So posilstva posledica kulturnih razlik? »Migrante je treba podučiti, da prisotnost ženske v javnosti brez tančice ali moškega spremljevalca še ne pomeni, da jih lahko spolno nadlegujejo«

Tadeja Zabret
POSLUŠAJ ČLANEK

V zadnjih mesecih se je povečal prihod migrantov v EU, tudi v Slovenijo, kar se med drugim pozna tudi pri povečanju kriminala in posilstev s strani državljanov tretjih držav, je razvidno iz policijske statistike. 

Nekateri to pripisujejo kulturnemu šoku, ki so ga prišleki deležni ob prihodu v »bolj sproščeno« kulturo, ko gre za norme oblačenja, seksualnosti in razmerij ter odnosov med spoloma. Preverili smo, kakšen je v kulturnem svetu, od koder k nam prihaja največ migrantov, odnos do žensk in kaj za mladega človeka, vajenega in vzgojenega v takšnih normah in običajih, pomeni prihod v normativno mnogo svobodnejši svet.

V državi, iz katere v Slovenijo pride največ migrantov, se ženske ne smejo šolati, delati, niti ne smejo same iz hiše

Največ migrantov je v Slovenijo v letošnjem letu (podobno je tudi v preteklih letih) po vrstnem redu glede na pogostost prišlo iz Afganistana, Maroka, Pakistana in Bangladeša, zato smo pogledali, kakšen je odnos do žensk v teh družbah.

V Afganistanu, državi, iz katere v Slovenijo pride največ migrantov, je odnos do deklet in žensk povsem drugačen kot pri nas. V državi, kjer so se avgusta 2021 po umiku ameriške vojske na oblast vrnili talibani, se dekleta, starejša od 12 let, ne smejo izobraževati, s čimer je Afganistan edina država na svetu s takšno prepovedjo. Prav tako se ženske ne smejo zaposliti, nimajo političnih pravic, ne smejo potovati, ne smejo v parke in javna kopališča, brez spremljevalca moškega skrbnika in ne da bi bile popolnoma zakrite pa ne smejo niti zapustiti doma.

Družbeni kodeks časti, imenovan Pashtunwalli, ženskam prepoveduje spolne odnose zunaj zakonske zveze. Posledično posiljena dekleta in ženske njihove družine praviloma ubijejo (t. i. umor iz časti), medtem ko moški najpogosteje ostanejo nekaznovani. Breme in krivda posilstva tako praviloma pade na ženske.

Maroko: Za ženske več svobode kot na Bližnjem vzhodu, a še vedno daleč od zahodnih družb

Precej bolj liberalno kot na Bližnjem vzhodu je življenje žensk v Maroku. Čeprav so v družbi še sledi stroge patriarhalne ureditve, v kateri ženske niso mogle same izbrati moža, po poroki pa so bile popolnoma podrejene možu, je maroška družba naredila številne korake k enakopravnosti spolov. Ženske so aktivne v družbenem in političnem življenju, same lahko izberejo moža, lahko se zaposlijo ter tudi ločijo.

Kljub temu pa je Maroko muslimanska država, v kateri so ženske moškim podrejene, njihova osrednja skrb pa je skrb za družino in gospodinjstvo. To se kaže tudi pri manj zaposlitvenih možnostih za ženske ter slabšem plačilu glede na spol. Prav tako ženske nimajo dostopa do davčnih olajšav ter kreditov.

Pakistan: Še danes se dogajajo umori iz časti, napadi s kislino, nasilje v družini je zelo pogosta praksa

Pakistan predvsem v zadnjih letih dela korake, s katerimi ženske v tej državi počasi pridobivajo nekaj več pravic, kot je zaostrovanje zakonodaje za zaščito ženske pred posilstvi in umori iz časti ter zaščita pred nasiljem. Kljub temu pa sprememba zakonodaje še ne daje zadostnih rezultatov, zato so ženske, ki se poročijo proti volji svoje družine ali so posiljene, neredko še danes žrtve umorov iz časti. Prav tako se v državi kljub dejstvu, da je za to določena visoka kazen, še vedno izvajajo napadi s kislino, ki so oblika kazni za ženske.

Ker gre za islamsko družbo, so ženske moškim močno podrejene, nimajo pravice do lastnine in dedovanja. Manj kot polovica žensk v državi – delež je mnogo višji na podeželju kot v mestih – je nepismenih. Še vedno je pogosta praksa otroških porok, najpogosteje dekleta poročijo z njihovimi bratranci. Manj kot 40 % žensk v Pakistanu se ne poroči s svojim sorodnikom, stopnja ločitev pa je zaradi družbene stigme nizka. Nasilje v družini je pogosta praksa, žrtve so v veliki večini ženske in otroci. Primeri so redko prijavljeni, pa tudi ko so, napadalci v večini primerov ostanejo nekaznovani.

Bangladeš: Ena najvišjih stopenj otroških porok na svetu, fizično in spolno nasilje v veliki meri normalizirana

Čeprav bangladeško vlado že tri desetletja vodi ženska – kar je najdaljši neprekinjeni mandat za demokratično izvoljeno predsednico vlade na svetu – pa država ob tem še zdaleč ni postala branik ženskih pravic. Dekleta in ženske so tam še vedno pogosto nepismene. Država ima eno najvišjih stopenj otroških porok na svetu. Približno tretjina deklet se v tej islamski državi poroči pred 15. letom, večina preostalih pa pred 18. letom.

Nasilje nad ženskami je v veliki meri normalizirano – tako fizično kot spolno – se pa v zadnjih letih država trudi, da bi z ozaveščanjem na tem področju stopnjo nasilja nad ženskami zmanjšala. Ženske se ne morejo povsod prosto gibati, imajo slabši dostop do zdravstvene oskrbe od moških in so tudi manj zaželene kot otroci (detomor deklic se še vedno prakticira).

Visoka stopnja sprejemanja nasilja nad ženskami

»Ne moremo pričakovati, da bo Afričan vedel, da v Italiji na plaži ne smeš posiljevati, verjetno ne pozna tega pravila,« je izjava odvetnice in članice odbora za enake možnosti prizivnega sodišča v Salernu Carmen di Genio iz l. 2017, s katero je javnost močno pretresla ter sprožila razprave o neintegraciji in kot prepad veliki kulturni različnosti med normami na stari celini ter v državah, iz katerih sedaj vanjo prihajajo predvsem mladi moški.

»Kombinacija nizke stopnje izobrazbe in izhajanja iz kulture s patriarhalnimi strukturami pogosto vodi v visoko stopnjo sprejemanja nasilja,« je za Morgenpost dejala dr. Miriam Belbo, profesorica socialne ekonomije s poudarkom na migracijah in spolu na Univerzi v Hamburgu, ki je v Nemčiji izpostavila, da študije kažejo, da je nasilje pogosto del vsakdanjega družinskega življenja v družinah s turško-arabskimi koreninami.

Raziskovalka z lastno izkušnjo

Močan vpogled v te razlike daje tudi knjiga raziskovalke Hooverjevega inštituta Ayaan Hirsi Ali Žrtev: Migracije, Islam in erozija pravic žensk (Prey: Immigration, Islam, and the Erosion of Women's Rights). V knjigi avtorica ugotavlja, da je ključna težava pri tem »spopad diametralno nasprotnih kultur – zahodne liberalne, ki ceni individualno svobodo in avtonomijo žensk, proti kolektivistični islamski, ki ženske pogosto zatira in nanje gleda kot na manjvredne«. Hirsi Alijeva poudarja, da ne gre za vprašanje rase ali etnične pripadnosti, saj storilci prihajajo iz številnih etničnih in rasnih skupin, temveč gre za vprašanje vzgoje v islamskih družbah, kjer je poligamija pogosta, na ženske pa se gleda kot na podrejene.

Za ženske, ki veljajo za »neskromne« – kar lahko pomeni tudi denimo hojo v javnosti brez tančice ali moškega spremljevalca – je v teh družbah »pošteno«, da jih moški nadleguje ali huje spolno napade, piše avtorica knjige. Ta isti mizogini odnos je bil prepogosto projiciran na evropske ženske, tako s strani migrantov, ki so prišli kot del vala po letu 2015, kot tudi imigrantov, ki so prej prišli iz držav z muslimansko večino, opozarja avtorica. Prav zato je za Evropejke, zlasti če so se prosto gibale v javnosti brez moškega spremljevalca in če so bile oblečene na domnevno razgaljen način, v očeh migrantov veljalo, da »prosijo za to«.

Hirsi Alijeva je prepričana, da se morajo migranti in begunci vključiti v družbo gostiteljico ter spoštovati njene vrednote ter da bi jih k temu morale spodbuditi vlade držav gostiteljic. A ker se nič od tega ne dogaja, avtorica meni, da so pravice in svoboščine žensk v Evropi ogrožene.

Ayaan Hirsi Ali je odraščala kot muslimanka, a nato v zgodnjih 90. letih pobegnila na Nizozemsko, kjer je dobila azil, da bi se izognila prisilni poroki. Zaradi svoje pripravljenosti spregovoriti in odpovedi muslimanski veri mora danes živeti pod 24-urno zaščito zaradi groženj s smrtjo s strani islamskih skrajnežev. Slednji so namreč na prsi režiserja Thea van Gogha, ki je režiral njen kratki film Submission, posvečen zatiranju žensk pod islamom, potem ko so ga ubili, nabili grožnjo Hirsi Alijevi s smrtjo.

Kako velike kulturne razlike poskušajo premostiti evropske države?

Na Norveškem so po velikem migrantskem valu l. 2016 za lažje premoščanje velikih razlik v odnosu do žensk ustanovili tečaje, na katerih so moške prišleke učili »o zahodnih ženskah«. Ti tečaji so moške učili o zahodnih družbenih normah ter odpirali vprašanja o nošenju kratkih kril, odnosu do žensk in posilstvih.

Tudi v Kölnu so politiki obljubili takšne tečaje po tem, ko je stotine migrantov na silvestrovo l. 2015 spolno napadlo in oropalo več sto žensk. Takšne prakse so nedvomno začetek, da pa bi prišleki v zahodnih družbah lahko živeli s spoštovanjem do žensk, bo potrebnega še veliko dela na tem področju.

Izbrano za naročnike
Prve jaslice: Trije spevi
Izgon iz raja – Albrecht Dürer
Domovina 122: Svoboda kriminalu
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Porast migrantskega kriminala v Ljubljani: komu koristi, če se oblast pretvarja, da teh problemov ni?
  • 22. 10. 2023
Kaj združuje opozicijo in nevladnike v kritiki do nove migracijske in integracijske strategije?
  • 07. 10. 2023
"Vam ne morem prodati karte, so migranti okupirali bus," se je danes slišalo na ljubljanski avtobusni postaji (VIDEO)
  • 21. 07. 2023