kristološkega vidika lahko v tem vidimo tudi evharistično razsežnost. To pšenično seme je padlo v zemljo in iz tega raste novi Kruh, Kruh prihodnjega življenja, sveta evharistija, ki nas hrani in ki nas odpira za nove božje skrivnosti, za novo življenje.
Toda zdi se, da je skozi vso zgodovino Cerkve, sicer v različnih oblikah, vedno vprašanje, ki nas vznemirja: kaj storiti? Zdi se, da nas ljudje ne potrebujejo, zdi se, da je vse to, kar počnemo, zaman. Vendar iz Božje Besede vemo, da samo to seme vedno znova spreminja zemljo ter odpira v resnično življenje.
Benedikt XVI. se je v tem govoru dotaknil tudi problema pomanjkanja duhovnih poklicev v zahodnem svetu ter velikega števila duhovnih poklicev na Šrilanki in v nekaterih deželah južne Afrike.
Tam so številni poklici, tako številni, da ne morejo zgraditi zadostnih semenišč za vse mladeniče, ki bi radi postali duhovniki. Vendar pa je tudi tukaj med veselje pomešana neka grenkoba, saj vsaj del fantov pride v semenišče z namenom, da bi napredovali na socialni lestvici. Ko pridejo do duhovništva, postanejo kot neke vrste plemenski poglavarji, dobijo seveda privilegije in imajo drugačno življenje od prejšnjega. Torej sta ljuljka in pšenica skupaj pri tem povečanju števila poklicev v teh deželah. Škofje morajo biti zelo pozorni pri razločevanju in se ne morejo preprosto pripustiti zadovoljstvu, da bodo imeli v prihodnosti številne duhovnike. Prepoznati morajo resnične poklice, razločevati med ljuljko in dobrim semenom. Kljub vsemu pa je v teh deželah neko navdušenje za vero, saj so v takem obdobju zgodovine, ko so se tradicionalna verstva pokazala za nezadostna.
Drugačno pa je stanje v zahodnem svetu, ki je utrujen od svoje kulture. To je svet, ki je prišel do točke, ko ne čuti več jasno potrebe po Bogu, še manj po Kristusu, saj se zdi, da lahko človek ustvari sebe samega. V tem ozračju racionalizma, ki se je zaprl vase in ki ima samo model znanosti za edini model spoznanja, je vse ostalo zanj subjektivno. Tako je tudi krščansko življenje postalo subjektivna izbira, torej nekaj samovoljnega in ne več kot pot življenja. Zaradi tega postane vera težka, in če je težko verovati, je še toliko težje ponuditi svoje življenje Gospodu kot njegov služabnik.
Vendar pa človek tretjega tisočletja, kakor seveda v vsakem obdobju, potrebuje Boga in ga išče, čeprav se morda tega včasih niti ne zaveda. Zato je naloga kristjanov, še posebej pa duhovnikov, prepoznati to globoko hrepenenje človeškega srca ter ponuditi vsem s sredstvi, primernimi zahtevam časa, nespremenljivo in zato vedno živo Besedo večnega življenja, ki je Kristus, Upanje sveta.
(Benedikt XVI., Iz govora klerikom škofije Aosta 25. julija 2005)
Gospod je začel svoje delo z velikim navdušenjem. Lahko se je opazilo, da so bolniki ozdraveli, vsi so z veseljem poslušali besede: 'Božje kraljestvo se je približalo'.
Kaj je torej to sporočilo? Kaj nam torej prinaša ta Božji prerok, so se končno začeli vsi spraševati. Gospod govori o sejalcu, ki seje na njivi sveta. Seme naj bi bila njegova Beseda, kakor tudi tista ozdravljenja. Torej nekaj tako majhnega v primerjavi z zgodovinsko in politično resničnostjo. Kakor je seme zanemarljivo majhno, tako tudi Beseda.
Kljub temu pa je v semenu navzoča prihodnost, saj seme vsebuje v sebi kruh in življenje v prihodnosti. Seme je skoraj zanemarljivo majhno, pa kljub temu predstavlja prihodnost v sedanjosti, je obljuba, ki je navzoča že sedaj. To nam daje razumeti, da moramo biti pogumni, četudi se zdi, da Božja Beseda, Božje kraljestvo nimata kakšne zgodovinsko-politične veljave. Jezus je na Cvetno nedeljo v nekem smislu povzel svoj nauk o semenu – besedi z besedami: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo, če pa pade v zemljo in umrje, obrodi veliko sadu. S križanjem se je zdelo, da je vsega konec, pa vendar ravno s tem s padcem v zemljo, s smrtjo, na tej poti križa, je Kristus prinesel sad za vse čase. Poleg kristološkega vidika lahko v tem vidimo tudi evharistično razsežnost. To pšenično seme je padlo v zemljo in iz tega raste novi Kruh, Kruh prihodnjega življenja, sveta evharistija, ki nas hrani in ki nas odpira za nove božje skrivnosti, za novo življenje.
S križanjem se je zdelo, da je vsega konec, pa vendar ravno s tem s padcem v zemljo, s smrtjo, na tej poti križa, je Kristus prinesel sad za vse čase.
Toda zdi se, da je skozi vso zgodovino Cerkve, sicer v različnih oblikah, vedno vprašanje, ki nas vznemirja: kaj storiti? Zdi se, da nas ljudje ne potrebujejo, zdi se, da je vse to, kar počnemo, zaman. Vendar iz Božje Besede vemo, da samo to seme vedno znova spreminja zemljo ter odpira v resnično življenje.
Benedikt XVI. se je v tem govoru dotaknil tudi problema pomanjkanja duhovnih poklicev v zahodnem svetu ter velikega števila duhovnih poklicev na Šrilanki in v nekaterih deželah južne Afrike.
Tam so številni poklici, tako številni, da ne morejo zgraditi zadostnih semenišč za vse mladeniče, ki bi radi postali duhovniki. Vendar pa je tudi tukaj med veselje pomešana neka grenkoba, saj vsaj del fantov pride v semenišče z namenom, da bi napredovali na socialni lestvici. Ko pridejo do duhovništva, postanejo kot neke vrste plemenski poglavarji, dobijo seveda privilegije in imajo drugačno življenje od prejšnjega. Torej sta ljuljka in pšenica skupaj pri tem povečanju števila poklicev v teh deželah. Škofje morajo biti zelo pozorni pri razločevanju in se ne morejo preprosto pripustiti zadovoljstvu, da bodo imeli v prihodnosti številne duhovnike. Prepoznati morajo resnične poklice, razločevati med ljuljko in dobrim semenom. Kljub vsemu pa je v teh deželah neko navdušenje za vero, saj so v takem obdobju zgodovine, ko so se tradicionalna verstva pokazala za nezadostna.
Škofje morajo biti zelo pozorni pri razločevanju in se ne morejo preprosto pripustiti zadovoljstvu, da bodo imeli v prihodnosti številne duhovnike. Prepoznati morajo resnične poklice, razločevati med ljuljko in dobrim semenom.
Drugačno pa je stanje v zahodnem svetu, ki je utrujen od svoje kulture. To je svet, ki je prišel do točke, ko ne čuti več jasno potrebe po Bogu, še manj po Kristusu, saj se zdi, da lahko človek ustvari sebe samega. V tem ozračju racionalizma, ki se je zaprl vase in ki ima samo model znanosti za edini model spoznanja, je vse ostalo zanj subjektivno. Tako je tudi krščansko življenje postalo subjektivna izbira, torej nekaj samovoljnega in ne več kot pot življenja. Zaradi tega postane vera težka, in če je težko verovati, je še toliko težje ponuditi svoje življenje Gospodu kot njegov služabnik.
Vendar pa človek tretjega tisočletja, kakor seveda v vsakem obdobju, potrebuje Boga in ga išče, čeprav se morda tega včasih niti ne zaveda. Zato je naloga kristjanov, še posebej pa duhovnikov, prepoznati to globoko hrepenenje človeškega srca ter ponuditi vsem s sredstvi, primernimi zahtevam časa, nespremenljivo in zato vedno živo Besedo večnega življenja, ki je Kristus, Upanje sveta.
(Benedikt XVI., Iz govora klerikom škofije Aosta 25. julija 2005)
Zadnje objave
Lahko mediji, ki od države prejemajo denar, delujejo objektivno?
9. 12. 2024 ob 14:30
Prvi mož policije Senad Jušić v breme vladi
9. 12. 2024 ob 12:00
Ob rob odločitvi ustavnega sodišča
9. 12. 2024 ob 9:00
Slovenski rogonosci
9. 12. 2024 ob 6:00
Alojzij Šuštar: svetovljansko življenje, domoljubna duša
8. 12. 2024 ob 18:15
Dotik kot temelj človeške povezanosti
8. 12. 2024 ob 15:00
Film: Marija, hči svojega Sina
8. 12. 2024 ob 12:12
Padec sirskega diktatorja Bašarja Al Asada, islamistični uporniki prevzeli oblast
8. 12. 2024 ob 11:42
Ekskluzivno za naročnike
Prvi mož policije Senad Jušić v breme vladi
9. 12. 2024 ob 12:00
Ob rob odločitvi ustavnega sodišča
9. 12. 2024 ob 9:00
Slovenski rogonosci
9. 12. 2024 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
DEC
09
Telovadba zase - vaje za hrbtenico, HSD Črnomelj
17:00 - 18:00
DEC
09
DEC
10
Elda Viler in Ivo Gajič: Elda
19:19 - 21:30
DEC
10
Sozvočje svetov: Zahodni veter (predavanje in koncert)
19:30 - 21:00
DEC
10
Video objave
Izbor urednika
Otrok ni »pravica«, temveč je neodvisna oseba
6. 12. 2024 ob 6:00
Oploditev z biomedicinsko pomočjo tudi za samske in istospolno usmerjene ženske
5. 12. 2024 ob 6:00
Domovina 177: Želja žensk nad koristjo otrok
4. 12. 2024 ob 6:00
19 komentarjev
Kaj pa vem
Janez : osebni odnos z njim - na tem področju imam pa jaz težave. Ne vem dobro kaj si naj pod osebnim odnosom predstavljam. Sem brala izpoved redovnice, njen odnos do Jezusa, bi si upala trditi, je bil erotičen, tega pa jaz nočem.
Kaj pa vem
Župnik je bil prvi na vasi, bil je gospod, to je bil izjemno spoštovan poklic. Med ljudmi je veljalo; gospoda poslušajte, ne glejte njegovih dejanj, o gospodu naj se ne govori nič slabega. Matere so bile izjemno ponosne, da jim je uspelo sina spraviti na tako pomembno mesto, menim, da je bila vera marsikje drugotnega pomena. Seveda tudi tukaj ne gre posploševati, je pa dejstvo da je množičnost tega poklica med njih zaneslo tudi marsikaj slabega. Jaz mislim, da je čas za tak duhovniški poklic, kot je bil v preteklosti, mimo. Vprašanje je, kaj danes ljudje potrebujemo! Spoved je zakrament, je pa tudi razbremenilni pogovor in talenta za to delo duhovniku ne da posvečenje. Tudi talenta za govorništvo ne da posvečenje in tudi talenta za gospodarno vodenje župnije ne. Oni sami bi morali med seboj odkriti talente, ki jih imajo. Danes je mobilnost povsem drugačna in tudi duhovniki z vsemi svojimi talenti lahko gredo tja, kjer bodo naredili največ dobrega. Da ljudje v tem zmedenem svetu potrebujejo (potrebujemo) kompas, je najbrž vsakemu jasno.
Janez
Tole pa najbrž ne bo držalo. Duhovniško posvečenje je velik dar. Spoved je precej več kot pogovor. Jezus je živa oseba, če to ni, potem tudi poklic duhovnika nima nobenega smisla... To je vera, ki pa je tudi dar in ni kar nekaj samoumevnega. Jo je treba negovat.
Kaj pa vem
Recimo, da tega daru, ki se imenuje vera, zadnje čase Bog kar noče kar tako deliti med ljudi. Ostala bo peščica "posvečenih", ostali bomo pa; Kje?!? Namesto Angelček varuh moj...večerna pravljica za lahko noč. Pa ti pride tašča na vrata; zapri okno, da ne bodo sosedje slišali.
Janez
Kot prvo, ne pristajam na delitev med "posvečene" in ostale. Zato tudi rad kritiziram tiste, ki zase mislijo da so pravoverni. Sicer pa se strinjam, Bog ni zelo glasen. V nasprotju z mnogimi ponudniki sodobnega sveta: take in drugačne ideologije, potrošništvo, socialna omrežja, ezoterika, ... ki človeka na koncu pustijo praznega. Bog deluje kakor sam hoče. Pomemben je osebni odnos z njim. Pa tudi Cerkev kot skupnost ni tako zelo "stara". Je zelo pestra in v njej je kar nekaj dobrih skupin, v času enostavne mobilnosti je marsikaj dosegljivo. Ampak nič od tega se ne oglašuje z velikim pompom.
Kaj pa vem
V mojih mladih letih smo za mašo porabili 3 ure. 2 uri za pot in eno uro za mašo. Če si danes vzameš 3 ure časa, lahko greš k maši skoraj kamorkoli. Povem pa naj, da smo se na tej poti temeljito naklepetali. Ni bil obisk maše samo močna vera nas vseh, zelo pomemben element je bilo tudi druženje, pa dan drugačen od drugih. Včasih se od ljudi preveč zahteva. Eni radi "filozofirajo" drugi so bolj praktični, smo si pač različni.Še ena šala: Včasih malo molim, pa kaj dobrega naredim, sicer ne vem ali po smrti kaj je, če pa je, mi bo pa kakšna molitvica hudičevo prav prišla.
Janez
Imam eno zanimivo izkušnjo. Sem enkrat v času korone komentiral po nekem forumu, dokaj normalnem, sicer bolj levem kot desnem, predvsem pa nenaklonjenem takratni vladi. Sem zagovarjal nek vladni ukrep in nisem prišel daleč. Ne toliko zardi tega, ker niso marali Janše, pač pa, ker vedno najdejo nek argument proti, stvari pa tudi niso črno-bele.
In enkrat drugič, ko sem videl, da kot zagovornik kakšnega vladnega ukrepa ne pridem nikamor, sem preprosto napisal: "Jaz kot katoličan mislim (tako pa tako)..." in potem še kakšno povezavo do mnenja duhovnika, ki se je nanašalo na temo v forumu. Ja, je bil tudi kakšen primitivizem, po večini skepsa do institucije, o Jezusu nič negativnosti, znanje slabo in izkrivljeno. Bolj poslušal kot moraliziral. Nisem točno vedel, ali naj jim še kdaj kaj napišem, sem jih vprašal pa so bili za.
Takrat sem dobil občutek, da sodobna družba je žejna Kristusa, čeprav sploh ne izgleda. Problemi ki so, so pa precej tudi v nas katoličanih.
Rokc5
Thor: Najprej, ni vse v družinah, je pa veliko, to se strinjam, sploh iz vidika če te družine sploh ne slišijo pravega katoliškega nauka :) Tradicijo katolicizma je na žalost velika večina duhovnikov (z sicer številnimi svetlimi izjemami!) zavrgla oz. vsaj res krepko oklestila, in iz ambonov katoliških načel ne pridiga več oz. so povedana tako, da nobenega ne ''prizadenejo''.
Potem, glede težave na Teof je pač težava, da na to podlago več kot očitno 'furajo' neko skrajno liberalno/progresivno obliko formacije. Pred časom smo imeli zelo žalosten primer še ''svežega'' novomašnika, ki je po vsega 5 (!) letih ''obupal''. Kakšna je formacija mladega duhovnika na Teof, kaj sliši, kako mu je duhovniško poslanstvo predstavljeno, da takoj obupa, ne vem. Nič ne obsojam, ampak nekaj ne štima, formacija je očitno narobe zastavljena. Morda bi se morali ozreti po kakšnih bolj uspešnih semeniščih v tujini?
Pri Hrvatih NI vse idealno. Ampak več kot očitno imajo vseeno bolj zdravo bazo v njihovih semeniščih, v njihovih družinah in župnijah in nasploh v tem kako živijo in podajajo vero.
Kar se tiče članka in tega, da navaja nagovor bivšega papeža: Hrvati so Benedikta XVI. sprejeli bolj toplo kot Slovenci (Hrvate je btw. tudi obiskal), ki jim prejšnji papež ni bil po godu, vedno sem imel takšen občutek. Benediktovih teološko-pastoralnih poudarkov naše vodstvo Cerkve na Slovenskem nikoli ni vzelo za svoje in je čakalo na 'spremembo'. Sedaj spremembo že imamo 10 let ampak v Cerkvi na Slovenskem rezultatov še vedno ni. In čaka se na nove še večje 'spremembe'.
Največja težava pa je - če se delno spet navežem, na Benediktovo sporočilo – da gre tu za suvereni, samostojni vpogled posameznega škofa. Pri nas preko SŠK vse 'fura' Ljubljanska nadškofija in posamezni škofje sploh nimajo nobene avtonomije. Zato je v Sloveniji - v primerjavi z tujino – ogromna težava, da vse zapeljujemo skrajno liberalno/progresivno, ker tako zahteva Ljubljana; alternativne opcije pa nimamo in če je bila izbrana pot napačna bo toliko težje omiliti posledice napačnih odločitev. V tujini, kjer imaš velika odstopanja po škofijah, od izrazito konservativnih do izrazito liberalnih, lahko na nivoju države vsaj vidijo kako kaj deluje in kje so kakšni rezultati. Pri nas pa vse po istem (skrajno progresivnem) kopitu …
Realist
Rokc, hvala za vaše razmišljanje, dobro je da se pogovarjamo o tem.
Janez
Mislim, da so tisti, ki pri nas ostajajo zvesti svojemu duhovniškemu poklicu, že blizu svetništva. Po mojem občutku in govoricah, ki se slišijo, bi rekel, da se z njimi zelo grdo ravna, namesto da bi se jih čuvalo kot punčico svojega očesa. Že z gospodarstvom so precej obremenjeni. In ni videti, da bi jim bila (nad)škofija v organizacijsko pomoč, kvečjemu dobijo kakšna navodila, ki jih smo dodatno omejujejo. Recimo pri izbiri kakšnega ponudnika, kar včasih smrdi po klientelizmu. Govorice iz raznih koncev pač. Ampak ne krivim nadškofije, tudi oni morajo poslušati navodila od zgoraj. Kdo je ljuljka in kdo pšenica v tej hierarhiji od duhovnikov do papeža ni moja naloga, da se opredeljujem, lahko samo poskušam razločevati, predvsem konkretna dejanja. Jaz več upanja vidim v mlajši generaciji, ker niso odrasli v ujetništvu komunizma, pač pa delujejo v puščavi sedanjosti. Posplošeno krivit nek modernizem in poveličevat tradicionalizem mi nekako sugerira, da so starejši boljši, mlajše je treba pa pristriči ??? Če že ni nekaj, kar nas katoličane deli, je megla, ki nam preprečuje razumevanje dejanskega stanja. Kako pa jaz razumem dejansko stanje pri nas. Zelo preprosto, kot je napisal avtor zgoraj, samo eno generacijo kasneje: "Tam so številni poklici, tako številni, da ne morejo zgraditi zadostnih semenišč za vse mladeniče, ki bi radi postali duhovniki. Vendar pa je tudi tukaj med veselje pomešana neka grenkoba, saj vsaj del fantov pride v semenišče z namenom, da bi napredovali na socialni lestvici. Ko pridejo do duhovništva, postanejo kot neke vrste plemenski poglavarji, dobijo seveda privilegije in imajo drugačno življenje od prejšnjega. Torej sta ljuljka in pšenica skupaj pri tem povečanju števila poklicev v teh deželah."
Rokc5
Sam sem defitivno zadnji, ki bi rekel kakršnokoli žal besedo čez slovensko katoliško duhovščino kot celoto. Toda v Sloveniji zopet zamenjujemo vsebino: kritiziranje Cerkvene politike, kar se tiče pristopa do novih duhovniških poklicev je nekaj drugega kot kritiziranje bogatega in neutrudnega ter dragocenega dela številnih (tudi svetniških) slovenskih duhovnikov. Ravno to kaže na 'ujetost Cerkve na Slovenskem v mentaliteto komunizma'. Namreč, ko znan slovenski katoliški medij na novico o posvetitvah na Hrvaškem nekritično zapiše "Bravo Hrvati!" in pri tem ne vidi, noče odpreti kritične razprave o primerljivem polomu posvetitev na Slovenskem in kritike preusmeri drugam - to nima nobene veze z delom slovenskih duhovnikov, ampak vso vezo z napačno politiko vrha Cerkve na Slovenskem! Kar se tiče ocene slovenskih duhovnikov: po mojih številnih osebnih opažanjih, vidim, da je vodstvo Cerkve ravno številne mlade duhovnike - recimo da so mladi tisti posvečeni v zadnjem desetletju - omejilo v njihovem delovanju in pristopih, ker so le-ti videni kot preveč konservativni/reakcionarni/tradicionalni/strogi itd. Mladi duhovniki v pokoncilski duhovnosti sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih, ki jo živi generacija srednje starih duhovnikov v Sloveniji, pač ne vidijo ravno primernega odziva na trenutno stanje. Istočasno so najstarejši duhovniki na Slovenskem (številni sedaj že pokojni) prav tako zaradi svojih bolj strogih/konservativnih pristopov, ki se zopet ne skladajo z pristopom srednje generacije, bili postavljeni na stranski tir, kjer se je samo čakalo, da jih Oče pokliče k sebi ... kar je tudi izjemno žalostno. Noben ne trdi, da srednje stara generacija ne bi smela (!) nadaljevati z delom kot želijo, ampak da pa pri tem omejujejo, onemogočajo, mlajše, ki vidijo stvari pač bistveno bolj drugače, je pa vsaj v Zahodnem prostoru nekaj povsem nevidenega (vsaj če slovensko situacijo primerjamo s stanjem v Franciji, na Poljskem, v ZDA, v Angliji, v Španiji itd.) Tu pa Cerkev na Slovenskem v širšem evropskem in Zahodnem Cerkvenem prostoru v negativnem smislu deluje kot osamljeni unikum in je svetlobna leta stran od bistveno bolj pluralnih pristopov do soočanja z delovanjem Cerkve v modernem sekularnem svetu. Slovenci pa smo po navodilu hierarhije vse stavili na samo en dovoljeni pristop. Meni se zdi to IZJEMEN RIZIK.
Janez
Ne morem reči, da se s čimerkoli ne strinjam. Gledam pa na svoj način, imam svoje izkušnje in mogoče živim v nekoliko drugačnem lokalnem okolju. Verjamem katoliškemu nauku, na stvari poskušam gledati tudi praktično, življenjsko. Boj med raznimi strujami v cerkveni hierarhiji me ne gane toliko, mislim da precej protagonistov tega boja niso kristjani pač pa ljuljka. Nisem sicer pasiven ampak Bog bo že poskrbel, da bo vse prav. Mogoče zaradi tega tudi drugače razumem kakšno papeževo izjavo, ki koga zelo zmoti, recimo tisto o zajcih. Sicer pa pluralnost je tisto kar nas bogati, nam tudi prinaša rešitve ter je zanimiva za debato.
VODA
a je morda naloga duhovnikov tudi odganjati vernike, ki ne hodijo redno k spovedi?
Realist
@voda, jaz tega ne opazim, naši duhovniki so srčni, dobri in se trudijo po svojih močeh. Kaj pa vi naredite za Jezusa? Ponavadi v drugih vidimo sebe...
Hribarjev Rafko
Napačen zorni kot. Spoved je očitno delovanje Božje milosti. Bog pri njej odpušča in ozdravlja. Potrebno pa je nekaj človekove ponižnosti. In vsak župnik, ki se itak mora zavedati nore Božje moči v zakramentih, mora (MORA!) spodbujati vernike, naj sprejmejo to noro Božje darilo! Odganjati vernike : nikakor. Navduševali pa vedno!!!
Realist
45 novomašnikov imajo letos na Hrvaškem, pa so tudi del zahoda?! Slovenija ima letos 3 novomašnike in vsako leto tako, je res vsega kriv 'utrujen zahod'?!
Kaj delajo Hrvatje drugače v primerjavi z ljubljansko teološko fakulteto?
Ljubljana se gre očitno filozofski elitizem, Hrvatje pa raje poučujejo vero..
Thor
Teološka fakulteta ni težava. Ne morejo izobraziti 45 novomašnikov letno, če jo obiskuje po 5 študentov na letnik. 5 študentov na letnik imajo, ker so verne družine, iz katerih ti študentje pridejo, redke. V Sloveniji so poroka, družina, otroci, vera, kultura, domovina ... vse manj vrednote, za katere bi se splačalo kaj narediti. Večina novih zvez je zunajzakonskih, večina novorojenčkov enako. Ljudje se poročajo zelo pozno. Ženske rojevajo prvič po 30. letu. Več žensk je samskih kot v zvezi. To niso razmere, ki bi vzpodbujale večje število otrok, zato rodnost pada. Letno ostaneta prazni dve osnovni šoli. Kljub temu je panika odveč. Število vernikov pada mnogo hitreje kot število duhovnikov, tako da bodo tudi trije novomašniki za nas več kot zadosti.
Realist
@Thor, hvala za odziv. Ne smemo podcenjevati vere Slovencev. Ko firmi pade povpraševanje uprava ukrepa in razišče kaj se dogaja na trgu. V Cerkvi ves čas govorimo "tako pač je". To ni dobro, to je vzvišena, samozadostna in pasivna drža ter kazanje s prstom na nedeljnike. Ko je pacient bolan se ga pošlje na različne preiskave, dokler se ne ugotovi kako in kaj. Vzroki za manj semeniščnikov so večplastni. Zaostreni vpisni pogoji po letu 2000, preveč vsebinskih poudarkov iz humanistike in manj povdarkov na evangeliju, zakramentih, veri, nebesih, vicah in peklu... Kaj pa če je kaj narobe tudi z našo všečno teologijo? Oprostite mi, nekatere pridige so postale predavanja, tako je z vsako pridigo če ni izmoljena, ta hitro postane le še naučena beseda.
AlojzZ
Da je vera v Jezusa težka? Težko je le življenje brez Jezusa!
Je pa res, da duhovniki in škofi Jezusa bolj skrivajo kot odkrivajo. Samo za primer, razvpitega polagalca ploščic še sedaj ne morejo imenovati satanist, saj njegova umetnost izvira iz pokvatjene spolnosti.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.