Slovenci so izvolili Roberta Goloba, vlada pa nam Tina Gaber

Politično pester minuli teden je o aktualni oblasti in njenem predsedniku prinesel nekaj novih spoznanj ali pa vsaj potrdil sume, ki so se po dobrem letu lahko porodili povprečno razmišljujočemu spremljevalcu slovenske politike.

Danes je bolj ali manj jasno, da je Robert Golob vse kaj drugega kot to, kar so nam prodajali takrat, ko je bilo treba Janšo spraviti z oblasti: da gre namreč za učinkovitega, ciljno usmerjenega menedžerja z veliko avtoriteto in sposobnostjo vodenja ter upravljanja s človeškim potencialom. Dobro leto kasneje od vehementnih obljub ostaja bore malo, iz tega ali onega razloga pa je Golob primoran menjati kar pol ministrske ekipe iz svoje kvote, vsem »oh in sploh« selekcijskim postopkom in Gallupovim testom navkljub. Povrh vsega pa zdaj že sam javno priznava, da bi bilo lažje usklajevati manjše število resorjev od rekordnih 20, pri katerih je vztrajal celo za ceno referenduma.

A prepustimo razmišljanje o (ne)učinkovitosti tovrstnega vladanja kolegu Nahtigalu in se raje osredotočimo na padle iluzije o petem generičnem obrazu, ki so ga Slovencem prodali kot rešitelja pred »desničarsko tiranijo«.

Golob je vstopil na sceno z zgodovinsko paralelo, da je prišel pregnat »fašizem« in da bo narodu prinesel »svobodo«. Žal se analogija tukaj ne konča, saj svoboda po njegovem prevzemu oblasti zaudarja po tisti vrsti »svobode«, ki so jo slovenskemu narodu leta 1945 vsilili komunisti. Resda 80 let kasneje političnih in ideoloških nasprotnikov fizično ne pobijajo. Pa vendar se duha Kardeljevega navodila »Nimate nobenega razloga biti počasni v čiščenju« Golob drži; počistil je z vsem, kar je prinesla desnosredinska oblast, počistil brezkompromisno in neselektivno, dobro s slabim vred. Zaradi te čistilne akcije imamo Slovenci danes višje davke, manj stabilno gospodarsko okolje, zmedo v policiji, nezakonitim migracijam bolj odprto mejo, nered na avtocestah, ideološko pravoverno RTV itd.

 Svoboda, ki jo je prinesel Golob, ni pot nazaj k demokraciji, temveč je pot stran od demokracije

Če si naš, je dovoljeno vse

A vrnimo se k temi. Svoboda, ki jo je prinesel Golob, ni pot nazaj k demokraciji, temveč je pot stran od demokracije. Zdaj je dokončno jasno, da Golob ni demokrat, temveč je njegova miselnost globoko avtokratska. Ob vsem zgoraj navedenem je to postalo boleče očitno ravno ta teden, ko je javno podprl uničevanje zastavic, s postavitvijo katerih je del civilne družbe, ki z njo Golob ne deli vrednot in prepričanj, legalno in demokratično izražal svoje stališče. Proti njej naperjeno razdiralno akcijo levih aktivistk je premier označil za »dejanje poguma« ter jo legitimiral z besedami, da imajo mladi »svoje načine izražanja stališč, in prav je, da jih pri tem podpremo«. 

Pustimo ob strani cinično pripombo, da bi Goloba res radi videli izjaviti kaj takega, če bi se denimo kaka skupina mladih zagnala v katero od inštalacij kolesarskih protestnikov. Zastrašujoče tu je, da je razdiralno dejanje proti neki družbeni skupini, ki prakticira ustavno zajamčeno pravico do svobode izražanja, podprl sam nosilec oblasti. S tem je namreč javno sporočil, da je »našim« nasproti »drugim« dovoljeno vse, oziroma imajo zaslombo izvršilne oblasti, četudi kršijo ustavno pravico ostalih. 

Pomenljivi so odzivi strokovnjakov. Dr. Matej Avbelj je ob tem vzkliknil: »Adijo, pamet!«, dr. Igor Lukšič pa se pridušal, da so še komunisti dali več na svobodo govora od Goloba. 

A ne le pravniki in politologi, večinsko so se ga ustrašili tudi komentatorji pod članki na MMC, 24ur.com in drugih portalih. Zavedli so se namreč, da če oblast danes s takšno lahkotnostjo tepta ustavno pravico deklet s Pohoda za življenje, jo bo poteptala tudi njim pri kaki drugi stvari. To pa je tiste vrste svoboda, ki si je niso želeli in je niso volili.

Resnično vplivna »vplivnica«

Zdaj pa še k enemu spoznanju iz preteklega tedna, ko gre za Roberta Goloba in njegovo vodenje države. Vse bolj se zdi, in to opažajo celo osrednji mediji, da premierske funkcije ne opravlja avtonomno, temveč pod vse bolj očitnim vplivom ženske iz svoje neposredne bližine: spremljevalke Tine Gaber. Kaže, da ta postaja »vplivnica« v pravem pomenu besede – da namreč preko moškega na močni poziciji uveljavlja svoj vpliv na vladno politiko.

To se je začutilo, ko so v državi pod vprašaj prišle na videz rutinske strokovne presoje in odločitve, kot je denimo odstrel invazivnih nutrij, viška medvedov in volkov, ko se je mimo stroke začelo govoriti o veganskih obrokih v šoli in stroko ignoriralo pri uveljavljanju zakonodaje, denimo pri Zakonu o zaščiti živali.

Sume v to smer sta podkrepili ministrski menjavi, ki jih je minuli teden zahteval premier Golob sam: ministrice za kmetijstvo Irene Šinko in ministra za naravne vire in prostor Uroša Brežana. Razlogi za njuno menjavo niso povsem otipljivi, obema pa je skupno to, da sta v neki točki »zapela« ob ideje Tine Gaber: Šinkova pri Zakonu o zaščiti živali, Brežan pa pri odstrelu nutrij in medvedov.

 Kaže, da Tina Gaber postaja »vplivnica« v pravem pomenu besede – da namreč preko moškega na močni poziciji uveljavlja svoj vpliv na vladno politiko.

Da bi morala ministrski stolček zapustiti samo zaradi tega, ker sta razkurila Golobovo ljubico, si sicer ne upamo niti pomisliti, saj bi to pomenilo popoln razkroj izvršilne oblasti. Pa vendar se zdi, da, odkar je Gabrova tesno ob Golobu, v tej državi z njo ni dobro priti navzkriž, četudi imaš na svoji strani celotno stroko in povrh še zdravo pamet.

Otipljive sledi vpliva Gabrove na ravnanje prvega človeka izvršilne oblasti o Robertu Golobu razkrijejo še nekaj: da nikakor ni tako preudaren, racionalen, avtonomen vodja, kot so ga portretirali. Takšen si namreč ne bi dopustil, da osebno življenje vpliva na njegovo presojo, ko gre za vodenje države.

Že samo občutek, da preko njega na državne posle vpliva neka influencerska starleta, ki se je ob zanjo pravem času vrinila na pravo mesto, je za avtoriteto predsednika vlade hudo škodljiv. Če pa se njen vpliv dejansko pozna na ravnanju premierja in posledično politikah te vlade, pa to ni pogubno samo zanj samega, temveč tudi za državo in njene ljudi.

V skupno dobro upajmo, da je naslovna sugestija vendarle pretirana.