Slovenci in ustavno sodišče: imamo ga zato, da se strinja z nami. Če se ne, ga ne rabimo

dr. Gabriel Kavčič
(foto: Janez Platiše, http://katoliska-cerkev.si)

V četrtek je Ustavno sodišče deloma zadržalo odlok Vlade, ki omejuje shode, ker je pravica do zbiranja eden od stebrov demokratičnosti naše države, tudi v času epidemije.


Gre sicer le za sklep o začetku postopka za oceno ustavnosti, ki pa vključuje tudi zadržanje izvrševanja prepovedi shodov. Ta zgodba se bo torej še nadaljevala.

Pravica do svobode zbiranja je temeljna pravica v demokratični družbi


Zanimiva podrobnost je ta, da Sklep sodišča vključuje šest točk, pri čemer so ustavni sodniki soglasno podprli štiri izmed njih, s tesno večino pa so se razdelili glede točk, ki zadržita izvrševanje Odloka Vlade glede prepovedi zbiranja.

Pred časom je ustavni sodnik ddr. Jaklič opozoril, da se naše Ustavno sodišče po njegovem vse preveč in po nepotrebnem spreminja v »covid-sodišče«. Pa je bila petkova odločitev glede začetka postopka za oceno ustavnosti prepovedi zbiranja kljub temu sprejeta soglasno: vsi naši ustavni sodniki so sklenili, da je potrebno resno razmisliti o omejitvah zbiranja in shodov v času epidemije.


Posnetek komentarja Gabriela Kavčiča je na voljo na koncu prispevka.




Zadeve torej niso tako enostavne, kot so bile naslikane v medijih. Pravica do zbiranja je izjemno pomembna ustavna pravica, in da bodo o njej odločali, so glasovali vsi ustavni sodniki, ne le tisti, ki so ob tem podprli tudi zadržanje vladnega odloka.

In tu se najbolje vidi, kakšno napako dela, kdor ustavno pravico do shajanja enači s pravico do petkovih razgrajanj po naših mestih. Vprašanje je širše in je predvsem ustavno-pravne narave. Izvršna oblast (Vlada) pa mora skrbeti za praktično uresničitev, tudi sredi epidemije.

Skratka, zdi se, da je Ustavno sodišče v principu odločilo čisto v redu, ker je dalo državljanom vedeti, da je pravico do zbiranja treba ščititi in jo omejevati le v izjemnih primerih. In o tem bodo še razpravljali.
zdi se, da je Ustavno sodišče v principu odločilo čisto v redu, ker je dalo državljanom vedeti, da je pravico do zbiranja treba ščititi in jo omejevati le v izjemnih primerih. In o tem bodo še razpravljali.

Tega ni treba razumeti kot nagajanje vladi ali spodbujanje protestov: eno je ustavna pravica, ki traja, in soglasno hočejo o njej razpravljati vsi ustavni sodniki; drugo pa so petkovi protesti, ki bodo enkrat minili, so pa zdaj zaradi tesne večine zopet dovoljeni. Ampak za konkretne proteste ni pristojno Ustavno sodišče, temveč Vlada, torej izvršna veja oblasti s primernimi vzvodi.

Problematičen pogled Slovencev na ustavno sodišče


Je pa treba dodati, da zadnja leta ne samo od zunaj, temveč tudi iz samega Ustavnega sodišča letijo pomembne kritike na njihovo delo; in žal trije ali štirje ustavni sodniki te sestave pogosto odločajo tako, da celo mi, pravno neuki državljani, že vnaprej pričakujemo, kako se bodo opredelili. Očitno demokratizacija na tem področju še ni uspela. Uspela pa ni niti v glavah državljanov.

Ja: kritike si ne zasluži samo del sodstva. Tudi razmišljanje državljanov neredko diši po totalitarni nostalgiji. Ustavno sodišče si namreč mnogi še danes predstavljajo kot nekega strica iz ozadja, ki naj uslužno hvali oziroma pobalinsko nagaja Vladi, odvisno od tega, katera je na oblasti.

To se je najlepše videlo prav ta teden. Ustavno sodišče je v četrtek odločilo v prid financiranja Slovenske vojske, in vrstili so se komentarji, »da jih je končno srečala pamet« (desni), ali pa »da so servilni do vlade« (levi); že naslednji dan pa smo ob zadržanju vladnega odloka obrnjeno poslušali o tem, da Ustavno sodišče »daje žeg'n demonstracijam« (desni) in »da se je Ustavno sodišče končno zbudilo« (levi).

Pri tem se lepo vidi, kako državljani mešajo princip delitve oblasti in ostajajo z eno nogo v prejšnjem sistemu, ko so veje oblasti delovale »v incestu«, namesto v sistemu zavor in ravnovesij.

Nemajhno število Slovencev še sedaj razmišlja na način »Ustavno sodišče je zato, da se strinja z nami. Če se ne, ga ne rabimo«. Ta tip razmišljanja pa je kratkoviden in nedemokratičen, in opazi se ga tako na levem kot na desnem svetovnonazorskem polu.

Ustavno sodišče pa naj bi iznad tega bdelo nad spoštovanjem človekovih pravic in nad ustavnostjo pravnih aktov, ne pa »žegnalo« ali »šeškalo« Vlado. Kdor je v četrtek zadovoljno kimal, v petek pa v silnem srdu klel Ustavno sodišče (ali obratno), je miselno nekoliko ostal v prejšnjem sistemu, kjer je bilo sodstvo neredko le privesek izvršne veje oblasti oziroma partije (vrhovni sodnik Zobec je to ponazoril s prigodo iz leta 1989).
Kdor je v četrtek zadovoljno kimal, v petek pa v silnem srdu klel Ustavno sodišče (ali obratno), je miselno nekoliko ostal v prejšnjem sistemu, kjer je bilo sodstvo neredko le privesek izvršne veje oblasti oziroma partije

Zdravje, svoboda veroizpovedi, šola, gospodarstvo, zbiranje … vse v istem košu


Zdaj pa na kratko še k argumentaciji petkovega Sklepa Ustavnega sodišča. Ta sicer sega v območje prava, za kar pisec teh vrstic ni kompetenten, a v svojem bistvu zajema argumente etične narave: gre za tehtanje med različnimi človekovimi pravicami, ki pa niso vse istega ranga.

Pravica do svobode zbiranja, razlaga Ustavno sodišče, je temeljna pravica demokratične družbe. Zbiranja pa so v istih odlokih Vlade v omejenem obsegu dovoljena v okviru verskega udejstvovanja, v šolah ter v gospodarstvu.

Ustavno sodišče se ni vsebinsko ukvarjalo s pravicami do izpovedi vere, šolanja in podobnega, torej namen tudi ni bil enačiti njihove pomembnosti. Osredotočilo se je na način kolektivnega uresničevanja teh različnih dejavnosti.

Pa vendar bi jim morda lahko pomagalo razmišljanje docenta ustavnega in mednarodnega prava na Katoliškem Inštitutu, dr. Andreja Nagliča, da po naši ustavi pravica do verske svobode spada med najbolj varovane človekove pravice, pravica do svobode zbiranja pa ne spada v tako visok krog.

Ustavnim sodnikom torej državljani želimo uspešne razprave o temi, ki je pomembna za našo mlado demokracijo. Če bodo upoštevali različne range pravic, bodo lahko končno odločbo morda spisali tako, da ne bodo (rahlo smešno) primerjali verskih obredov s političnimi shodi. V ustavni teoriji morda gre, v praksi pa je ta primerjava bizarna, nepotrebna in neenakovredna.

Tako pač je, če v isti koš mimogrede zmečemo varovanje javnega zdravja, pravico do svobode veroizpovedi, šole, gospodarstvo, trgovine in proteste. In potem imamo v teh težkih epidemioloških razmerah težave, kaj bomo iz koša potegnili prej in kaj pozneje.

Shodov se namreč po mnenju Ustavnega sodišča »ne sme obravnavati manj ugodno kot zbiranja za namen verskega udejstvovanja«. To je mešanje jabolk in hrušk.

Je pa ta stavek tudi odlična ideja Vladi: lahko bi se v obrambi sklicevala na dejstvo, da je tako ali tako kristjane zaprla domov med največjimi prazniki. Glede na to, kako pomembni so za nas velikonočni prazniki in kako visoko v ustavi je pravica izpovedi vere, bi s tem lahko upravičila tudi popolno prepoved javnega zbiranja, ki rangira nižje.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Palestina, priznanje
Ustavna presoja protipravnega sklepa o priznanju Palestine?
  • 18. 06. 2024
SunContract kritičen do ministrstva, ki ne pripravi sistemske rešitve
  • 07. 10. 2024
Ustavni sodnik Svetlič: Dobesedno branje Ustave ni vedno zagotovilo za spoštovanje »ustavnosti in zakonitosti«
  • 09. 10. 2024