Srečen je tisti, ki nima vsega. Ker tisti, ki je z Bogom, tako ali tako ima vse

Vir foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Srečen je tisti, ki nima vsega. Tako je zapisal lastnik nekega avtomobila. Bog in on sam vesta, kako to v življenju tudi uresničuje. Vse to je namreč zelo lahko reči, a veliko teže uresničevati. Kdo med nami pa lahko res svobodno reče, da sprejema vse, tudi revščino, uboštvo, negotovost, križ …

Vse to lahko povzamemo tudi z enim stavkom: Kjer je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu. In smo spet tukaj! Boš za Boga žrtvoval sina? Da bi se odpovedal otrokom zaradi trdne in neomajne vere? Da bi izgubil življenje zato, da bi ga spet dobil? In da bi vzljubil križ ter s tem dokazal, da pripadaš Kristusu?
In da bi vzljubil križ ter s tem dokazal, da pripadaš Kristusu?

Moramo priznati, da so Božja pota v resnici milo rečeno nenavadna … In res jih je malo, ki bi to dosledno živeli in uresničevali. A če je Bog na prvem mestu, bo vse prav. Kaj to pomeni? To pomeni, da včasih greš proti toku, kar gotovo ni najbolj prijetno … To pomeni, da moraš včasih zaupati tudi tam, kjer ni več upanja, oziroma tam, kjer se bo treba zelo potruditi, da bo nekaj uspelo, pa z izjemnim človeškim umom še vedno ne bo šlo. To ne nazadnje pomeni, da si z »Božjimi očmi« lahko srečen, tudi če nimaš vsega.

Če v vsej svobodi, ki nam jo prinaša sedanji čas, znaš videti tudi svoje omejitve, meje in načelnost. Če kdaj zaradi vere v Boga tudi kaj preneseš, izgubiš, potrpiš, pretrpiš ali sprejmeš drugače kot večina ljudi. Pa boš še vedno – srečen!
Ampak to ni križ, ki bi te samo pritiskal k tlom, temveč križ, o katerem sam pravi, da je kot breme lahek.

Hočeš nočeš mora biti to, o čemer govorita današnje drugo berilo in predvsem evangelij, središče našega živetega krščanstva. Ni teorije, moraš se sprijazniti. Jezus prinaša križ! Ampak to ni križ, ki bi te samo pritiskal k tlom, temveč križ, o katerem sam pravi, da je kot breme lahek. Križ namreč, ki pozna mnoge odpovedi, a tudi mnoge blagoslove. Odločitev za Boga prinaša tri kreposti. Najprej krepost modrosti, ki nam pomaga, da se po Božji volji znamo odločati. Včasih po vesti, ki nam je dana, tudi za ceno najbližjih odnosov. Drugič: krepost za večnost. To življenje ni vredno toliko kot življenje v večnosti. Če tukaj kaj izgubimo, zato da bi mirno prešli na drugi svet, potem se to splača. In tretjič: krepost ljubezni do bližnjega. Če pomislimo, da našo dušo lahko reši že kozarec vode, potem vemo, da se za ta kozarec že splača potruditi ….

Srečen je tisti, ki nima vsega. Ker tisti, ki je z Bogom, tako ali tako ima vse. Na to mislimo, ko ne bomo imeli vsega, kar bi si želeli. Vsega, kar svet misli, da potrebujemo …

Avtor nedeljskega nagovora je Sebastjan Likar, župnik v župniji Ljubljana Ježica.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike