Spor o tem, kdo lahko v javnem zdravstvu skrbi za vaše duševno zdravje: so to le klinični psihologi in psihiatri ali tudi psihoterapevti iz drugih strok

Kar sta napisala ga. Jasna in g. Jernej je čista resnica, od prve do zadnje črke je to kruta stvarnost slovenske psihiatrije!

Psihiatri (in njim - vsaj v nekaterih območnih Centrih za mentalno zdravje odraslih je tako - poklicno podrejeni klinični psihologi) nerazumno ljubosumno čuvajo svojo ekskluzivo pri obravnavi pacientov z različnimi psihičnimi težavami v sistemu javnega zdravstva!
Ob tem ko sami pacientom ne nudijo ustrezne psihoterapevtske obravnave znotraj javnega zdravstvenega sistema, svojim pacientom dobesedno odsvetujejo, da bi ti samoplačniško iskali pomoč pri psihoterapevtih - z utemeljitvijo, da slednji pri človeku s psihičnimi težavami lahko še poglobijo njegove težave!

Kdor ni nikoli imel opravka s psihiatri in ne pozna ustroja slovenske psihiatrije, si tega, kar opisuje ga. Jasna, sploh ne predstavlja, kajti v običajnih laičnih predstavah psihiatri pomagajo ljudem s psihičnimi težavami in motnjami predvsem s pomočjo številnih psihoterapevtskih pogovorov (kadar ne gre za težka psihična stanja in obolenja, ki nujno rabijo klinično obravnavo).
V resnici pa je le malo psihiatrov, ki so poleg psihiatrije specializirali tudi psihoterapijo. Namesto, da bi psihiater zmerno depresivnemu, anksioznemu in posledično nespečnemu pacientu najprej nudil psihoterapevtske pogovore, ki bi človeku pomagali odkriti vzroke njegovih čustvenih stanj ter bi pacienta usmerjal k pozitivnim vedenjskim spremembam, raje nemudoma predpiše celo vrsto psihofarmakov (od antidepresivov, antipsihotikov, do pomirjeval, uspaval ipd.).
Ob tem psihiater dejansko eksperimentira - saj psihofarmake predpiše, ne da bi se pred tem temeljito posvetil spoznavi pacienta: da bi pozorno prisluhnil pacientovi zgodbi, mu postavil določena indikativna vprašanja ter po možnosti izprašal še pacientove bližnje osebe - samo na ta način bi lahko postavil diagnozo! V resnici pa ambulantni in bolnišnični psihiatri pacientom predpisujejo psihofarmake brez veliko besed in brez predhodne utemeljitve na diagnozi! Če se pacient nato pritožuje nad učinki psihofarmakov, mu le-te tolikokrat menjajo, dokler ne zadenejo približno ustreznih! Brez postavljene diagnoze!

Poleg tega je psihiatrov in kliničnih psihologov v državi absolutno premalo, da bi mogli v doglednem času obravnati preveliko število ljudi, ki se nanje obračajo po pomoč. Do ambulantnega pregleda pri dežurnem psihiatru pacient sicer lahko pride z urgentno napotnico in že na prvem pregledu dobi recept za psihofarmake, nakar se kontrolni pregledi nemudoma zredčijo na enkrat mesečno ali še redkeje. Čakalne vrste za prvo srečanje s kliničnim psihologom so ponekod že daljše od enega leta, nadaljni obiski pa se v najboljših primerih vrstijo enkrat mesečno.

Vrhunec sprenevedanja psihiatrov, ki oporekajo vključitvi verificiranih in fakultetno izobraženih psihoterapevtov v javni zdravstveni sistem, pa tiči v dejstvu, da imamo psihiatre, ki so redno zaposleni v psihiatričnih bolnišnicah - kjer posameznemu pacientu, na zgolj treh vizitah tedensko, namenijo vsakič le 10 minut svojega časa, da ga povprašajo o učinkih predpisanih tablet (ne vem, koliko za tako zanikrno psihiatrično obravnavo plača ZZZS iz pacientovega zavarovanja?!), ne da bi pacientu nudili kakršenkoli psihoterapevtski pogovor - taisti psihiatri pa nato v svojem prostem času, kot zasebniki preko s.p.-jev, ponujajo pacientom samoplačniške psihoterapije ali kognitivne vedenjske terapije - to je naravnost sprevrženo početje!

Za take psihiatre ni mogoče uporabiti niti zmerljivke "dvoživka", kot jo Levica namenja zasebnim zdravnikom, ki delajo tako v javnih kot v zasebnih zdravstvenih ustanovah, kajti taisti psihiatri izrecno nasprotujejo, da bi se psihoterapevtske dejavnosti, kakršne sami zasebno ponujajo kot samoplačniške, vključilo v javni zdravstveni sistem!

Seveda, tudi psihoterapevti. Psihiatri in psihologi z ustreznimi specializacijami in izobraževanji. Ampak ne teologiji, diplomanti nekih "tretjih univerz" in različnih "šnelkurzov".

Tu gre v bistvu samo za denar. Podobno kot pri t. i. alternativni medicini, ki sploh ni medicina. Koljejo se za drobiž. Psihiatri in klinični psihologi tudi nosijo velik del krivde, saj se v hlastanju za zaslužkom radi udejstvujejo v dvomljivi alternativi, če jim ne uspe v sodnem izvedenstvu.

Ali kakor pravi stara misel: kurb je veliko, le denarja ni.

Alojz, duhovnik skrbi za duhovno plat človeka, ne zna pa vsak duhovnik delati s človekom, ki je depresiven, tesnoben, ima samomorilne misli .,..
Spoved je velika moč, a potrebujemo tudi človeško pomoč. In sploh je zelo malo takšnih duhovnikov, ki bi se razumeli dobro na duhovne stvari. Ker sami ne molijo in niso duhovni ljudje. Opravljajo pa zakramente in učijo verouk in popravljajo cerkve.

Biti psihoterapevt je danes v Sloveniji vseeno nekoliko modna ambicija druzbe obilja, izhajajoca iz lastnega iskanja smisla in zelje po razresevanju lastnih problemov. Službena mesta in proracunski denar morata pa slediti realnim potrebam druzbe, ne pa modnim interesom med študentsko mladino in produkciji kadrov raznih fakultet.

V tem članku je opazno mocno rivalstvo in celo nespoštovanje med medicinskimi in nemedicinskimi šolami duševnega zdravja. V obe smeri. Vsezvelicavna nekriticnost v moč lastne šole in podcenjevanje pomena drugih pristopov psihoterapije. Spet obojestranska.

Trenutno priznani del psihoterapije bi ob malo vec širine lahko priznal zanimivost, koristnost in pomen za psihosocialno zdravje tega, kar učijo med drugim na Teološki fakulteti in na fakulteti Sigmunda Freuda. Povsem neumestni so njihovi napadi glede odnosa do splava, LGBT ipd. Ti drugi pa bili lahko malo samokritični glede pomena medicinskih znanj, ki jim manjkajo in so pomembna pri bistvenem koraku - postavljanju diagnoze, prepoznavanju najrazlicnejsih organskih vzrokov psihičnih tezav: npr internisticnih ( metabolnih, endokrinih) infekcijskih, nevroloških, nevrokirurskih itd, kjer je pač potrebno, včasih tudi urgentno, ukrepati drugače in ne s psihoterapijo. Tudi antipsihiatrija in nasprotovanje farmakoterapiji v teh krogih ustvarja nepotrebno polje konflikta.

Ogromno fakultet izobražuje nepotreben kader.V poslovnem smislu je to razumljivo.Od vpisa študentov je odvisen njihov materialni položaj.Ker je psihoterapevtov malo morje in očitno ne morejo preživeti na prostem trgu se hočejo dokopati do zdravstvene blagajne,ki je jama brez dna.

Težko je razumeti, da ljudje, ki naj bi jim bilo mar za duševno zdravje in naj bi bili zavezani največji dobrobiti klientov, na vse načine ovirajo pobude, ki bi več ljudem prinesle hitrejšo strokovno pomoč. Vsakemu, ki malo pozna področje, je jasno, da so očitki o šarlatanstvu in nestrokovnosti psihoterapevtov, ki so se izobrazili na Teološki fakulteti ali SFU, popolnoma neutemeljeni. Mislim, da se klinični psihologi bojijo konkurence, ker so v resnici ti psihoterapevti bolj usposobljeni za psihoterapijo kot pa večina kliničnih psihologov ali psihiatrov. Upam, da bomo nekoč dozoreli do spoznanja, da so poklicni psihoterapevti potrebni ne le v zdravstvu, ampak tudi v šolstvu (kamor se jih prav tako ne spusti) in na mnogih drugih področjih. Meni se zdi npr. nerazumljivo in prav neverjetno tudi to, da psihoterapevtov in možnosti psihoterapije ni niti v psihiatričnih bolnicah, kjer ljudje tudi več mesecev preživijo le ob zdravilih in raznih delovnih terapijah in dejavnostih, ki jih vodijo medicinske sestre ali delovne terapevtke ... Nimajo pa možnosti kvalitetne in kontinuirane psihoterapije, čeprav je dokazano, da je kombinacija zdravil in psihoterapije mnogo bolj učinkovita pri zdravljenju duševnih motenj in bolezni kot zgolj zdravila, ki le blažijo simptome, ne zdravijo pa vzrokov.

"kdo lahko v javnem zdravstvu skrbi za vaše duševno zdravje"

Duhovnik.