Socialistična delitev odgovornosti: "Kriva je država!"

Iz časovno oddaljene perspektive je veliko lažje pisati, razum postane treznejši, stvari ne vidiš več s srcem, ampak z glavo. Pogled se zbistri, stvari dobijo jasnejšo obliko, slika je realnejša in lažje postaviš stvari na pravo mesto.

Zato lahko sedaj jasno rečem, da smo v epidemiji kot družba padli na izpitu. Poslušamo psihologe, socialne delavce, učitelje … vsi govorijo samo: vedno več otrok je debelih, vedno v več zakonih škriplje, odnosi na delovnih mestih so se skrhali, otroci imajo psihične težave … Ja hudiča, kje pa ste bili prej?

Ko enkrat poči, je lahko modrovati! Po vojni smo lahko vsi generali, po tekmi vsi trenerji, vsi najboljše vemo, kaj je potrebno narediti. Najlažje je odgovornost prevaliti na državo, država je odpovedala! Kje je odpovedala država? Da ni poskrbela, da se zakonca ne bi prepirala, da bi otrokom predpisala vsaj dve uri gibanja na dan pod nadzorstvom policije, da bi uvedla policijsko uro za nadzor nad tem, koliko otroci uporabljajo pametne telefone ali računalnike? Bi morala država postaviti nekoga, ki bi vzpostavil in vodil pogovor med zakoncema?

Ko država skrbi za vse, se človek razvadi in pozabi, da je vzgoja otrok primarna naloga družine, ne pa pedagogov in da dnevna komunikacija med možem in ženo ni stvar psihologov, pač pa njun medsebojni odnos, pa naj bo slab ali dober.

Če psihologi, socialni pedagogi, socialni delavci, učitelji in vsi ostali strokovni delavci do pred epidemije niso zasledili, da imajo nekateri otroci težave, da je družina disfunkcionalna, kako so kar naenkrat postali tako pametni in vidijo vse, še to, česar ni? Kaj pa so počenjali do sedaj? Seveda so tudi oni del državne hierarhije in bi kot taki morali ukrepati, ampak ukrepati pravočasno. Ni pa njihova vsa odgovornost in kazati s prstom na njih je pravzaprav podlo, zavajajoče, in kot sem že zapisal, najlažje je prevaliti odgovornost na državo, država je vedno kriva za vse, razen ko so na vladi leve stranke.

Socialistična delitev odgovornosti je najlepša, saj na koncu vedno pridemo do tega, da ni nihče kriv za nič, pač pa gre predvsem za splet okoliščin. Ko država skrbi za vse, se človek razvadi in pozabi, da je vzgoja otrok primarna naloga družine, ne pa pedagogov in da dnevna komunikacija med možem in ženo ni stvar psihologov, pač pa njun medsebojni odnos, pa naj bo slab ali dober.

In zopet smo pri tem, da ljudje ne ločijo med povodom in vzrokom. Imajo pa priročen izgovor – epidemijo. Za vse sta krivi epidemija in država. Za to, da otroci v nedogled surfajo po internetu ali igrajo igrice, je kriva država, ker jim vse to dovoljuje, ne pa starši, ki bi jih morali nadzirati in vzgajati. Da se prepirata mož in žena, sta prav tako krivi epidemija in država, ne pa to, da mogoče nista normalno komunicirala že več let in pravzaprav težko živita z drug drugim, kar je pa epidemija samo še potencirala, saj mož ni mogel v bližnji bife, kjer je preživljal popoldneve, ona pa ne zvečer na telovadbo, nihče od njiju pa itak ni vedel, kako gre v šoli njunemu mulcu, niti ne, kje se potika in s kom se druži? Medsebojni kontakti pa so bili pred epidemijo med vsemi tremi itak omejeni na samo na najnujnejše. Sedaj pa, ko so prisiljeni živeti drug z drugim več časa, pa veliki pok! In kdo je tu odpovedal, družina ali država? Ali pa smo z izogibanjem odgovornosti in prenašanjem le-te padli na izpitu kot družba?

Za otroke so v prvi vrsti odgovorni starši, za odnose med partnerji pa partnerji sami, za odnose na delovnem mestu ravno tako zaposleni sami … vse drugo je samo slab izgovor.

Kaj je torej tu vzrok, kaj povod in kaj posledica? Naša površnost vidi samo posledice, povode pa zamenjuje z vzroki. In ravno tako kot v medicini, če hočeš dobro zdravstvo, se mora le-to ukvarjati z vzroki bolezni in jih odpravljati, ne pa da samo sanira posledice! Zato je treba pobrskati globlje, kaj so vzroki za to, kar je z epidemijo splavalo na površje? Tega pa ali nočemo ali ne znamo.

Zato smo tudi kot družba v celoti padli na izpitu, izogibamo se odgovornostim, ki bi jih morali prevzeti zase, za svoje najbližje in za svoja dejanja. Za otroke so v prvi vrsti odgovorni starši, za odnose med partnerji pa partnerji sami, za odnose na delovnem mestu ravno tako zaposleni sami … vse drugo je samo slab izgovor. Če imaš otroka, ki je podvržen debelosti, pojdi z njim v naravo, delaj z njim športne vaje, motiviraj ga, tri ali štiri šolske ure telovadbe na teden so premalo. Če imaš s partnerjem težave, se najprej z njim odkrito pogovori, ne pa da se ga dobesedno izogibaš … vendar je to težko, razumem. In lažje je zvaliti krivdo na nekoga drugega, najlažje na državo ali pa na vlado, ki za te osebne težave sploh ne ve!

No, pa če smo že ravno pri vzrokih, povodih in posledicah. Gospa Tanja Fajon je napovedala prihod na državno proslavo, ker je hotela izpasti državotvorno, s figo v žepu, Slovenija itak nikoli ni bila njena intimna opcija! Zato ji je neudeležba praporščakov NOB padla kot darilo iz neba, s čimer je lahko opravičila svojo odsotnost, dobila je povod za neudeležbo! Sicer ona to navaja kot vzrok, vendar ja, vzroki so običajno skriti ali pa jih nočemo videti, povodi pa se vidijo.