Slovenski kmet še vedno težko proda hrano slovenskemu javnemu zavodu. Kje so ovire na poti javne samooskrbe?

Slika je simbolična. (vir: freepik.com)
POSLUŠAJ ČLANEK

V zadnjih letih se je v Sloveniji vse bolj izpostavljala problematika lokalne samooskrbe in kratkih dobavnih verig, še posebej v kontekstu javnih zavodov, kot so šole, vrtci, bolnišnice in domovi za starejše. Kljub številnim prednostim, ki jih prinaša nakupovanje hrane neposredno od slovenskih kmetov – svežina proizvodov, podpora lokalnemu gospodarstvu, manjši ogljični odtis –, se še vedno soočamo z razmeroma nizkim deležem takšnih nakupov. Kje tičijo glavne ovire?

Javni zavodi skupaj z javnim sektorjem naročijo za več kot 200 milijonov evrov hrane letno, pri čemer se srečujejo z resnimi izzivi pri izpolnjevanju zahtev, ki jih prinaša zakonodaja na področju zagotavljanja zadostnih količin ekoloških živil in živil iz shem kakovosti v okviru javnega naročanja. Na trg pride premalo ekoloških pridelkov in živil, ki pa so pogosto v višjem cenovnem razredu, zato jih javni zavodi lahko le občasno vključujejo v svoje jedilnike.   

Potrebni bodo premiki na cenovnih področjih za oskrbo javnih zavodov in novi preračuni zneskov, če bomo hoteli v javne zavode pridobiti lokalno, doma pridelano hrano, hrano iz kratkih verig, ki jo zahteva zakonodaja in zaslužijo varovanci. Vsekakor pa se moramo zavedati, da Slovenija nima tisoče kmetijskih gospodarstev, ki so sposobna dobavljati hrano v javne zavode v zadostnih količinah in z ustrezno logistiko. Pri SDS in SLS so pripravili vsak svoje predloge, ki bi pozitivno vplivali na napredek na tem področju.

Kot pravijo na pristojnem ministrstvu, je javno naročanje živil kompleksen večplasten sistem, ki potrebuje konstruktiven dialog med vsemi vpletenimi deležniki. Z izzivi se soočajo tako na strani ponudnikov kot na strani naročnikov. Za učinkovitejše reševanje odprtih vprašanj na tem področju bo vlada Republike Slovenije s sklepom vlade ustanovila medresorsko delovno skupino za več lokalne hrane v javnih zavodih, ki bo iskala izvedljive korake za več lokalnih živil v javnih zavodih.  

Pri pogoju cene se najprej zaplete

Eden od ključnih izzivov tako ostajajo zakonodajne in birokratske ovire. Javna naročila so podvržena strogim pravilom in predpisom, ki pogosto favorizirajo večje dobavitelje zaradi njihove zmožnosti izpolnjevanja obsežnih zahtev in kriterijev. To pomeni, da majhni kmetje in lokalni proizvajalci težko konkurirajo v postopkih javnega naročanja, kjer so ključni faktorji cena, količina in zanesljivost dobave.

Druga pomembna ovira je cena. Kljub želji po podpori lokalnemu gospodarstvu se javni zavodi soočajo s proračunskimi omejitvami in pritiskom, da znižajo stroške, kar jih vodi k izbiri cenejših ponudnikov. Lokalno pridelana hrana je pogosto dražja zaradi manjših obsegov proizvodnje in višjih proizvodnih stroškov, kar otežuje njeno konkurenčnost v javnih razpisih.

Predsednik GZS – Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij mag. Janez Rebec je izpostavil, da se obravnavana tematika dotika tako pridelovalcev kot uporabnikov, od katerih ima vsak pravico vedeti, od kod prihaja hrana, ki jo uživa. »Slovenski kmetje in živilskopredelovalna industrija ter zadruge ponujajo kakovostno hrano, s certifikati shem kakovosti, a glavni faktor izbire je še vedno cena, za katero verjamem, da je pomembna, ni pa edina pomembna,« je poudaril. Izpostavil je, da tržna pridelava ekoloških živil v Sloveniji ni zadostna. Javni zavodi so zavezani izpolnjevati zakonodajno zahtevo po naročanju do 12 % ekoloških živil in najmanj 20 % živil iz shem kakovosti, sicer so v prekršku, zato vse več javnih zavodov ekološka živila kupuje iz drugih držav. Kljub številnim spodbudam, ki jih država namenja spodbujanju ekološkega kmetijstva, te ne prispevajo k večji pridelavi ekoloških živil in večji dostopnosti na trgu. 

Logistika predstavlja tretjo veliko oviro. Centralizirani distribucijski sistemi favorizirajo velike dobavitelje, medtem ko bi vzpostavitev učinkovitih dobavnih verig od vrat do vrat z več malimi kmetijskimi gospodarstvi zahtevala znatna organizacijska in finančna vlaganja.

Predsednik Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Branko Tomažič je spomnil, da je v okviru dela v državnem svetu vladi RS predlagal nujne spremembe, ki bi omogočile večjo prehransko neodvisnost od uvoza, podporo slovenskemu kmetijstvu ter zmanjšanje ogljičnega odtisa pri transportu hrane. Po njegovem mnenju bi bilo treba poenostaviti sistem javnih naročil, ki je »zaradi obsežne birokracije in pogosto sporne prakse predvsem v prid velikim trgovskim sistemom ter posledično pretežno uvoženi hrani«. »Pri delu komisije ugotavljamo, da je v zadnjem času veliko javne razprave in sredstev namenjenih ohranjanju okolja, tudi na način, da se destimulira že tako skromno slovensko kmetijstvo, ki se ga deklarira kot enega znatnih onesnaževalcev okolja. Pri tem pa se ne izpostavljajo podatki o vplivih na okolje, ki jih povzroča vedno večji obseg transporta,« je poudaril in pozval k vzpostavitvi pogojev, ki bodo spodbujali povpraševanje po lokalnih pridelkih in s tem omogočili trajnostni razvoj slovenskega agroživilstva.

Ministrstvo opaža predvsem pomanjkanje informacij

Pomanjkanje informacij in povezav med kmeti in javnimi zavodi prav tako predstavlja oviro. Javni zavodi morda ne poznajo lokalnih ponudnikov ali nimajo informacij o njihovi ponudbi, kmetje pa se morda ne zavedajo potenciala, ki ga predstavlja sodelovanje z javnimi zavodi. Na podlagi izkušenj in informacij tako ponudnikov kot naročnikov poskušajo na Ministrstvu za kmetijstvo že v procesu usposabljanj na terenu seznanjati in predlagati manjše rešitve obema stranema. Obveze so za nekatere javne zavode težko izvedljive zaradi različnih izzivov, s katerimi se soočajo. Zato naročnike usposabljajo – kje najti ponudnike, kako se povezati z njimi, kako oblikovati sklope, da bo lahko lokalna hrana prišla na mize javnih zavodov. Prav tako so v okviru intervencij skupne kmetijske politike na razpolago vzvodi, ki omogočajo povezovanje pridelovalcev, pripravo, predelavo, skladiščenje, logistiko lokalno pridelanih živil in živil iz shem kakovosti.  

V praksi se te ovire manifestirajo na različne načine: manjša osnovna šola na Gorenjskem je želela preiti na lokalno oskrbo z zelenjavo, a je naletela na težave pri izpolnjevanju strogega pravnega okvira javnega naročanja. Dom starejših občanov na Štajerskem, denimo, je imel interes po nakupu mesa in mlečnih izdelkov od lokalnih proizvajalcev. Naleteli so na oviro, saj lokalni kmetje niso imeli potrebnih certifikatov za prodajo mesa in mlečnih izdelkov javnim ustanovam, kar je bila zahteva v razpisnih postopkih. To je onemogočilo sodelovanje, kljub interesu obeh strani.

Ekološka kmetija v Prekmurju, specializirana za pridelavo zelenjave, je želela razširiti svoj trg in prodajati izdelke lokalnim vrtcem. Kljub visoki kakovosti svojih izdelkov in ekološki certifikaciji so bili izključeni iz razpisov, ker niso mogli konkurirati z nižjimi cenami, ki so jih ponujali večji distributerji, ki so dobavljali uvoženo zelenjavo. Eden od ljubljanskih vrtcev je celo sodeloval v pilotnem projektu, ki je imel za cilj vzpostaviti neposredno povezavo med vrtcem in lokalnimi kmeti. Projekt je zahteval veliko predhodno koordinacijo in organizacijo, vključno s prilagajanjem jedilnikov glede na sezonsko ponudbo kmetov. Kljub začetnim uspehom je projekt naletel na težave pri vzdrževanju stalne kakovosti in količine dobav, zaradi česar je bil na koncu ustavljen.

Politika ponuja nekatere rešitve

»V Zakonu o javnem naročanju smo omogočili nakup lokalne hrane brez javnega naročanja za javne prehranske obrate, ki letno kupujejo prehranske izdelke v vrednosti do EU portala. V Zakonu o kmetijstvu smo dodali pristojnost kmetijski inšpekciji, ki po novem nadzira izvajanje Uredbe o zelenem javnem naročanju, prav tako pa smo dodali tudi sankcije za zavod in odgovorno osebo,« so nam sporočili iz stranke SDS. 

Treba je tudi podpreti zadruge ali druge subjekte, da bodo organizirali prodajni trg, zbrali ponudbo prehranskih izdelkov in se javili na javne razpise. »Bistveno je treba povečati nadzor inšpekcijskih služb nad kakovostjo dobavljenih prehranskih izdelkov. Z masnimi bilancami je potrebno preprečiti ponarejanje porekla in shem kakovosti. Zato je treba nemudoma pričeti z izvajanjem masnih bilanc. Smiselno bi bilo doseči izjemo, da za nakupe hrane ni potrebno javno naročanje.«

V Sloveniji smo največja ovira do zdravega razvoja naših otrok in mladostnikov ter kvalitetne oskrbe bolnikov in starostnikov ravno mi sami, pa so prepričani v stranki SLS Marka Balažica. Okoliški pridelovalci se namreč pogosto ne prijavijo na javne razpise zaradi prezahtevne dokumentacije in nezmožnosti, da bi z večjimi ponudniki tekmovali v ceni, država pa jim tu ne pride naproti.  

»Za začetek bi z doslednim izvrševanjem Zakona o financiranju občin zagotovili več denarja tudi za boljšo hrano v vrtcih, šolah in domovih za ostarele. S prilagoditvijo Zakona o javnem naročanju na način, da bi evropsko Uredbo o zelenem naročanju prepisali tako, da je treba pri hrani upoštevati višje deleže, kot so minimalno predpisani (Uredba v 6. členu določa, da morajo naročniki upoštevati najmanj 15 % ekoloških živil in 20 % živil iz shem kakovosti), bi pristalo več lokalnega tudi na naših krožnikih. Hkrati bi morali v Zakonu popraviti mejne vrednosti naročil za lokalne skupnosti, saj postavljena letvica pri 215.000 EUR ne omogoča večletnega načrtovanja in preko tega zagotovljenega stabilnega večletnega povpraševanja kmetu,« so prepričani v SLS.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike