Sporočati usmiljeno Gospodovo ljubezen, to je naše poslanstvo

Dragi bratje in sestre!

Vedno se mi je zdela zanimiva podoba binkoštnega dogodka. Apostoli so bili z Marijo zbrani v dvorani zadnje večerje ali, kot se izrazi evangelist Luka: »Na istem kraju,« kjer so že izvolili Matija za apostola. »Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden.« (Apd 2,1–3) Slika, ki jo slika pisatelj tretjega evangelija, je po eni strani tako preprosta, enostavna in hkrati tako zapletena zaradi sosledja motivov in podob.

Binkoštni praznik je v judovskem izročilu naprej povezan z mavrico in zavezo med Bogom in Noetom.

Sveti Duh se zanimivo ne odloči za podobo goloba, čeprav jo poznamo tako v stari zavezi ob koncu vesoljnega potopa kot tudi v začetku Jezusovega javnega delovanja po krstu v Jordanu in bi pomenila kontinuiteto in lažjo miselno povezavo. Rajši se odloči za povsem novo podobo – podobo jezika, podobnega plamenu, ki pa je skrbno izbran na način, da apostole usmerja v smer pravega razumevanja dogodka in v življenje iz njega. Naša naloga je torej vstopiti v ta svet in ugotoviti, kako so apostoli in Marija razumeli in si razlagali binkošti.

Najprej se posvetimo starozaveznim temeljem binkoštnemu dogodku. Binkoštni praznik je v judovskem izročilu naprej povezan z mavrico in zavezo med Bogom in Noetom. Takrat Bog po koncu vesoljnega potopa obljubi Noetu: »Ne bom več preklel zemlje zaradi človeka, kajti mišljenje človekovega srca je hudobno od njegove mladosti. Ne bom več udaril vsega živega, kakor sem storil. Dokler bo trajala zemlja – ne setev ne žetev, ne mraz ne vročina, ne poletje ne zima, ne dan ne noč ne bodo prenehali.«(1 Mz 8,20) In če je kdaj prišlo Božje usmiljenje do posebnega izraza, je to v inkarnaciji in smrti Božjega Sina, kjer je križ postal izničenje Boga samega in hkrati vrhunec njegove ljubezni.

Nato se Judje na ta dan spominjajo zgodovinskega trenutka, ko je Mojzes na Sinaju prejel Postavo iz Božjih rok. Ta je vsebovala 613 zakonov, ki jih je Bog izročil izvoljenemu ljudstvu. Na prav poseben so binkošti povezane tudi s kraljem Davidom. Na ta dan naj bi se rodil in na ta dan naj bi umrl. Sveti Duh je torej tisto območje, ki zagotavlja poseben preskok, ki nas v luči zgodovine odrešenja pelje od Davida k Jezusu in od Jezusa k Cerkvi. Ob vsem tem pa so bile binkošti tudi agrikulturni praznik, praznik zahvale za prvo žetev.

Vse to na poseben način odmeva v plamenečih jezikih na apostolskih glavah. Ne gre le za spominjanje zavez z Noetom, Mojzesom in Davidom. Apostoli bodo govorili jezik vseh, ker je, kot pravi Tomaž Akvinski, »nova postava Sveti duh, ki je zapisana po krstu in birmi v naše srce«. V novo in večno zavezo Jezusa Kristusa je na prefinjen način vključen Sveti Duh, ki omogoča rast v svetosti in delovanje Cerkve.

Kljub vsemu napisanemu še vedno ni čisto jasno, zakaj jeziki. Pomagali si bomo s knjigo, ki so jo pisali skozi stoletja in je niso uvrstili v svetopisemski kanon, vseeno pa je imela velik vpliv na Jude v Jezusovem času, to je bila 1. Henohova knjiga. Kljub določenim kontroverznim delom se zdi, da ima knjiga pomemben vpliv na začetke krščanstva. V njej ima Henoh videnje jezikov, podobnim plamenom: »Videnje, ki se mi je pojavilo. Glej, v tem videnju so me oblaki in meglice povabile; utripajoče zvezde in utripi strel so me rinile in potiskale naprej, medtem ko so vetrovi v videnju pomagali mojemu leti in pospešili moj napredek. Dvignili so me v nebesa. Nadaljeval sem, dokler nisem prišel do zidu, zgrajenega s kamni kristalov. Zid je obdajal švigajoč plamen, ki me je začel napadati z grozo. V ta švigajoč plamen sem vstopil. In približal se je prostornemu bivališču, zgrajenemu tudi s kamni kristalov, in prav tako so bili kristali na tleh. Streha bivališča je imela videz utripajočih zvezd in bliskov strel; med njimi so bili ognjeni Kerubi na nevihtnem nebu.

Plamen je gorel okoli sten; in njen portal je švigal z ognjem. Ko sem vstopil v ta prostor, je bilo vroče kot ogenj in mraz kot led. Nobene sledi radosti in življenja ni bilo tam. Groza me je obšla in strašljivo tresenje me je zaseglo. Nasilno vznemirjen in tresoč sem padel na obraz. V videnju sem videl in glej, bilo je drugo bivališče, bolj prostorno od prvega, vsak vhod, ki je bil odprt pred mano, je bil postavljen sredi švigajočega plamena.

Tako veličastno je izgledalo v vseh pogledih: v slavi, veličastnosti in v veličini z izjemno odliko, da vam ni mogoče opisati sijaja ali obsega tega. Tla so bila ognjena; zgoraj so bile strele in utripajoče zvezde, medtem ko je s strehe gorel švigajoč plamen. Pozorno sem ga pregledal in videl, da vsebuje vzvišen prestol … Velik v slavi je sedel na njem …« (1 Henoh 14,8–21).

Ta novi tempelj ni ne v nebesih ne v Jeruzalemu. Obstaja tam, kjer so apostoli. Apostoli v moči Svetega Duha postajajo merilo. In če nisi v skladu z naukom apostolov, nisi v templju.

Henoh je torej v videnju videl starozavezni tempelj z zunanjim obzidjem in notranjim delom s presvetim, kjer je Božji prestol. V Apostolskih delih ta motiv uporabi tudi evangelist Luka, ko opisuje novozavezni tempelj, ki je Jezusovo skrivnostno telo. V tem telesu so apostoli maziljeni s plamenečimi jeziki za temelj in zidove novega templja na zemlji – Cerkve. Ta novi tempelj ni ne v nebesih ne v Jeruzalemu. Obstaja tam, kjer so apostoli. Apostoli v moči Svetega Duha postajajo merilo. In če nisi v skladu z naukom apostolov, nisi v templju. Če hočeš vstopiti, moraš skozi plamen, moraš skozi apostole. To te pripelje v novi tempelj, v skrivnostno telo Jezusa Kristusa. Tako razumemo Jezusove besede: »Kdor posluša vas, posluša mene, kdor pa zavrača vas, zavrača mene. In kdor zavrača mene, zavrača tistega, ki me je poslal.« (Lk 10,16) In »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20,22)

Binkoštni dogodek je tako opolnomočenje Cerkve. Obenem pa tudi spodbuda, da ima vsak izmed nas tisti inštrument, s katerim se najlepše poje Božjo slavo – jezik. Amen.