Ste že kdaj vprašali nosečo mamico, kako bo ime njenemu fetusu?

Foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Med ukrepi ameriškega predsednika Bidna na področju zaščite (ali preganjanja) človeškega življenja je veliko govora o »reproduktivnem zdravju« (reproductive health). Le-to naj bi pomenilo obveščenost o varnih in učinkovitih metodah nadzora rojstev ter dostop do njih. Kar je sicer lepa definicija, a pogosto ne pomeni drugega kot prizadevanje za uvajanje pravice do splava.

Tehnični jezik, ki prikriva realnost


Elizabeth Anscombe, britanska analitična filozofinja, je že pred desetletji opozarjala, da se na področju varovanja človeškega življenja precej slabega naredi z besedami, frazami in izrazi, ki jih ljudje uporabljamo. Takole je ponazorila: »Tisti ljudje, ki jih ubijajo, govorijo o fetusih, ne o otrocih« (Faith in a Hard Ground, 222).

In reproduktivno zdravje je že en tak primer. Je tehnični izraz, ki ga mnogi uporabljajo, ne da bi vedeli, kaj se v resnici za njim skriva. Tudi najtežje odločitve lahko zapakiramo tako, da bodo lepše zvenele, jih preimenujemo in jim dodamo lepe definicije.

Zato je treba paziti, kako in kakšne besede uporabljamo ter s katerega zelnika prihajajo.

Tehničnega jezika se žal poslužujemo vsi


In tega tehničnega besednjaka je danes kar precej. Nevede se ga marsikdaj poslužimo tudi tisti, ki bi dostojanstvo človeškega življenja radi branili. Besede, kot so »oplojeno jajčece«, »zarodek«, »plod« in »fetus«, denimo, so tipični primeri. Imajo svoj pomen v medicini, zunaj nje pa služijo za prirejanje stvarnosti. Da sploh ne omenimo žaljivega govorjenja o »skupku celic«.

Po drugi strani pa seveda nobena noseča mamica ob ultrazvoku ne bo povprašala »kako gre mojemu fetusu?«; in vsak oče bo upravičeno besen, če bo kdo njegovega otroka označil za »skupek celic«. Ker tehnični jezik pač ne more (in ne sme) povzeti čustev, ki jih ima starš do svojega otroka.

Zakaj torej mnogi vztrajajo pri tehnični govorici, pri fetusih, zarodkih in podobnem? Ker ljudem taki izrazi ne zbudijo nobenega čustva, še manj pa občutka dostojanstva. Nekatere prakse reproduktivnega zdravja se namreč lažje izvajajo, če so čustva izključena, človeško dostojanstvo pa umaknjeno na stran.
Nobena noseča mamica ob ultrazvoku ne bo povprašala »kako gre mojemu fetusu?«; in vsak oče bo upravičeno besen, če bo kdo njegovega otroka označil za »skupek celic«.

Tak primer je tudi govorjenje o pravicah žensk, o pravici države do uzakonjenja splava ter o pravici zdravnikov, da izvajajo takšne postopke. Vsem tem je skupno to, da izpustijo govor o otroku. Gre za preusmerjanje pozornosti, za izklapljanje čustev in privzetega spoštovanja, ki bi ga ljudje čutili pred drugim človekom.

Tudi slovenska Ustava ni imuna: v 55. členu govori o »svobodnem odločanju o rojstvih svojih otrok«, in to izrecno pripiše staršem. Čeprav je torej govora o otrocih – kar je dobro – je pozornost preusmerjena drugam, na starše.

Na koga se nanaša »prekinitev nosečnosti«?


Ali pa govorjenje o »prekinitvi nosečnosti«. Ta izraz danes nekritično uporablja večina, pa čeprav je tipični primer tehnične, namesto človeške govorice. Nosečnost se v naših glavah pač povezuje z žensko, in »prekinitev nosečnosti« se prikladno nanaša na žensko, čeprav realno najbolj zadeva otroka, ki ga tudi stane življenja.

Mimogrede, tudi sam sem ravnokar pristal na tehnično govorico, ki oddaljuje čustva. Zapisal sem namreč, da »se nanaša na žensko«. Če bi napisal, da »se nanaša na mamo«, bi ista vsebina zvenela povsem drugače. Mama in prekinitev nosečnosti nekako ne spadata skupaj; govora o ženskah in prekinitvi nosečnosti pa smo bolj vajeni. Na tem mestu bi se bilo treba vprašati tudi o vlogi očetov, a to je že druga, sicer prav tako pomembna tema.

»Srčni utrip otroka« je pravzaprav »embrionični pulz«


V ZDA te razlike dobro ponazarjata nosilni imeni dveh velikih gibanj: eno se bori pro-life, za življenje; in drugo pro-choice, za (svobodno) izbiro. Ker je izraz pro-life moteč – govori namreč o življenju otroka namesto o pravici ženske/mame – ga nekateri že izpuščajo in raje zapišejo »anti-abortion movement«.

Drugi primer iz ZDA  pa so t.i. »zakoni o srčnem utripu«, predlagani v vrsti zveznih držav, ki bi splav omejili na tisto obdobje, ko še ni zaznati bitja otrokovega srca. In govorjenje o »srčnem utripu otroka« doseže svoj namen, ker v debato o splavu vnese nekaj zelo človeškega, nekaj, kar vsak od nas zelo dobro pozna pri samem sebi.

Zato ni trajalo dolgo, da se je našla tehnična različica te iste stvarnosti. Lahko namreč rečemo, da srčni utrip otroka zaznamo v šestem do sedmem tednu nosečnosti; lahko pa zadevo predstavimo tehnično in rečemo, da vendarle ne gre za kardiovaskularni srčni utrip v smislu srca z dvema preddvoroma in dvema prekatoma, temveč le za skupino celic z električno aktivnostjo.

Ta električna aktivnost je seveda »znanstveni znanitelj« dejanskega kardiovaskularnega sistema, a nekaterim tehnični jezik zopet bolj ustreza. V medijih se zato vedno pogosteje sreča izraz »embrionični pulz« (embrionic pulsing) namesto »srčnega utripa« (heartbeat), češ, da je prvi izraz bolj natančen. V resnici pa je le bolj tehničen in bolje prikrije stvarnost, o kateri je govora.

Odločitev med človeško in tehnično govorico


Skratka: ko govorimo o splavu, lahko o njem govorimo tehnično ali človeško. Se je pa treba vprašati, komu tehnični način govora zares koristi. Gotovo tistim, ki bi radi iz govora o splavu izbrisali vsakršno sled dejstva, da gre tu za težke moralne dileme in odločitve; in to dilemo radi izbrisali tudi iz življenj tistih mam, ki se znajdejo v njihovih rokah.

Pa vendar: zakaj  bi bilo do skupka celic potrebno čutiti kakršnokoli dostojanstvo ali človeškost? Morda kdo skupku celic res težko reče človek (ker bi se ob tem tudi neprijetno počutil), a hkrati pozablja tudi, da gre v vsakem primeru za stopnjo človeškega življenja.

Če se že gremo tehnični jezik, lahko splav torej opišemo kot »odločitev o tem, na katerih stopnjah si bomo človeško življenje dovolili napasti (zatreti, odstraniti) in na katerih ne«.

Primerov tehničnega jezika je še malo morje, in na to je treba paziti. Ko enkrat dopustimo, da tehnični jezik nadomesti človeškost, in začnemo takšne izraze uporabljati vsi, imamo hudo težavo. Tipični slovenski primer je govorjenje o »prekinitvi nosečnosti«. Tak izraz ne zbuja čustev, morale, dostojanstva ali človeškosti.

Naše besede pa odločilno oblikujejo nas same, naše dojemanje stvarstva in naš občutek za moralo. Če se torej ne bomo pazili tehničnega jezika, bo naš občutek za prav/narobe na področju zagovarjanja človeškega življenja počasi zakrnel.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

triglav, aljažev stolp, slovenija, gore
Slovenec sem!
9. 12. 2024 ob 18:00