Slovenci lahko damo Evropi le to, kar v resnici smo

Iz svojih izkušenj predstavljam pomen maternega jezika ter način, kako ga pri svojem delu z različnimi ljudmi ohranjam in krepim. Ustavim se pri Trubarju, Slomšku in Gregorčiču ter tudi pri dejavnostih v Bruslju in s skupino Pesem tisočerih zvonov. V slednji smo ustvarili tudi pesem Pozdravljena, Slovenija. 

Slovenci se uvrščamo med tiste narode, ki so gradili in še gradijo svojo narodno identiteto na jeziku. Od prvih pisnih dokumentov naprej, še posebej pa z vznikom Primoža Trubarja in protestantskih piscev v šestnajstem stoletju, je bil slovenski jezik povezovalni element, ki je bolj kot manjkajoča narodna zavest povezoval protestante in katoličane, tradicionalno usmerjene in bolj odprte liberalne mislece in ustvarjalce, tlačane in gospodarje.  

Trubarjev uvid, da nas lahko jezik poveže in celo zariše zemljevid našega narodnega ozemlja, je bil v njegovem času več kot najbolj drzne sanje o zedinjeni Sloveniji – obsegal je celo Koroško, del sedanje avstrijske Štajerske, Goriško, Tržaško in del hrvaške Istre. Slovenski jezik je postal vezni element, »malta slovenstva«, ki je s Prešernom, Slomškom, Cankarjem in Gregorčičem dodobra zlepil različne slovenske pokrajine, podredil različna narečja in krepil trmo Slovenk in Slovencev, da se kljub politični in socialni podrejenosti večjim in močnejšim sosedom (Nemci, Italijani, Madžari, Hrvatje) trdno držijo in obdržijo kot enoten narod. Trubarjev »stati inu obstati«, govoriti v maternem jeziku se je v vsej zgodovini Slovencev izkazal za preroško drzen in narodotvoren proces.  

Slovenski jezik je postal vezni element, »malta slovenstva«, ki je s Prešernom, Slomškom, Cankarjem in Gregorčičem dodobra zlepil različne slovenske pokrajine, podredil različna narečja in krepil trmo Slovenk in Slovencev. 

Stati inu obstati 

V Trubarjevi biografiji Pogum besede (Štrubelj, 2008) sem skušal pokazati, kako je Primož Trubar zasnoval in dobro udejanjil, da je slovenski jezik postal glavno gibalo narodne identitete. Med 31 knjižnimi deli, ki jih je napisal ali prevedel, je samo ena knjiga v nemščini. Skoraj tretjino njegovih del predstavljajo pesmi, ki jim je posvečal veliko pozornosti. Primoža Trubarja imenujem »pojočega pedagoga«. 

Profesor glasbe in skladatelj Ivan Florjanc je v že imenovani Trubarjevi biografiji Pogum besede v prispevku Dar glasbe, Pismo v Trubarjeve kraje pomenljivo zapisal: »Slovenci smo narod, ki ima – pomenljivo – samo en izraz, samo en pojem oz. besedo za pesem, ki se poje, kot tudi za tisto, ki je napisana samo za recitiranje. Šele od časa Prešerna, ki je upravičeno zahrepenel po vzvišenem ›stihoklepaštvu‹, se je v slovenščino prikradla tujka poezija, ki označuje izključno pesniško besedilo. V moči semantičnega pomena slovenske besede pa pesem Slovenci od nekdaj samo pojemo, ne recitiramo. Temu pomenu je bil dosledno zvest naš Trubar, ko je vzel v roke pero z namenom, da bi koval verze. Vsa njegova besedila pesmi, ki jih ni malo, so izrecno namenjena prepevanju, saj jih je opremil celo z notami. Ne vseh, marveč samo tista, ki so našim slovenskim pradedom tuje zvenela in bila sploh nepoznana, ker so bila pač tujega (češkega, zlasti pa nemškega) porekla. Druge pesmi not niso potrebovale, saj so jih ljudje znali zapeti na pamet, in to ›na mnogotero vižo‹ (kot je Trubar zapisoval v naslove pesmi) po stari slovenski navadi: pesem brez napeva ne obstaja in ne more obstajati.« (Florjanc v Štrubelj, 2008: 180–181) 

Ljubezen do domovinskega izročila 

V pastoralnem delu z otroki in njihovimi starši s pridom uporabljam to Trubarjevo enačenje slovenske duše s pesmijo. Na vsakem delovnem mestu, tako v Ankaranu (1987–1990), na Opčinah pri Trstu (1990–2000), v Stuttgartu (2001–2012) in sedaj v Bruslju, Beneluksu in Parizu (od leta 2013) sem poskušal vzgajati s pesmijo. Zadal sem si nalogo, da otroke naučim vsaj pet slovenskih ljudskih pesmi na pamet. Zakaj na pamet? Ker se tako vsebina pesmi in melodija naselita v dušo, otrok ju odnese v življenje in najverjetneje ju bo posredoval naprej, ko bo sam imel otroke.  

Zadal sem si nalogo, da otroke naučim vsaj pet slovenskih ljudskih pesmi na pamet. Ker se tako vsebina pesmi in melodija naselita v dušo, otrok ju odnese v življenje in najverjetneje ju bo posredoval naprej, ko bo sam imel otroke. 

Nedeljska maša v Slovenskem pastoralnem centru v Bruslju se ne začne z zvonjenjem, ampak s pesmijo. Z otroki in starši počakamo, da v novi kapeli evropskih zavetnikov ob 10. uri na stenski uri zapoje kukavica. Ko odpoje, zapojemo (po napevu znane slovenske ljudske pesmi):  

Potem sledi moj uvod, vezan na besedilo te pesmi in na temo dotične nedelje, šele nato sledi vstopna pesem. Na koncu spet počakamo, da po eni uri skupnega duhovnega druženja kukavica odpoje in po njej se iz veselih otroških grl oglasi sklepna pesem:  

Kaj pa zvonjenje, boste vprašali. Pred povzdigovanjem ministranti navzočim otrokom razdelijo zvončke, ko povzdignem hostijo, zvončki zazvonijo po celi cerkvi in enako, ko povzdignem kelih. Ko gredo naši otroci med bivanjem v Sloveniji k maši, to tako pogrešajo, da mi je eden od njih rekel, da se je počutil, kot da ne bi bil pri maši. Zvonovi pojejo, rečemo. Tudi zvonovi, tako kot pesem, so se s svojimi melodijami zarisali globoko v slovensko dušo. Lepo je, če smo zmožni bogastvo te pesmi predati našim otrokom, generacijam, ki prihajajo za nami.  

To bogastvo slovenskega ljudskega izročila je odlično znal posredovati blaženi škof Anton Martin Slomšek, Prešernov sodobnik. Nekaj njegovih pesmi je ponarodelih in jih radi prepevamo v družbi. Skoraj obvezna je njegova pesem En hribček bom kupil, bom trte sadil ... V pesmi, ki jo bom predstavil v naslednjem razdelku, bomo srečali besede: »Bogastvo pesmi rodi vinska trta« ali kot poje Slomšek: 

V verskih občestvih ljudje vedno radi zapojejo njegovo pesem V nebesih sem doma. Na preprost in ljudski način je škof Slomšek v tej pesmi razgrnil mapo življenjskih vrednot in končnega cilja človekovega življenja. Podobno iznajdljivo je v besedilu pesmi K tebi želim, moj Bog prepletel žalost in veselje, tragiko in odrešenost. Izposodil si je melodijo nemške božične pesmi, besedilo pa oblikoval z občutki slovesa od ljubljene osebe, zato jo najraje zapojemo na pogrebih. Slomšek je veliki učitelj prenosa ljudskega narodnega izročila v obliki pesmi, zato je tudi moj vzornik. 

V pesmi V nebesih sem doma je škof Slomšek na preprost in ljudski način razgrnil mapo življenjskih vrednot in končnega cilja človekovega življenja. 

Krasna si, bistra hči planin 

V avgustu preživim teden dni, od 15. avgusta naprej, v vasici Soča v dolini Trente. Zberemo se glasbeniki in pevci, ki smo pred skoraj štiridesetimi leti prav tam ustvarili glasbeno mašo Pesem tisočerih zvonov. Projekt nas je povezal v duhovno skupino, postali smo prijatelji, še več, člani ene same duhovne družine. Mnogi od njih so učitelji ali pedagogi glasbe in poučujejo na različnih šolah v Sloveniji, vodijo zbore, nekateri se tudi poklicno ukvarjajo z glasbo.  

Vsako jutro se grem v Sočo umit in osvežit, nato pa meditiram ob njeni melodiji. Tako je moral Sočo doživljati tudi Simon Gregorčič, saj je njegova pesem Soči rimana v taktu komaj rojene reke Soče. »Krasna si, bistra hči planin, brhka' v prirodni si lepoti ...« Kako je pesnik natančno ujel ritem naše lepotice! Kot tako jo lahko občutiš in v živo doživiš le v dolini Trente. 

Gregorčičeva pesem Zakrivljeno palico v roki spada v moj repertoar pesmi, ki jih obvezno zapojemo, kadar stopimo v krog in prepevamo. Tako otroško igriva je, tako zelo zelena in ekološka, božansko kraljevska: 

Spontano, brez posebnega razmisleka sem v pričujočem prispevku navajal tri slovenske duhovnike: dva škofa, evangeličanskega škofa Trubarja in katoliškega škofa Slomška ter podeželskega duhovnika Gregorčiča. Nisem jih izbral tendenciozno, da bi z njimi pridigal. Na misel so mi prišli ob naslovu te konference Vzgoja za ljubezen do domovine in države s podnaslovom Jezik kot temelj narodne identitete. Vsaj ob teh temah in takih naslovih bi bilo pričakovati, da Slovenci stopimo skupaj in se ne delimo, kot smo vajeni na naše in vaše, leve in desne. Da znamo ceniti in objektivno ovrednotiti prenašalce slovenske jezikovne in kulturne dediščine. In da tudi sami, izvenstrankarsko, izvenkonfesionalno, dodamo svoj delež k ohranjanju svojega narodnega izročila. V tem smislu skušam delovati v poklicu, ki sem ga izbral, in v okoliščinah, v različnih državah, kamor sem bil poslan. 

Zadnjih deset let vsako leto prinesem v Sočo tekst kakšne pesmi, ki jo nato uglasbimo. Začeli smo z Župančičevim verzom, ki je napisan na klopi na sprehajalni poti v Župančičevem drevoredu ob Krki v Novem mestu. »Povej mi, kdo, kam oblaki plujo, kam ptice lete, kam reke teko, kam človek gre?« Sledila je pesem Didldibab, ki pripoveduje zgodbo o prvi jamski piščali, najdeni v jami Divje babe v Sloveniji. Zatem še pesem Sonce, ki povzema verze Toneta Pavčka:  

In še druge pesmi, ki jih ne bom našteval. Ustavil bi se le pri eni od njih. 

Pesem Pozdravljena, Slovenija je nastala avgusta 2021, ko smo ravnokar zlezli iz kovidnih zatočišč. V Sočo sem prinesel osnutek pesmi, ki ga je nato predelala Milka Kladnik Sorčan, učiteljica glasbe v Šentjurju pri Celju. Pri osnutku sem se naslonil na zapis in razmišljanje Toneta Pavčka, ki ga je objavil v uvodnem besedilu knjige fotografij Joca Žnidaršiča Slovenija, lepotica Evrope (Ambrož, Žnidaršič in Kozinc, 2007: 6–19). Pesem je uglasbila Milkina sestra Dada Kladenik, ki je altistka v mariborski operi. Avgusta 2021 smo jo prvič zapeli v cerkvi sv. Jožefa v Soči, ki jo je čudovito poslikal Tone Kralj. Takole gre: 

Pesem je v skoraj ljudskem napevu ujela tričetrtinsko razpoloženje slovenske duše, prešernost, veselje do življenja, radost bivanja, odtenke hvaležnosti za prejete darove. Predvsem pa je izpostavila slovenske vrline, ki jih je v svojih delih orisal že Primož Trubar: rodoljubje, gostoljubje, vztrajnost in ponos, ljudsko modrost, možatost, nežnost, darežljivost, veselje. 

»V zaklad slovenske besede zazrta!« Po svoji besedi ali še bolje, po zapeti besedi, pesmi smo zrasli kot narod in se bomo tudi obdržali kot narod.  

V času drugega predsedovanja Slovenije Svetu Evrope (julij–december 2021) smo jo, kakor da bi bila naša himna, prepevali v Bruslju, Luksemburgu, Haagu in Parizu. Ob njej so se marsikomu utrnile solze. Doživel pa sem tudi proteste: »Kje pa smo mi, Ljubljančani?« V Bruslju sem se naučil malo diplomacije, zato sem jim odgovoril: »V Ljubljani, naši prestolnici, so pa vse te pokrajinske vrline med seboj prepletene in povezane v en sam prelep šopek!«  

Številnim obiskovalcem in skupinam, ki prihajajo v Bruselj, rad zapojem pesem Pozdravljena, Slovenija in jim pri tem povem misel, s katero bom tudi sklenil svoj prispevek. Slovenci lahko damo Evropi ne to, kar nismo ali kar mislimo, da smo, ampak le to, kar v resnici smo. V pokrajinskih vrlinah, ki jih opeva pesem, je naše narodno bogastvo. Delček tega občutijo turisti in obiskovalci Slovenije, ki pridejo od drugod. Začudeni so nad gostoljubjem, občudujejo lepoto narave, igrivo prepletanje hribov in dolin, visokogorja in morja, vtisne se jim pokrajina, kjer so na vzpetinah pravljično posajene cerkve z zvoniki. Ne nehajo občudovati naših vinskih goric, objame jih mir in občutek varnosti, ki ju drugod niso vajeni. Pritegne jih tudi slovenska zborovska in ljudska pesem, manj pa jim uspe prodreti v čarobnost slovenskega jezika. A ni to zanimivo? Kakor da bi mi sami instinktivno želeli obvarovati to, kar nam je najdražje, kot da se hočemo zavarovati in le zase obdržati to, kar je punčica našega narodnega očesa, naš slovenski jezik, jezik, ki nas povezuje in združuje kot Slovence. 

Po zapeti besedi, pesmi smo zrasli kot narod in se bomo tudi obdržali kot narod.  

Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 159, str. 44-47.