Slovenska identiteta v zmesi mediteranske odprtosti, severnjaške etike in mehke slovanske duše

Vir: Unsplash
POSLUŠAJ ČLANEK
Ob državnem prazniku in kar dveh prirejenih “proslavah”, se poraja mnogo vprašanj. Zakaj sploh narod, zakaj država, od kod toliko nasprotovanja in napetih čustev? Od kod domoljubje in ideologije, ki nas razdvajajo?

Nacionalizem vs. patriotizem


Prva tema, ki bi se je rad dotaknil, je razlikovanje med nacionalizmom in patriotizmom oz. lepše, domoljubjem, kakršno delno povzemam po ruskem filozofu N. Berdjajevu. Ne gre le za terminološki, ampak za globlji problem. Pojem naroda izhaja iz predracionalnega, je prvotna in naravna resničnost, ki pomeni skupnost ljudi, ki so dosegli enotnost, oblikovanost, posebne lastnosti, povezali bi ga lahko z družino in se izraža v skupnih podobah in običajih, “folklori”.

Nacija, na drugi strani, pa niso ljudje, ampak princip, vladajoča ideja, ki nima toliko skupnega s konkretnim in človeškim. Zato ima nacionalizem takšno tendenco po popolnem prehodu v šovinizem in nacionalni egoizem, ne ozira se na človeka kot na brata, ampak ima pred seboj le pogubno idejo mogočne države.

Zdravo domoljubje je nekaj drugega, ljubezen osredotoča na človeka, na brate, s katerimi si deli jezik in skupno zgodovino, identiteto, ki je ne moremo zanikati in je pri nas še posebej raznovrstna. Vse to nas povezuje v skupnost in nas gradi. Četudi nam ni blizu sentimentalnost idej o “duši naroda” ali čim podobnim, je dejstvo, da so nas Slovence v zgodovini oblikovali bolj ali manj enaki dogodki in ideje, kar so raziskovali mnogi. Izpostavim lahko npr. Marjana Rožanca, o katerem je imel nedolgo nazaj odlično predavanje dr. Edvard Kovač.

https://www.facebook.com/mestna.ljubljana/videos/2586616741602859/?v=2586616741602859

Preteklost mešanja


Rožanc je (nesporno evropsko) identiteto in odliko Slovencev videl v zmesi mediteranske odprtosti, protestantske (severnjaške) etike in mehke slovanske duše. Vse to se manifestira v skupnem jeziku in kulturi, v bratstvu, ki ga moremo začutiti in ki ne sme izključevati ljudi drugih narodov.

Naša preteklost ni enoznačna ali “čista”, je preteklost mešanja ras in mnogih ljudstev, zato se nam tudi danes ni bati, da bi prišleki, v kolikor sprejemajo in za svojo vzamejo našo kulturo in vrednote, “pokvarili” narod in njegovo enotnost. A čemu sploh te besede, ko pa je vse to že tako odlično izrazil  Prešeren v Zdravljici!

Premagali smo vse grozeče nacionalizme in tiranijo komunizma


Kje pa je pri vsem tem vloga države? Slovenci smo tu zopet posebnost. Ko je toliko drugih narodov okoli nas prehajalo v nasilne nacionalizme, mi s tem nikdar nismo imeli težav. Še v zanosnem obdobju narodnega prebujanja, na polovici 19. stoletja, je Kozlerjev zemljevid slovenskih dežel zaobjel le in natanko to, kjer so večinsko prebivali slovensko govoreči ljudje. Kako je to preveril? Tako, da je hodil po krajih in poslušal, v katerem jeziku pridigajo duhovniki s prižnic.

Pozneje, med 2. svetovno vojno, smo domoljubje praktično lahko enačili z odporom proti tiraniji okupatorja – eden čudovitih primerov tega je nastop APZ-ja pod Maroltovim vodstvom v Ljubljani, leta 1942, zadnji pred kulturnim molkom. Zbor je takrat v od fašistov cenzuriran seznam pesmi uspel vriniti metaforično domoljubno pesem “Lipa zelenela je”, ki je, lahko si mislite, med slovenskimi poslušalci vzbudila pravo ekstazo domoljubnih čustev. Na skrivaj sneman zvočni posnetek se je na srečo ohranil. Po drugi svetovni vojni se je situacija izdatno zapletla in o polpretekli zgodovini si nismo povsem na jasnem še danes. A kar je bistveno: premagali smo vse grozeče nacionalizme in, kar je najpomembnejše: tiranijo komunizma.

Nevarnost nespoštovanja lastne države


Paziti moramo, da skušnjavi države ne zapademo brezglavo: država mora predstavljati sredstvo, nikdar cilj, podobno kot Cerkev verniku predstavlja sredstvo, cilj pa išče v Kristusu. A nevarnejša danes se zdi drugačna skrajnost: nespoštovanje lastne države in posledično njene zgodovine, njenih ustvarjalcev in svojih bratov.

Polarizacija, ki se dogaja trenutno, je nevzdržna, in tiste, ki jo podpihujejo, je vredno najostreje obsoditi. Upor ljudstva oblásti je legitimen, v kolikor  temelji na resnici, kar pri trenutnih protestih pač ne. Tako kot se moremo Slovenci poenotiti ob športnih uspehih, se moremo in bi se morali tudi ob kulturnih, ob skupni tradiciji in folklori; ne, ker bi bila cilj enotnost sama, ampak ker skozi njo dosežemo bratstvo, moč slediti Dobremu in Resničnemu.

To bratstvo pa očitno ni tisto iz “Internacionale”, ki slavi vse, kar je bilo za Slovence pogubno in so jo na največji državni praznik skupaj z italijansko “Bella ciao” peli na Prešernovem trgu. Morda bi bilo pravico bolje iskati nekaj sto metrov proč, kjer se je slišala “Slovenec sem”...
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike