Ta noč naj bo vaš družinski dan. Za vse ostalo poskrbi vaš pametni telefon.

Spominjam se reklam iz otroštva. Seveda si ne morem zamisliti, kaj so poskušale prodati in s čim premamiti družine za ekranom. Spomnim pa se, kaj so pomenile nam.

Ob reklamah so se starši, kot bi se zbudili iz transa napete drame, zdrznili in mi zabičali,, da moram spat. Reklame so bile čas pogajanja – »Si lahko oblečem pižamo, potem pa še malo gledam?«, sem prosila.

Ali pa sem očetu prinesla čaj in s svojo domiselnostjo kupila televizijske minute. Ničkolikokrat sem si med reklamami na robu kavča umivala zobe, v upanju, da mi ne bo treba še čisto takoj spat.

Včasih so bile reklame čas za vzgojo in odnose. Film nas je popeljal v drug svet, reklame pa so moje starše vrnile v domačo realnost– v razmetano dnevno sobo, med otroke z neumitimi zobmi in v kavbojkah, čeprav je ura že deset. Med reklamami smo se kregali in pogovarjali, čistili in se lovili.

Reklame so v nekem obdobju, kot poprej televizija, žarnica, avto in mikrovalovka, postale del družinskega življenja. Ob vsaki inovaciji so družine pač osmislile in sprejele novost, jo naredile za svojo in iz nje napravile družinski ritual. Včasih sta babica in vnuk rezala testo v rezance, danes pa se v stanovanju čudita robotskemu sesalniku.

S časom novost postane potreba. Avta si ne želimo, temveč ga rabimo, podobno je s pralnim strojem, sušilnim strojem, talnim gretjem, računalnikom. Brez novosti ne znamo več živeti.

Od želje do potrebe

Freud je v neki pozni knjigi, imenovani Nelagodje v kulturi, predstavil zanimivo idejo. Z družbenim napredkom prihajamo do novih in novih olajšav za vsakdanje življenje. Želje z inovacijami postajajo resničnost: v sosednjo vas ni več potrebno peš, kajti obstaja avto. Prati ni več treba na roke in če hočemo v Ameriko ni treba dneve in tedne posedati na ladji. Želje so izpolnjene.

Freud pa je opazil tudi nekaj drugega. S časom novost postane potreba. Avta si ne želimo, temveč ga rabimo, podobno je s pralnim strojem, sušilnim strojem, talnim gretjem, računalnikom. Brez novosti ne znamo več živeti. Freud je temu rekel  dodatni človeški udi. Iz generacijo v generacijo imamo daljše ude, več tehnoloških podaljškov, ki nam omogočajo življenje.

Najprej seveda ne opazimo, da jih potrebujemo. Slepimo se, da so nam pač všeč, da si jih želimo, da je to odločitev in ne bedna odvisnost. In tako tudi s telefoni. Marsikdo prizna, da brez pametnega telefona ne zna več, kdo drug si zaenkrat misli, da je to stvar izbire.

Bodi darilo. Za en dan.

Huawei vsekakor razume pomen pametnih telefonov v življenju ljudi. Zanimivo, da med naše smučarske skoke lansira reklamo, ki telefona niti ne poskuša za vsako ceno prodati.

Reklama pravzaprav ponuja pomiritev, nekakšno zagotovilo, da bodo stvari ostale kakršne so. Da kljub temu, da smo odtujeni, da nam odnosi uhajajo z vsako minuto buljenja v zaslon, da brez telefonov pač ne znamo  živeti ... kljub temu bomo imeli družine. In vse bo v redu. Vseeno si bomo odtrgali minuto, da pogledamo svoje osamljene otroke in si za en, samo en večer, privoščili skupni čas.

Huawei v tem stopa korak naprej od vseh nas. »Razumemo, da nas potrebujete, vendar bo življenje kljub tem vzdržno. Hvala, ker ostajate zveste stranke. Ampak, ker smo dobra in pravična firma, vas nagovarjamo – spomnite se tudi na svoje družine.«

Reklama afirmira svet, kakršen je in napravi propagando za telefon s propagando za odnos. Prebrisano. In lahko se jezimo, da nam poskušajo prodati, kar so nam prodali že davno. Lahko pa tudi sami sprejmemo svojo, nekoliko žalostno resničnost.

https://www.youtube.com/watch?v=yRoE0d0YL58