Spolno nevtralna stranišča na ljubljanski Pedagoški fakulteti: »Mlade hočejo zbegati še v iskanju lastnega temelja«

Kot smo poročali pred kratkim, so se na vratih stranišč v stavbi Pedagoške fakultete (PeF) in Srednje vzgojiteljske šole ter gimnazije Ljubljana (SVŠGUGL) pojavile nove oznake, ki namesto simbola za moški ali ženski spol predstavljajo stranišče za vse. Z več študentkami smo se pogovarjali, kako se počutijo ob uvajanju spolno nevtralnih stranišč, in za mnenje povprašali predsednico strokovnega sveta Društva katoliških pedagogov Slovenije, ki pravi, da se moramo takšnim poskusom odločno upreti.

Pred skoraj dvema tednoma so nas študentke pedagoške fakultete obvestile, da so se po oglasnih deskah in straniščih pojavili nenavadni plakati in napisi: »obveščali« naj bi, kaj je nebinarnost, o razlikah med biološkim in družbenim spolom, o potrebnosti »spolno nevtralnih stranišč in podobnih temah. Na nekaterih so bili celo napisi, kot so: »Si srečen v svojem biološkem spolu? Bi bil tudi ti rad ženska?« Ogledate si jih lahko v zadnjem prispevku. 

Zatem so oznake za spol na vratih stranišč prekrile nove, ki naj bi označevale t. i. spolno nevtralna stranišča, to so takšna, ki ne ločujejo več glede na spol in zato domnevno preprečujejo diskriminacijo in zagate tistih, ki se ne identificirajo z nobenim od dveh spolov. Sprememba se je po naših informacijah zgodila brez predhodne razprave ali obvestila, kljub našemu poizvedovanju pa vodstvo fakultete ni pojasnilo ničesar. 

A vse študentke se s spremembo ne strinjajo. »Veliko ljubše mi je, da sem na WC-ju samo z ženskami,« je dejala ena izmed njih, ki smo jo povprašali za mnenje, druga pa: »Prej sem se počutila bolje, manj mi je bilo nerodno, rada bi imela še vedno ta del stavbe samo za svoj spol.«

Mnoge so presenetili listki z idejami teorije spola: »Mene so listki prestrašili, ker sem pomislila, kakšen vpliv imajo lahko na bodoče pedagoge, ki bodo s takšno miselnostjo šli na osnovne šole.« Ena izmed študentk je o njih dejala, da je slog besedila deloval nevsiljivo, prijazno, s tem pa posredno normaliziral idejo v bralčevi glavi: »Ko sem prebrala enega ali dva, me sploh niso zmotili, šele ko je prijateljica omenila svoje začudenje in nestrinjanje, sem opazila, da jih sama nisem dojela kot nenormalne. To se pač dandanes dogaja.«

Nekatere študentke so opozorile, da lahko na videz majhne spremembe vodijo v bolj problematične reči. »Najprej so samo skupna stranišča, potem porast spreminjanja spolov, imen in zaimkov, potem zahteve učenca v drugem razredu, da ga kličeš z zaimki po njegovi izbiri. Zato sem že od začetka proti!« je dejala ena, druga pa komentirala: »Mislim, da je nekdo zgrešil faks. Morda bi šel debatirat na FDV.«

Vseh pa skupna stranišča ne motijo. »Rada imam ženske WC-je, ampak skupni ne bodo spremenili kakovosti mojega življenja,« se je glasil eden od odzivov, spet drugi pa: »Mene ne moti. In če si malo empatičen do transspolnih, a se ti ne smilijo, ker so mogoče v neprijetni situaciji, kam iti?«

Kakšno stališče pa imajo do uvajanja spolno nevtralnih stranišč katoliški pedagogi?

Helena Kregar, predsednica strokovnega sveta Društva katoliških pedagogov Slovenije (DKPS), je za Domovino povedala, da sprememba odpira vrata ideji, da je vseeno, ali si moški ali ženska. »To ni res. Gre za temeljno identiteto človeka. Če je vseeno, kaj si v temelju – v svoji intimi, je vseeno tudi vse drugo,« pravi in spomni na modrost, ki pravi, da lahko človeka, če ga pripravimo, da dvomi o svoji identiteti, pripravimo do skoraj vsega. Ideja širjenja te vseenosti in istosti ima po njenem mnenju verjetno svoj namen in jasen cilj – mlade, ki jih že tako bega toliko stvari, zdaj begamo še v iskanju lastnega temelja – spola, pravi: »V normalnem svetu se s tem iskanjem sploh ne bi ukvarjali. Zaposlovalo bi jih iskanje in raziskovanje sveta, njegovih zanimivosti, lepote, težav ... Postali bi ustvarjalni oblikovalci prihodnosti. To, kar od njih kot družba pričakujemo. Vse te spremembe pa jih uvajajo v dvom, ki jih bo lahko zaposloval vse življenje. Če seveda ne bodo spoznali prevare.«

Kakšne pa bodo po izkušnjah pedagoginje razmere v novih toaletnih prostorih? »Predvsem bo večini zelo neprijetno,« pravi Kregarjeva, saj gre za prostore intimnosti. Zaveda se, da po nekaterih šolah zaradi prostorske stiske že zdaj pač obstaja eno stranišče in se zaradi tega nihče ne vznemirja, a če so razmere normalne, imamo tako eni kot drugi radi prostor intimnosti, meni: »Vprašanje je, čemu služi ta pritisk svobodnejše manjšine.  Zagotovo se bo mnogo deklet počutilo manj varno, bolj ogroženo in bolj izpostavljeno.«

S pritiskom »svobodnejše manjšine« pa se bodo morali soočiti tudi katoliški učitelji. Sogovornica iz DKP pravi, da bi se morali z nekaj osebnega poguma in integritete postaviti v bran večini, njenim tradicionalnim vrednotam in zdravi pameti, predvsem pa ne bi smeli »kar mirno sprejeti teh nebuloz, ki bodo sicer izzvenele, a bodo prej naredile ogromno škode«.

Kako pa naj pristopijo do mladih, ki imajo težave s spolno identiteto? Teh ni veliko, nekaj pa jih je: »Če stisko prepoznamo in vemo za njegovo drugačnost, z njim ravnamo spoštljivo, tako kot bi načeloma morali ravnati drug z drugim ne glede na težave. Učitelji imamo vedno možnost iskrenega osebnega pogovora s posameznikom. Taki pogovori tolažijo, zbujajo upanje, zaupanje in vlivajo moč,« odgovarja Kregarjeva.

Za konec smo jo povprašali, kaj bi svetovala dijakom in študentom, ki jih ta pritisk moti. Odgovarja, da ne smemo ostati tiho, ampak moramo pogumno in odločno spregovoriti, saj se s tem marsikaj reši. »Nedavno mi je bivša dijakinja, zdaj študentka, povedala, kako so s sošolci prosili predstojnika katedre za pogovor o svojem študijskem programu, ki mu marsikaj očitajo. Bili so sprejeti, slišani in zadovoljni. Stvari se bodo spremenile,« pove in poudari, da je edini način, da zadržimo civilizacijske vrednote večine in preprečimo nasilje ideologije manjšine, to, da se oglasimo in povemo, kaj ni v redu: »Za to je potrebna korajža. Bojim pa se, da je ni dovolj niti med odraslimi, ki jih nič ne ogroža, niti med mladimi, ki se itak marsičesa bojijo.«

Za pojasnila smo znova prosili tudi vodstvo Pedagoške fakultete, vendar se na poizvedovanje niso odzvali.