Skrunitev in posilstvo kot orodje družbenega boja: kaj se dogaja v glavi takšnega človeka in kako odgovoriti

Na nekdanjem Marijinem (!) trgu v Ljubljani se je te dni na steni lekarne znašel do nebeške Matere Marije žaljiv napis. Ampak bolj kot o »žaljivosti« in »vandalizmu« je pravzaprav treba govoriti o »skrunitvi«.

Razlika med vandalizmom in skrunitvijo

Tomaž Akvinski je bil že pred stoletji zelo jasen, ko je razločeval med temi pojmi. Na nekem mestu na primer razlaga, da je okoliščina prostora tista, ki neko dejanje lahko močno spremeni, na primer iz »navadne tatvine« v »skrunitev«, če je nekaj ukradeno iz svetega prostora (S.Th., I-II, q.19, a.5).

Enako velja za takele mazaške akcije: ko gre za norčevanje iz Božjih stvari (novi napis na lekarni) ali mazanje cerkva (ničkolikokrat že po naši domovini) ali celo oboje (nedavna skrunitev Marijine freske na ljubljanski stolnici), je treba razumeti, da so to zelo hude stvari. V primerjavi z »navadnimi« vandalizmi ne gre samo za žaljenje in uničevanje, ampak za skrunitev.

To so pomembne razlike. Nedavni napis »klerofašisti, stran od naših maternic in pravic«, na primer, je rezultat divjaškega, žaljivega in še kakšnega vandalizma, a tak napis obenem vsaj dobro povzame nasilnost sodobnih argumentov za splav.



Tokrat pa je šlo še en korak dlje v nerazumno divjaštvo, ker napis niti ni uperjen direktno proti katoličanom, a jih hkrati napada še bolj »pod pas«, ker se skuša žaliti tako, da se skruni svete stvari. Poškodovanje Marijine podobe ali njeno žaljenje pa sta po definiciji skrunitev, torej »žalostno nespoštovanje tistega, kar je vredno čaščenja«.

Nekatere stvari se enostavno ne prilegajo človeškemu dostojanstvu.

Skrunitev je nerazumno, človeka nevredno početje

Sveti Avguštin glede takih stvari opozarja: »Začetek svobode je v tem, ko človek ni obremenjen s težo zločinov ... kot so umor, prešuštvo, nečistovanje, tatvina, prevara, skrunitev in podobni. Šele ko je nekdo prost krivde teh zločinov (in kristjan jih ne bi smel imeti), lahko začne dvigovati glavo k svobodi, toda to je šele začetek svobode, ne popolna svoboda ...« (lohannis Evangelium Tractatus, 41,10).

Drugače povedano: Avguštin je prepričan, da nekaterih stvari ljudje ne smemo početi, pa naj bomo kristjani ali ne. Nekatere stvari se enostavno ne prilegajo človeškemu dostojanstvu.

Kaj torej sproži nekoga, da se spusti izven območja racionalnega, izniči svoje dostojanstvo, zlorabi svobodo, se ob tem usužnji neki ideji ter pade tako nizko, da skruni »tisto, kar je vredno čaščenja«?

Primitivnost? Obup? Zloba?

Primitivnost? Vsekakor nekoliko. Za izum takega napisa moraš biti na kakšnem področju malo prikrajšan, da se lepo izrazimo. Če namreč pogledamo bolj od blizu, tokratni napis ni žaljiv samo do Marije in s tem do katoličanov. Gre za povsem neprimerno uporabo enega najhujših zločinov nad dostojanstvom človeka – posilstvo – kot orožje v nekem namišljenem družbenem boju.

Gre za obup? Morda nekoliko. Po vseh pločevinkah barve, ki so bile menda najdene v »tovarni kulture Rog«; po bedasti in slabonamerni »bodeči neži« dr. Žigi Turku na temo tragedije posilstva; morda tudi po premikih v več-deset-milijonskem sektorju »nevladne kulture«; … sta obup in gnev nekaterih pravzaprav razumljiva. Ko to kombiniraš z dejavnikom prejšnjega odstavka, pridejo ven takele stvari.

Gre za zlobo? O tem težje sodimo. Ljudje v obupu in nepoučenosti delamo velike neumnosti, lahko so zraven kakšne substance, lonček pristavi tudi jedka klima slovenskega javnega prostora, velika razdeljenost, opranost možganov, indoktrinirano in na mlajše generacije skopirano sovraštvo do nekdanjega »razrednega sovražnika«, in še kaj. Ob tem velja opozorilo Hannah Arendt, da je »žalostna resnica, da največ zla naredijo ljudje, ki se nikoli ne odločijo biti dobri ali zli« (The Life of the Mind 1978).

Stara metodologija revolucionarnega kova

Skratka, na tako zadevo katoličani ne moremo enoznačno odgovoriti. Vsi indikatorji kažejo na staro metodologijo revolucionarnega kova, kjer nasproti večini stoji glasna, zoprna, žaljiva, nestrpna in indoktrinirana večina, daljnoročni simptomi pa so – kot že velikokrat videno – rdeči kot barva, s katero packajo stene. Najprej teče rdeča barva, potem pa …

Tukaj zopet velja žalostno opažanje že omenjene H. Arendt, da največ zla na svetu naredijo banalni, nerazmišljujoči ljudje, ki enostavno ponotranjijo od zunaj servirane nemoralne principe. Zato so taki dogodki Sloveniji nevarni: vsem nam servirajo nemoralne principe slabičev. Bognedaj, da se tega navadimo.

Vsi indikatorji kažejo na staro metodologijo revolucionarnega kova, kjer nasproti večini stoji glasna, zoprna, žaljiva, nestrpna in indoktrinirana večina

Proti indoktrinaciji z edukacijo

Kaj storiti? Antiteza revolucionarne indoktrinacije je po mojem edukacija. Torej ne revolucionarni protiudarec, ampak zanesljiva, iskrena, verodostojna, razumljiva in pametna »protireformacija«. Drugače povedano: policija lahko storilca oz. storilce odkrije in kaznuje (glede na številnost in podobnost pisav bi jih morda že lahko?), a njegove bolne misli ne ozdraviš kar tako. Avguštin opozarja, da so ljudje, ki take stvari počnejo, nesvobodni. Njihove glave so sklonjene pod težo prekrška čez človeški razum in njegovo dostojanstvo.

Takle sklonjen, obupan, nepoučen, nesvoboden, na trenutke rahlo zloben in skratka na toliko področjih omejen človek se nam mora torej resno zasmiliti, pa čeprav je skrunitelj. Najprej pa mora seveda katoličan sam poskrbeti, da nima sklonjene glave pred takimi ljudmi in njihovim početjem.

Kaj Slovencu torej je storiti? Najprej vsakršno skrunitev kategorično zavrniti; spoštovanje do svetega obuditi; ljubezen do Matere Božje obnoviti; za svojo in drugih duše bolj goreče moliti.

Ob vsem tem pa tudi »svoje versko znanje obnoviti«. Kaj nam pomaga, če vsi poznajo besedo »brezmadežno spočetje«, če niti katoličani nimajo pojma, za kaj točno gre? Ko bi vandalski skrunitelj (ne bi se čudil, če je krščen/a in birman/a) poznal osnove katoliške vere, bi vedel/a, kakšen – oprostite – kretenizem je načečkal.

Ko bi poznal/a visoko – najvišje – človekovo mesto Matere Božje v krščanski teologiji; ko bi poznal/a pomembnost njenega »fiat«, »zgodi se«, bi ne opletal/a z barvo in posilstvi. Ko bi poznal/a zgodovinski prispevek krščanstva k urejanju pristne enakovrednosti med spoloma, bi od sramu molčal/a in razumel/a, zakaj je Marija »tista, ki je vredna čaščenja«.

Vse to lahko storimo kot odgovor na ta »pod pas udarec«, na skrunitev Matere Božje. In to lahko katoličani storimo ob zavedanju, da leta 2021 očitno še vedno nekaj delamo prav, ker/da se tolče po nas. Ko nas bodo vsi hvalili, potem bomo vedeli, da je nekaj hudo narobe.