Zaupanje v institucije je pomembno. V Sloveniji imamo z zaupanjem v mnoge družbeno pomembne institucije velike težave. A treba je poudariti, da gre za globalni problem, zlasti izrazit v demokratičnih državah, kjer je zaupanje še zlasti pomembno za družbeno stabilnost.
Kako je torej z zaupanjem v institucije po svetu, kaj nanj vpliva ter kakšne učinke to prinaša?
Podjetje Edelman izvaja letne študije stopenj zaupanja po svetu že več kot 20 let. Kot so zapisali v zadnjem poročilu:“Pomanjkanje zaupanja v družbene institucije, ki ga sprožajo tesnoba zaradi gospodarske negotovosti, dezinformacije, velike razlike med družbenimi razredi in neuspehi vodenja so nas pripeljaloi do tu, kjer smo danes – globoko in nevarno smo polarizirani.”
Zaupanje v institucije (podjetja, nevladne organizacije, vlade, medije) v Evropi. Vir: Edelman
Izpostavljajo tri ključne ugotovitve:
Podjetja so edina institucija, ki velja za kompetentno in etično.
Triinpetdeset odstotkov vprašanih na svetovni ravni pravi, da so njihove države danes bolj razdeljene kot v preteklosti.
Izvršni direktorji so dolžni izboljšati gospodarski optimizem in poskrbeti, da bodo razdiralne sile za svoja dejanja odgovorne.
Pri Edelmanu izpostavljajo štiri dejavnike, ki vplivajo na zaupanje.
1. Gospodarska uspešnost in pričakovanja dohodkov v prihodnosti
Hitro rastoča gospodarstva, kot so Indija, Indonezija, Savdska Arabija in Singapur so na vrhu indeksa zaupanja. Države s počasno rastjo, kot so Argentina, Japonska, Južna Afrika in Španija, so blizu dna. Trenutno smo priča velikemu upadu gospodarskega optimizma, saj skoraj polovica anketiranih držav kaže dvomestno zmanjšanje v enem letu. V nobeni razviti državi ni več kot 36 odstotkov ljudi, ki so prepričani, da bo njihovi družini čez pet let bolje.
2. Institucionalno neravnovesje
Velika razlika v zaupanju med različnimi institucijami ustvarja neugodje. Ravni zaupanja v vlado se med državami veliko bolj razlikujejo kot v podjetja in so še posebej nizke v demokracijah. Vrzel v zaupanju med vlado in podjetji je še posebej velika v demokratičnih državah v razvoju, kot so Brazilija (24 točk), Kolumbija (28 točk) in Južna Afrika (40 točk), zaskrbljujoča pa je tudi v Združenem kraljestvu in ZDA (obe po 13 točk). Podjetja so edina institucija, ki velja za kompetentno in etično; nasprotno pa vlade veljajo za neetične in nesposobne.
3. Velike razlike v družbi
Ljudje v zgornji četrtini dohodkovne razdelitve imajo veliko bolj pozitiven pogled na institucije kot tisti v spodnji četrtini. Razkorak je postal še posebej izrazit v ZDA, Združenem kraljestvu in Franciji sredi prejšnjega desetletja. Ta problem je zdaj metastaziral, z dvomestno razliko v treh četrtinah vseh držav, ki jih proučujejo. To lahko povzroči izgubo skupne identitete in narodnega interesa. Državljani iste države živijo v zelo različnih realnostih.
4. Bitka za resnico
Ena od posledic pandemije sta nadaljnja izguba zaupanja v medije in porast dezinformacij. Leta 2017 so ugotovili, da 53 odstotkov ljudi redno ne posluša ljudi ali organizacij, s katerimi se pogosto ne strinjajo. Zaupanje v vire novic od leta 2019 vztrajno upada (tradicionalni mediji s 66 odstotkov na 58 odstotkov, družbeni mediji s 44 odstotkov na 39 odstotkov). V demokracijah povprečno manj kot 40 odstotkov vprašanih meni, da so mediji odkriti in pošteni. V preteklih raziskavah so ugotovili, da je vir informacij, ki mu ljudje najbolj zaupajo, »moj delodajalec«.
Zaupanje in polarizacija
Te medsebojno povezane sile, predvsem nizko zaupanje v vlado, sistemske nepravičnosti in pomanjkanje skupnih vrednot, so povzročili, da je še sprejemljiva raven družbene razprave padla na nevaren nivo družbene polarizacije. V skoraj četrtini anketiranih držav (Argentina, Kolumbija, Združene države, Južna Afrika, Švedska, Španija) so opazne globoke delitve in zakoreninjena stališča.
Šest evropskih držav med bolj polariziranimi. Razmerje med razdeljeno družbo in strahom, da se teh delitev ne da preseči. Vir: Edelman
Skoraj dve tretjini vprašanih v svetu opažata izjemno pomanjkanje vljudnosti in medsebojnega spoštovanja v družbi. S polarizacijo postane ideologija identiteta: velika večina tistih, ki zelo čustveno dojemajo določena vprašanja, noče živeti v bližini ali celo ponuditi pomoči ljudem, s katerimi se ne strinjajo.
Tudi na delovnih mestih je opazen tak vpliv, saj le 20 odstotkov anketirancev pravi, da so pripravljeni delati skupaj z osebo, ki se močno ne strinja z njihovimi stališči. Ko se različni pogledi utrdijo, se ne zaupa nobeni instituciji; le 26 odstotkov ljudi s polarizirano miselnostjo zaupa vladi in samo 35 odstotkov jih zaupa medijem, kar obstoječe stanje le še poglablja.
Delež ljudi, ki menijo, da je družba bolj razdeljena kot v preteklosti. Vir: Edelman
Slovenija in svet
Edelman svoje raziskave v Sloveniji žal ne opravlja. Kljub temu lahko, v primerjavi z raziskavo Valicona Ogledalo Slovenije – pomlad 2023, opazimo številne podobnosti.
Podjetja so med bolj zaupanimi institucijami. Ljudje načeloma zaupajo lastnemu delodajalcu. Politiki in mediji pa beležijo zelo nizke stopnje zaupanja.
O družbeni polarizaciji, zakoreninjenih stališčih, pomanjkanju vljudnosti in spoštovanja ter vedno bolj poglabljajočem se takšnem stanju v naši državi pa verjetno nima smisla izgubljati besed.
Kako naprej?
Pri Edelmanu poudarjajo, da ljudje pričakujejo, da bo zasebni sektor nudil vodstvo v teh burnih časih. Ker so podjetja trenutno najbolj zaupanja vredna institucija, morajo delovati s položaja moči in se odzvati na današnji nestanovitni svet ter ohraniti status stabilizacijske sile, ki ga trenutno imajo.
Za doseg tega pa bi morali:
Upreti se polarizaciji v prizadevanju za racionalno politiko: Če želijo doseči bolj racionalno javno politiko, se morajo angažirati in se zoperstaviti političnim skrajnostim. Model zmernosti, privrženost strategiji, zavedanje dolgoročnih trendov – družbenih, tehnoloških, ekonomskih, okoljskih – prinašajo močne koristi družbi.
Sodelovanje med institucijami za ustvarjanje pragmatičnih rešitev: Izvršni direktorji bi morali uporabiti svojo moč, da bi združili nevladne organizacije, politične voditelje in druge, da bi spodbudili racionalen dialog in zahtevali pragmatične rešitve o vprašanjih, kot so prekvalificiranje delavcev, boj proti podnebnim spremembam in obravnavanje neenakosti. Da bi dosegli pomembne spremembe, morajo vse institucije sodelovati, da najdejo skupne točke in spodbujajo napredek.
Spodbujanje vljudnega dialoga tako, da najprej vključijo zaposlene: Izvršni direktorji bi morali sprožiti bolj uravnotežen pogovor, začenši v svojih podjetjih. Naj bo delovno mesto varen prostor za zaposlene, da sodelujejo z vodji in drug z drugim, da spodbujajo dialog in bolje obveščajo o stališču podjetja do družbenih vprašanj.
Posredovanje zaupanja vrednih informacij: Poskrbeti morajo, da so informacije, ki jih širijo, uravnotežene, temelječe na zanesljivi znanosti in točnih dejstvih. Podjetja lahko preprečijo širjenje dezinformacij tudi tako, da ne uporabljajo platform, ki širijo dezinformacije in sejejo razdor.
KOMENTAR: Teo Petrovič Presetnik
Gospodarstveniki naj stopijo v ospredje
Odgovornost za družbeno stabilnost je med drugim tako tudi na gospodarskih voditeljih. V naši državi je nemalo takšnih, ki se glede perečih družbenih težav občasno oglašajo. Gospodje Akrapovič, Batagelj, Boscarol, Pečečnik, Štrancar ter mnogi drugi ...
Morda je napočil čas, da uspešni gospodarstveniki prevzamejo iniciativo od različnih nevladnih organizacij in politike ter uporabijo svoj vpliv za vzpostavitev okolja, v katerem bodo različni deležniki lahko skupaj iskali pragmatične, neideološke rešitve za dobrobit naše mlade države?
Ta prispevek jemlje gospodarstvenike kot kompaktno celoto. Vendar so gospodarstveniki zelo različni (tudi v smislu družbene koristnosti ali škodljivosti, odnosa do zaposlenih ipd..) in jih ne gre enačiti, še manj pa pavšalno slaviti.
Na tem forumu sem zasledil, kako so komentatorji uživali, ko je Musk prevzel Tweeter in začel množično odpuščati. Seveda pa moram ob tem pripomniti, da so ti ljudje imeli družine in kredite. Pa dobro, saj sprejemam ekonomsko logiko, mogoče je bilo ekonomsko to potrebno storiti, toda zakaj je prinesel tisti umivalnik in zakaj so nekateri uživali ob tem? Ali je to komunizem, če mi takšno ravnanje to ne zbuja simpatij (pa ne govorim o samem odpuščanju, morda je bilo ekonomsko upravičeno).
Na koncu koncev so v prvem delu prejšnjega stoletja v Italiji gospodarstveniki večinoma podprli Mussolinija.
Jonsky
09. 08. 2023 13:13:220
Npr. ali je potrebno slaviti Tiborja Šimunko?
kdorkoli
09. 08. 2023 14:35:560
Slaviti ga ni treba - nikogar ni treba slaviti! Neskončno so recimo slavili Tita, nazadnje pa se je izkazalo, da je bil hud zločinec, ki je skozi ideologijo in neomejeno oblast, utemeljeno na nasilju, pošiljal v zločinstvo še tisoče drugih, ki so mu mu hote ali zaradi nasilja sledili.
Uspešne gospodarstvenike, strokovnjake, znanstvenike, mislece, umetnike in vse druge, ki si prizadevajo za dobro ljudi pa spoštujemo. Tudi Tibor Šimonka si kot gospodarstvenik in strokovnjak na svojem področju zasluži spoštovanje.
Jonsky
09. 08. 2023 21:49:160
No, kar se tiče Šimonko, ga zagotovo lahko spoštujejo tisti, ki jim je zrihtal nagrade za uspešnost, potem ko je od države izprosil denar za energetsko krizo. Jaz ga ne.
Dokler ne bomo spremenili odnosa do življenja in imeli več otrok, je vse brez veze. Ker bomo kot družba propadli. Brez otrok ni prihodnosti in brez prihodnosti ni motivacije.
Peter Klepec
19. 08. 2023 12:37:150
Kadar ljudje nimajo zaupanja v prihodnost, ne rojevajo otrok.
Največji problem sodobnega časa, predvsem pa neokomunajzarske Slovenije je, da je pretežni del državljanov kljub pametnim telefonom funkcionalno nepismen, torej opravilno prizadet in zaradi tega odvisen od navodil in namigov medijev, ki so večinoma v lasti politične in tudi čisto navadne mafije. Mimogrede pametni telefon bi verjetno z malo truda znal uporabljati tudi šimpanz. To, da bo komunistični partiji sledilo in zaupalo le revno prebivalstvo s strogo cenzuriranimi mediji so izvedeli že titovi komunisti leta 1943 v Jajcu, ko jih je o tem podučil levičarski ekstremist Moša Piade. Danes pa tem "socialističnim" prevaram sledijo opravilno nepismeni državljani, ki v rokah non-stop držijo mobilne telefone in eden drugemu pošiljajo abotne a dobro naštudirane "novice" pripravljene s strani kriminalcev v vrstah "progresivnih" levičarskih predatorjev. Tako so zmagali tudi na referendumu za pitno vodo, s katerim so preprečili milijonska vlaganja v urejanje vodotokov, ki bi bila v večini financirana iz EU sredatev, denar pa so prekanalizirali na skrajnolevičarske politične NVO in levičarsko nekulturo, državljani pa smo za nagrado dobili epske poplave v krajih, v katerih se že 50 let skoraj nič ni vlagalo, kot so Koroška in zgornjesavinjska dolina, kjer so bile ceste, mostovi in obrežja še iz časov zmag KPJ.
Ojoj, kapitalistom najbolj zaupamo... kaj bojo rekli naši levičarji - neokomunisti?!?
Briga njih pridobivanje našega zaupanja, če nas lahko prisilijo v revščino in tišino.
da bi uspešni gospodarstveniki v kratkem prevzeli iniciativo, je malo možnosti. Rinjenje h koritu oblasti pomeni veliko izpostavljanje njihovih družb za kazenski pohod politike na družbo - inšpekcije, izključevanje ali vsi drugi koraki k uničenju.
10 komentarjev
Jonsky
Ta prispevek jemlje gospodarstvenike kot kompaktno celoto. Vendar so gospodarstveniki zelo različni (tudi v smislu družbene koristnosti ali škodljivosti, odnosa do zaposlenih ipd..) in jih ne gre enačiti, še manj pa pavšalno slaviti.
Na tem forumu sem zasledil, kako so komentatorji uživali, ko je Musk prevzel Tweeter in začel množično odpuščati. Seveda pa moram ob tem pripomniti, da so ti ljudje imeli družine in kredite. Pa dobro, saj sprejemam ekonomsko logiko, mogoče je bilo ekonomsko to potrebno storiti, toda zakaj je prinesel tisti umivalnik in zakaj so nekateri uživali ob tem? Ali je to komunizem, če mi takšno ravnanje to ne zbuja simpatij (pa ne govorim o samem odpuščanju, morda je bilo ekonomsko upravičeno).
Na koncu koncev so v prvem delu prejšnjega stoletja v Italiji gospodarstveniki večinoma podprli Mussolinija.
Jonsky
Npr. ali je potrebno slaviti Tiborja Šimunko?
kdorkoli
Slaviti ga ni treba - nikogar ni treba slaviti! Neskončno so recimo slavili Tita, nazadnje pa se je izkazalo, da je bil hud zločinec, ki je skozi ideologijo in neomejeno oblast, utemeljeno na nasilju, pošiljal v zločinstvo še tisoče drugih, ki so mu mu hote ali zaradi nasilja sledili. Uspešne gospodarstvenike, strokovnjake, znanstvenike, mislece, umetnike in vse druge, ki si prizadevajo za dobro ljudi pa spoštujemo. Tudi Tibor Šimonka si kot gospodarstvenik in strokovnjak na svojem področju zasluži spoštovanje.
Jonsky
No, kar se tiče Šimonko, ga zagotovo lahko spoštujejo tisti, ki jim je zrihtal nagrade za uspešnost, potem ko je od države izprosil denar za energetsko krizo. Jaz ga ne.
slovenc sm
Dokler ne bomo spremenili odnosa do življenja in imeli več otrok, je vse brez veze. Ker bomo kot družba propadli. Brez otrok ni prihodnosti in brez prihodnosti ni motivacije.
Peter Klepec
Kadar ljudje nimajo zaupanja v prihodnost, ne rojevajo otrok.
Kozorog
Največji problem sodobnega časa, predvsem pa neokomunajzarske Slovenije je, da je pretežni del državljanov kljub pametnim telefonom funkcionalno nepismen, torej opravilno prizadet in zaradi tega odvisen od navodil in namigov medijev, ki so večinoma v lasti politične in tudi čisto navadne mafije. Mimogrede pametni telefon bi verjetno z malo truda znal uporabljati tudi šimpanz. To, da bo komunistični partiji sledilo in zaupalo le revno prebivalstvo s strogo cenzuriranimi mediji so izvedeli že titovi komunisti leta 1943 v Jajcu, ko jih je o tem podučil levičarski ekstremist Moša Piade. Danes pa tem "socialističnim" prevaram sledijo opravilno nepismeni državljani, ki v rokah non-stop držijo mobilne telefone in eden drugemu pošiljajo abotne a dobro naštudirane "novice" pripravljene s strani kriminalcev v vrstah "progresivnih" levičarskih predatorjev. Tako so zmagali tudi na referendumu za pitno vodo, s katerim so preprečili milijonska vlaganja v urejanje vodotokov, ki bi bila v večini financirana iz EU sredatev, denar pa so prekanalizirali na skrajnolevičarske politične NVO in levičarsko nekulturo, državljani pa smo za nagrado dobili epske poplave v krajih, v katerih se že 50 let skoraj nič ni vlagalo, kot so Koroška in zgornjesavinjska dolina, kjer so bile ceste, mostovi in obrežja še iz časov zmag KPJ.
AlojzZ
Hvala gospodu Teu, da nas svari pred preoblečenimi komunisti.
irena
Ojoj, kapitalistom najbolj zaupamo... kaj bojo rekli naši levičarji - neokomunisti?!?
Briga njih pridobivanje našega zaupanja, če nas lahko prisilijo v revščino in tišino.
Mitja
da bi uspešni gospodarstveniki v kratkem prevzeli iniciativo, je malo možnosti. Rinjenje h koritu oblasti pomeni veliko izpostavljanje njihovih družb za kazenski pohod politike na družbo - inšpekcije, izključevanje ali vsi drugi koraki k uničenju.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.