Skrunitev in posilstvo kot orodje družbenega boja: kaj se dogaja v glavi takšnega človeka in kako odgovoriti
Na nekdanjem Marijinem (!) trgu v Ljubljani se je te dni na steni lekarne znašel do nebeške Matere Marije žaljiv napis. Ampak bolj kot o »žaljivosti« in »vandalizmu« je pravzaprav treba govoriti o »skrunitvi«.
Tomaž Akvinski je bil že pred stoletji zelo jasen, ko je razločeval med temi pojmi. Na nekem mestu na primer razlaga, da je okoliščina prostora tista, ki neko dejanje lahko močno spremeni, na primer iz »navadne tatvine« v »skrunitev«, če je nekaj ukradeno iz svetega prostora (S.Th., I-II, q.19, a.5).
Enako velja za takele mazaške akcije: ko gre za norčevanje iz Božjih stvari (novi napis na lekarni) ali mazanje cerkva (ničkolikokrat že po naši domovini) ali celo oboje (nedavna skrunitev Marijine freske na ljubljanski stolnici), je treba razumeti, da so to zelo hude stvari. V primerjavi z »navadnimi« vandalizmi ne gre samo za žaljenje in uničevanje, ampak za skrunitev.
To so pomembne razlike. Nedavni napis »klerofašisti, stran od naših maternic in pravic«, na primer, je rezultat divjaškega, žaljivega in še kakšnega vandalizma, a tak napis obenem vsaj dobro povzame nasilnost sodobnih argumentov za splav.
Tokrat pa je šlo še en korak dlje v nerazumno divjaštvo, ker napis niti ni uperjen direktno proti katoličanom, a jih hkrati napada še bolj »pod pas«, ker se skuša žaliti tako, da se skruni svete stvari. Poškodovanje Marijine podobe ali njeno žaljenje pa sta po definiciji skrunitev, torej »žalostno nespoštovanje tistega, kar je vredno čaščenja«.
Sveti Avguštin glede takih stvari opozarja: »Začetek svobode je v tem, ko človek ni obremenjen s težo zločinov ... kot so umor, prešuštvo, nečistovanje, tatvina, prevara, skrunitev in podobni. Šele ko je nekdo prost krivde teh zločinov (in kristjan jih ne bi smel imeti), lahko začne dvigovati glavo k svobodi, toda to je šele začetek svobode, ne popolna svoboda ...« (lohannis Evangelium Tractatus, 41,10).
Drugače povedano: Avguštin je prepričan, da nekaterih stvari ljudje ne smemo početi, pa naj bomo kristjani ali ne. Nekatere stvari se enostavno ne prilegajo človeškemu dostojanstvu.
Kaj torej sproži nekoga, da se spusti izven območja racionalnega, izniči svoje dostojanstvo, zlorabi svobodo, se ob tem usužnji neki ideji ter pade tako nizko, da skruni »tisto, kar je vredno čaščenja«?
Primitivnost? Vsekakor nekoliko. Za izum takega napisa moraš biti na kakšnem področju malo prikrajšan, da se lepo izrazimo. Če namreč pogledamo bolj od blizu, tokratni napis ni žaljiv samo do Marije in s tem do katoličanov. Gre za povsem neprimerno uporabo enega najhujših zločinov nad dostojanstvom človeka – posilstvo – kot orožje v nekem namišljenem družbenem boju.
Gre za obup? Morda nekoliko. Po vseh pločevinkah barve, ki so bile menda najdene v »tovarni kulture Rog«; po bedasti in slabonamerni »bodeči neži« dr. Žigi Turku na temo tragedije posilstva; morda tudi po premikih v več-deset-milijonskem sektorju »nevladne kulture«; … sta obup in gnev nekaterih pravzaprav razumljiva. Ko to kombiniraš z dejavnikom prejšnjega odstavka, pridejo ven takele stvari.
Gre za zlobo? O tem težje sodimo. Ljudje v obupu in nepoučenosti delamo velike neumnosti, lahko so zraven kakšne substance, lonček pristavi tudi jedka klima slovenskega javnega prostora, velika razdeljenost, opranost možganov, indoktrinirano in na mlajše generacije skopirano sovraštvo do nekdanjega »razrednega sovražnika«, in še kaj. Ob tem velja opozorilo Hannah Arendt, da je »žalostna resnica, da največ zla naredijo ljudje, ki se nikoli ne odločijo biti dobri ali zli« (The Life of the Mind 1978).
Skratka, na tako zadevo katoličani ne moremo enoznačno odgovoriti. Vsi indikatorji kažejo na staro metodologijo revolucionarnega kova, kjer nasproti večini stoji glasna, zoprna, žaljiva, nestrpna in indoktrinirana večina, daljnoročni simptomi pa so – kot že velikokrat videno – rdeči kot barva, s katero packajo stene. Najprej teče rdeča barva, potem pa …
Tukaj zopet velja žalostno opažanje že omenjene H. Arendt, da največ zla na svetu naredijo banalni, nerazmišljujoči ljudje, ki enostavno ponotranjijo od zunaj servirane nemoralne principe. Zato so taki dogodki Sloveniji nevarni: vsem nam servirajo nemoralne principe slabičev. Bognedaj, da se tega navadimo.
Kaj storiti? Antiteza revolucionarne indoktrinacije je po mojem edukacija. Torej ne revolucionarni protiudarec, ampak zanesljiva, iskrena, verodostojna, razumljiva in pametna »protireformacija«. Drugače povedano: policija lahko storilca oz. storilce odkrije in kaznuje (glede na številnost in podobnost pisav bi jih morda že lahko?), a njegove bolne misli ne ozdraviš kar tako. Avguštin opozarja, da so ljudje, ki take stvari počnejo, nesvobodni. Njihove glave so sklonjene pod težo prekrška čez človeški razum in njegovo dostojanstvo.
Takle sklonjen, obupan, nepoučen, nesvoboden, na trenutke rahlo zloben in skratka na toliko področjih omejen človek se nam mora torej resno zasmiliti, pa čeprav je skrunitelj. Najprej pa mora seveda katoličan sam poskrbeti, da nima sklonjene glave pred takimi ljudmi in njihovim početjem.
Kaj Slovencu torej je storiti? Najprej vsakršno skrunitev kategorično zavrniti; spoštovanje do svetega obuditi; ljubezen do Matere Božje obnoviti; za svojo in drugih duše bolj goreče moliti.
Ob vsem tem pa tudi »svoje versko znanje obnoviti«. Kaj nam pomaga, če vsi poznajo besedo »brezmadežno spočetje«, če niti katoličani nimajo pojma, za kaj točno gre? Ko bi vandalski skrunitelj (ne bi se čudil, če je krščen/a in birman/a) poznal osnove katoliške vere, bi vedel/a, kakšen – oprostite – kretenizem je načečkal.
Ko bi poznal/a visoko – najvišje – človekovo mesto Matere Božje v krščanski teologiji; ko bi poznal/a pomembnost njenega »fiat«, »zgodi se«, bi ne opletal/a z barvo in posilstvi. Ko bi poznal/a zgodovinski prispevek krščanstva k urejanju pristne enakovrednosti med spoloma, bi od sramu molčal/a in razumel/a, zakaj je Marija »tista, ki je vredna čaščenja«.
Vse to lahko storimo kot odgovor na ta »pod pas udarec«, na skrunitev Matere Božje. In to lahko katoličani storimo ob zavedanju, da leta 2021 očitno še vedno nekaj delamo prav, ker/da se tolče po nas. Ko nas bodo vsi hvalili, potem bomo vedeli, da je nekaj hudo narobe.
Razlika med vandalizmom in skrunitvijo
Tomaž Akvinski je bil že pred stoletji zelo jasen, ko je razločeval med temi pojmi. Na nekem mestu na primer razlaga, da je okoliščina prostora tista, ki neko dejanje lahko močno spremeni, na primer iz »navadne tatvine« v »skrunitev«, če je nekaj ukradeno iz svetega prostora (S.Th., I-II, q.19, a.5).
Enako velja za takele mazaške akcije: ko gre za norčevanje iz Božjih stvari (novi napis na lekarni) ali mazanje cerkva (ničkolikokrat že po naši domovini) ali celo oboje (nedavna skrunitev Marijine freske na ljubljanski stolnici), je treba razumeti, da so to zelo hude stvari. V primerjavi z »navadnimi« vandalizmi ne gre samo za žaljenje in uničevanje, ampak za skrunitev.
To so pomembne razlike. Nedavni napis »klerofašisti, stran od naših maternic in pravic«, na primer, je rezultat divjaškega, žaljivega in še kakšnega vandalizma, a tak napis obenem vsaj dobro povzame nasilnost sodobnih argumentov za splav.
Posnetek komentarja Gabriela Kavčiča je na voljo na koncu prispevka.
Tokrat pa je šlo še en korak dlje v nerazumno divjaštvo, ker napis niti ni uperjen direktno proti katoličanom, a jih hkrati napada še bolj »pod pas«, ker se skuša žaliti tako, da se skruni svete stvari. Poškodovanje Marijine podobe ali njeno žaljenje pa sta po definiciji skrunitev, torej »žalostno nespoštovanje tistega, kar je vredno čaščenja«.
Nekatere stvari se enostavno ne prilegajo človeškemu dostojanstvu.
Skrunitev je nerazumno, človeka nevredno početje
Sveti Avguštin glede takih stvari opozarja: »Začetek svobode je v tem, ko človek ni obremenjen s težo zločinov ... kot so umor, prešuštvo, nečistovanje, tatvina, prevara, skrunitev in podobni. Šele ko je nekdo prost krivde teh zločinov (in kristjan jih ne bi smel imeti), lahko začne dvigovati glavo k svobodi, toda to je šele začetek svobode, ne popolna svoboda ...« (lohannis Evangelium Tractatus, 41,10).
Drugače povedano: Avguštin je prepričan, da nekaterih stvari ljudje ne smemo početi, pa naj bomo kristjani ali ne. Nekatere stvari se enostavno ne prilegajo človeškemu dostojanstvu.
Kaj torej sproži nekoga, da se spusti izven območja racionalnega, izniči svoje dostojanstvo, zlorabi svobodo, se ob tem usužnji neki ideji ter pade tako nizko, da skruni »tisto, kar je vredno čaščenja«?
Primitivnost? Obup? Zloba?
Primitivnost? Vsekakor nekoliko. Za izum takega napisa moraš biti na kakšnem področju malo prikrajšan, da se lepo izrazimo. Če namreč pogledamo bolj od blizu, tokratni napis ni žaljiv samo do Marije in s tem do katoličanov. Gre za povsem neprimerno uporabo enega najhujših zločinov nad dostojanstvom človeka – posilstvo – kot orožje v nekem namišljenem družbenem boju.
Gre za obup? Morda nekoliko. Po vseh pločevinkah barve, ki so bile menda najdene v »tovarni kulture Rog«; po bedasti in slabonamerni »bodeči neži« dr. Žigi Turku na temo tragedije posilstva; morda tudi po premikih v več-deset-milijonskem sektorju »nevladne kulture«; … sta obup in gnev nekaterih pravzaprav razumljiva. Ko to kombiniraš z dejavnikom prejšnjega odstavka, pridejo ven takele stvari.
Gre za zlobo? O tem težje sodimo. Ljudje v obupu in nepoučenosti delamo velike neumnosti, lahko so zraven kakšne substance, lonček pristavi tudi jedka klima slovenskega javnega prostora, velika razdeljenost, opranost možganov, indoktrinirano in na mlajše generacije skopirano sovraštvo do nekdanjega »razrednega sovražnika«, in še kaj. Ob tem velja opozorilo Hannah Arendt, da je »žalostna resnica, da največ zla naredijo ljudje, ki se nikoli ne odločijo biti dobri ali zli« (The Life of the Mind 1978).
Stara metodologija revolucionarnega kova
Skratka, na tako zadevo katoličani ne moremo enoznačno odgovoriti. Vsi indikatorji kažejo na staro metodologijo revolucionarnega kova, kjer nasproti večini stoji glasna, zoprna, žaljiva, nestrpna in indoktrinirana večina, daljnoročni simptomi pa so – kot že velikokrat videno – rdeči kot barva, s katero packajo stene. Najprej teče rdeča barva, potem pa …
Tukaj zopet velja žalostno opažanje že omenjene H. Arendt, da največ zla na svetu naredijo banalni, nerazmišljujoči ljudje, ki enostavno ponotranjijo od zunaj servirane nemoralne principe. Zato so taki dogodki Sloveniji nevarni: vsem nam servirajo nemoralne principe slabičev. Bognedaj, da se tega navadimo.
Vsi indikatorji kažejo na staro metodologijo revolucionarnega kova, kjer nasproti večini stoji glasna, zoprna, žaljiva, nestrpna in indoktrinirana večina
Proti indoktrinaciji z edukacijo
Kaj storiti? Antiteza revolucionarne indoktrinacije je po mojem edukacija. Torej ne revolucionarni protiudarec, ampak zanesljiva, iskrena, verodostojna, razumljiva in pametna »protireformacija«. Drugače povedano: policija lahko storilca oz. storilce odkrije in kaznuje (glede na številnost in podobnost pisav bi jih morda že lahko?), a njegove bolne misli ne ozdraviš kar tako. Avguštin opozarja, da so ljudje, ki take stvari počnejo, nesvobodni. Njihove glave so sklonjene pod težo prekrška čez človeški razum in njegovo dostojanstvo.
Takle sklonjen, obupan, nepoučen, nesvoboden, na trenutke rahlo zloben in skratka na toliko področjih omejen človek se nam mora torej resno zasmiliti, pa čeprav je skrunitelj. Najprej pa mora seveda katoličan sam poskrbeti, da nima sklonjene glave pred takimi ljudmi in njihovim početjem.
Kaj Slovencu torej je storiti? Najprej vsakršno skrunitev kategorično zavrniti; spoštovanje do svetega obuditi; ljubezen do Matere Božje obnoviti; za svojo in drugih duše bolj goreče moliti.
Ob vsem tem pa tudi »svoje versko znanje obnoviti«. Kaj nam pomaga, če vsi poznajo besedo »brezmadežno spočetje«, če niti katoličani nimajo pojma, za kaj točno gre? Ko bi vandalski skrunitelj (ne bi se čudil, če je krščen/a in birman/a) poznal osnove katoliške vere, bi vedel/a, kakšen – oprostite – kretenizem je načečkal.
Ko bi poznal/a visoko – najvišje – človekovo mesto Matere Božje v krščanski teologiji; ko bi poznal/a pomembnost njenega »fiat«, »zgodi se«, bi ne opletal/a z barvo in posilstvi. Ko bi poznal/a zgodovinski prispevek krščanstva k urejanju pristne enakovrednosti med spoloma, bi od sramu molčal/a in razumel/a, zakaj je Marija »tista, ki je vredna čaščenja«.
Vse to lahko storimo kot odgovor na ta »pod pas udarec«, na skrunitev Matere Božje. In to lahko katoličani storimo ob zavedanju, da leta 2021 očitno še vedno nekaj delamo prav, ker/da se tolče po nas. Ko nas bodo vsi hvalili, potem bomo vedeli, da je nekaj hudo narobe.
Zadnje objave
Lahko mediji, ki od države prejemajo denar, delujejo objektivno?
9. 12. 2024 ob 14:30
Prvi mož policije Senad Jušić v breme vladi
9. 12. 2024 ob 12:00
Ob rob odločitvi ustavnega sodišča
9. 12. 2024 ob 9:00
Slovenski rogonosci
9. 12. 2024 ob 6:00
Alojzij Šuštar: svetovljansko življenje, domoljubna duša
8. 12. 2024 ob 18:15
Dotik kot temelj človeške povezanosti
8. 12. 2024 ob 15:00
Film: Marija, hči svojega Sina
8. 12. 2024 ob 12:12
Padec sirskega diktatorja Bašarja Al Asada, islamistični uporniki prevzeli oblast
8. 12. 2024 ob 11:42
Ekskluzivno za naročnike
Prvi mož policije Senad Jušić v breme vladi
9. 12. 2024 ob 12:00
Ob rob odločitvi ustavnega sodišča
9. 12. 2024 ob 9:00
Slovenski rogonosci
9. 12. 2024 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
DEC
09
Telovadba zase - vaje za hrbtenico, HSD Črnomelj
17:00 - 18:00
DEC
09
DEC
10
Elda Viler in Ivo Gajič: Elda
19:19 - 21:30
DEC
10
Sozvočje svetov: Zahodni veter (predavanje in koncert)
19:30 - 21:00
DEC
10
Video objave
Izbor urednika
Otrok ni »pravica«, temveč je neodvisna oseba
6. 12. 2024 ob 6:00
Oploditev z biomedicinsko pomočjo tudi za samske in istospolno usmerjene ženske
5. 12. 2024 ob 6:00
Domovina 177: Želja žensk nad koristjo otrok
4. 12. 2024 ob 6:00
11 komentarjev
A. Novak
Presenetljiva tema ob 8. obletnici papeža Frančiška!
IgorP
En Sherlock Holmes tu gori se neumorno trudi, trudi, tru.., tr... Še malo pa bo rabo respirator za predihavanje!
IgorP
Kraševka
Na napade(Janša) se vedno odgovori z napadom! Pisanje po sakralnih spomenikih odločno obsojam!
Kraševka
Pri nas se Levica sedaj "IGRA REVOLUCIJO.
Doma v Sloveniji se maže CERKVE, napada Zavode, ki promovirajo DRUŽINO, napada se vlado, ki ni EKSTREMNO Leva.
Hoče se obdržati samo LEVE MEDIJE in tako STA, ki poroča le v pri Levih ter obdržati tako RTV, ki je spet le "dninar" - Levega gospodarja.
Zato pa Levi novinarji in EU-poslanci izvažajo v EU veliko Laži v upanju, da bodo s pomočjo Evrope, doma spet s pomočjo Revolucije - DOBILI Levo VLADO.
Krščanski DEMOKRAT, za kar se Novakova predstavlja, je dolžna v Bruslju povedati, da se sedaj v Sloveniji MOČNO ŽALI KRŠČANSTVO, tako v besedah, kot v DEJANJIH z MAZAŠKIMI akcijami. Če tega ne stori, samo pomaga REVOLUCIJI.
Kugy
Zakaj se ljudje kot so ateisti, komunisti "napredni levičarji" ukvarjajo z krščanstvom. Kaj tako moti njihovo nezmotljivost, svetovljanstvo predvsem pa izobraženost. Je to skrb do ubogih krščanskih ovčic, ki nič ne razumejo in se oprijemljejo neke konservativne zaostale miselnisto.
Je to skrb in jeza, da velik del človeštva ne želi razumeti idej levice, ki črpa iz biblije Oktobrske revoluciji. Jih mogoče skrbi ,ker se je krščanstvo obdržalo po 2000 letni evoluciji, kumunistična ideja pa je še vedno na zaćetku v času krvavih vojn in revoluciji skupaj z ekstremisti kot so Talibani in drugi Islamski skrajneži.
No, nek napredek je vseeno čutiti.
Pogruntali so, da v demokraciji na nasilen način , za enkrat ni mogoče prevzeti oblast. Zato delajo vse, da je lastništvo nad Medji v njihovih rokah in to neprekinjeno že od revolucije naprej. Danes so medji orožje in novinarji jurišni specialci. Neodvisnih novinarjev ni več. To je vedel ža Stane Dolanc ko je ustanovil Slovenski FSNP in to so vedeli tudi nasledniki, ki so takoj po osamosvojitvi največ denarja namenili FDV ju in tudi s pomočjo uspeha, kriterji točk na maturi, zelo povečali interes za vpis.
Blatenje simbolov krščanstva je le test razpoloženja v javnosti. Njihova želja do oblasti in ustvarjanja nove idealne družbe (razredni rasizem) opravičuje vsako sredstvo. Če tudi se zato uporabi stisko LTGTB, stisko beguncev predvsem pa nerazsodnost naivnih razvajencev vseh vrst, ki jih je v EU zaradi blagostanja vedno več.
Kraševka
kugy Dobro ste povedali.
APMMB2
Posilstvo in nasilništvo je definirano v kazenskem zakoniku.
Histerija, ki pa se danes uganja okrog nadlegovanja žensk pa utegne povzročiti obilo težkih krivc, ki jih ne bo mogoče poravnati.
Gre ua intimni odnos med dvema osebama. Kdo je lahko v takšnem primeru objektiven razsodnik?
Objektivnega razsodnika ni. Vedno se bo priklonili eni, ali drugi strani. Mnogokrat napačni.
Kazenski zakonik pozna ogromno kaznivih dejanj. Za dokazovanje je znanih ogromno metod.
Nadlegovanje pa se da?
Ne, kljub temu pa lahko sledi obtožba in visoka kazen. Je to pravičnost?
Kraševka
APMMB2 Imate prav. Po tem zakonu "samo da, je DA", bo marsikdo po nedolžnem obtožen. Posebno so v nevarnosti BOGATEJŠI, kjer si ženske obetajo veliko ODŠKODNINO. Če je res posilstvo, je prav, da se ga kaznuje. Toda ne po dolgem času in celo po več letih, ko se stvari več ne da preveriti. Ali bo osvajanje deklet še mogoče? Potrdilo, da je bil seks dogovorjen, bodo lahko dajali samo "Bordeli". Tu pa ni LJUBEZNI, ampak le trgovina. Feministke bodo uničile vse, kar je lepega in svetega - med dvema - RAZLIČNIH SPOLOV.
MEFISTO
Kljub neznanski nevarnosti spolnega nasilja, ki preti dekletom in ženam pri osvajanju njihovih src, bodo prav žene in dekleta opravljale kilave fante in može, da si niso nič "zrajtali".
Teodor
Članek se bere skoraj kot apologija skruniteljem. Dobro, v vsakem človeku je potrebno iskati vsaj še zadnji košček dobrote.
V resnici pa ne gre za hudobijo, mentalno ali čustveno prikrajšanost, ampak boj za oblast. Ne v ozkem političnem smislu, ampak v kulturnem smislu. Politika namreč izhaja iz kulture, kdor pa obvladuje kulturo obvladije tudi politiko.
Levičarji krščansko kulturo dojemajo kot neposredno grožnjo njihovi dominaciji v kulturi in posledično politiki. Zato tudi takšni napisi, namenjeni so demoralizaciji nasprotnika in opozorilo vsem, ki bi se utegnili družiti z njim.
Dialoga na tej ravni ni mogoče vzpostaviti, ponavadi se rezrešuje z nasiljem.
AlojzZ
Milgramov eksperiment je niz socialno-psiholoških poskusov, ki jih je v 60. in 70. letih 20. stoletja izvedel Stanley Milgram, profesor psihologije na Univerzi Yale. Poskusi so merili pripravljenost udeležencev, ubogati avtoriteto, ki jim je ukazala, naj storijo dejanje, s katerim kršijo lastne moralne norme.
Poskusi so se začeli julija 1961, tri mesece po začetku sojenja nacističnemu vojnemu zločincu Adolfu Eichmannu v Jeruzalemu. Milgram je nameraval s poskusom pridobiti odgovor na vprašanje: »Ali je možno, da so Eichmann in milijon njegovih sokrivcev v holokavstu, le sledili ukazom? Ali jih lahko smatramo kot sokrivce?«
Poskusi so privedli do presenetljivih ugotovitev. Znatno število oseb je izvedlo to, kar se je od njih zahtevalo, brez pomisli na naravo dejanja ali očitkov vesti, dokler se jim je le zdelo, da prihaja ukaz od legitimne avtoritete.
65% preizkušancev je uporabilo maksimalno, smrtonosno jakost električnega šoka.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.