"Ta vlada je enostavno proti-podeželsko naravnana," pravi urbanist o Strategiji prostorskega razvoja Slovenije 2050

Državni zbor je konec junija potrdil resolucijo Ministrstva za naravne vire in prostor (MNVP) o novi Strategiji prostorskega razvoja Slovenije (SPRS 2050), ki opredeljuje smernice za prostorsko načrtovanje in razvoj do leta 2050.

Ena izmed novosti je tudi omejevanje širjenja posamičnih poselitev na podeželju. Do sedaj je veljala strategija iz leta 2004, priprava nove strategije pa se je pričela že v letu 2015 in bila v javni razpravi leta 2020.

Druga izmed novosti, ki jo strategija prinaša, je prostorsko umeščanje drugega bloka Jedrske elektrarne Krško. SPRS 2050 obljublja tudi širitev javnega prometa in alternativnih možnosti prevoza na podeželju.

»Obljubili smo policentrični razvoj, širša mestna območja bomo povezovali v logično celoto, podeželju pa omogočili kakovostnejše ter dostopnejše javne storitve, v prostor bomo posegali kar se da premišljeno. Verjamem, da strategija pomeni prav to – skladen razvoj Slovenije in povezanost vseh prebivalcev,« je povedal minister.

V gradivu za javno razpravo je posamična poselitev opredeljena kot poselitev, ki obsega manj kot 10 stanovanjskih stavb in ni vključena v območja za dolgoročni razvoj (med ta spadajo naselja do IV. ravni in naselja, pomembna za razvoj regije).

Ta vlada je enostavno proti-podeželsko naravnana

»Čemu je podeželje trn v peti predlagateljem odloka o Strategiji prostorskega razvoja Slovenije 2050? Zakaj predlagatelji vidijo podeželje kot disfunkcionalni poselitveni vzorec?« se sprašuje arhitekt urbanist Peter Lovšin, direktor podjetja URBANIA d.o.o., ki se ukvarja s prostorskim in urbanim načrtovanjem ter s strokovnim svetovanjem županom pri urejanju prostora.

Lovšin je izpostavil 12. točko 5. poglavja strategije, ki narekuje omejevanje posamičnih poselitev na podeželju. »Ta vlada je enostavno proti-podeželsko naravnana.«

Opozarja, da se je proces, ki se nadaljuje z omenjeno smernico, pričel že na prelomu 70. in 80. let 20. stoletja in sicer s politiko izseljevanja podeželja in izgradnje blokovskih naselij na obrobju večjih mest. Pri tem opaža, da se, medtem ko liberalno politiko izvajamo na mnogih različnih področjih, na področju urejanja prostora pojavljajo zahteve, prisile in zapovedi.

https://twitter.com/Libertarec/status/1674402365036716032

»Čemu strategija še vedno temelji na temeljih modernističnih ideologij (uniformiranost), ko pa smo že v zaključku postmoderne? Težava je v pripravljavcih strategije. Pripravljavci nimajo (več) realnega stika s podeželjem – niti ga ne razumejo,« pravi Lovšin.

Ob tem se sprašuje o namenu prisile ali omejevanja bivanja: četudi je prostor omejena dobrina, Lovšin meni, da se sistem prostorskega načrtovanja v 32 letih ni soočil z ekonomsko komponento: »Prostorsko načrtovanje se je izgubilo v abstrakciji, saj je odtrgano od realnosti.«

Kaj je po besedah ministrstva namen omejevanja širjenja posamičnih poselitev?

»Nova posamična poselitev je infrastrukturno draga in v neskladju z načeli trajnostne rabe virov in nestavbnih površin.«

Dodajajo, da bi lahko širjenje posamičnih poselitev privedlo do nadaljevanja »običajno razpršenega in nesklenjenega prostorskega vzorca«, kar bi lahko vplivalo na kakovost in dostopnost javnih storitev za državljane oz. povečalo družbene stroške, ki jih nosita lokalna skupnost in država.

SPRS 2050 dovoljuje ohranjanje posamičnih poselitev, z izjemo poselitev na območjih naravnih nesreč. Ministrstvo namreč meni, da bo potrebno poselitev na teh območjih postopoma umikati, saj lahko »vztrajanje na posamični poselitvi v takih območjih ogrozi človeška življenja in imetje«. 

Lovšin pojasnjuje, da smo po samostojnosti od nekdanjega Republiškega sekretariata za družbeno planiranje, kjer so odločali načrtovalci in ekonomisti, z reorganizacijo uprave prešli na Urad za makroekonomske analize in razvoj ter Urad za prostorsko planiranje.

Prav to je po njegovem eden od glavnih vzrokov, zakaj prostorskega načrtovanja ne razumejo ne odločevalci ne volivci. Gneča na avtocestah in stanovanjska kriza sta po njegovem jasna pokazatelja nerazumevanja.

Hkrati meni, da obstaja bojazen, da bo prostorska strategija učinkovito orodje »birokratov na Direktoratu za prostor Ministrstva za naravne vire in prostor, kjer bodo za vsak prostorski načrt presojali skladnost z nameravano strategijo«, in ovira za nadaljnji razvoj – predvsem podeželja, ki ga po njegovem ozek krog pripravljavcev strategije razume kot »prostor prevzgoje«.

Kaj omejevanje posamične poselitve na podeželju pomeni za nemestne slovenske občine?

Vsaka občina mora imeti občinski prostorski načrt (OPN), ki ga izdela na podlagi splošnih smernic nosilcev urejanja prostora. Ob tem mora biti vsaka načrtovana prostorska ureditev usklajena in obrazložena s splošnimi smernicami s področja poselitve, ta pa vključuje vsebine strategije prostorskega razvoja Slovenije.

Lovšin meni, da bo v primeru sprejetja SPRS 2050 nastala pravna kolizija: medtem ko SPRS narekuje omejevanje posamične poselitve, obstoječi Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3, 32. člen) vključuje naslednje: »Obstoječa posamična poselitev ohranja z gradnjo novih objektov za obstoječe dejavnosti, z rekonstrukcijo, prizidavo in nadomestno gradnjo obstoječih objektov ter z gradnjo pomožnih objektov.«

Ministrstvo odgovarja, da to ne drži. Navaja, da »[o]ba dokumenta dopuščata ne samo ohranjanje, pač pa ob določenih pogojih tudi širitve, je pa ne vzpodbujata«. 

Po drugi strani pa SPRS 2050 ob upoštevanju usmeritev dovoljuje obnovo obstoječega stavbnega fonda s posamično novogradnjo samo, če gre za modernizacijo obstoječe dejavnosti, zlasti primarne, kot sta kmetijstvo in gozdarstvo ali »s tem povezane dopolnilne dejavnosti na perspektivnem kmetijskem gospodarstvu«. 

Strokovno in politično

Ali gre pri novi prostorski strategiji predvsem za posodabljanje smernic skladno s priporočili EU ali drugih mednarodnih institucij? Lovšin meni, da ne. Opaža, da gre prej za politična izhodišča. Da je ZureP-3 je nastal v času vlade Janeza Janše, SPRS 2050 pa v času aktualne vlade, se mu zdi nadvse očitno; in prav politična naravnanost je razlog za nasprotja med strategijami.

Aktualna vlada po njegovem smisel poselitve Slovenije vidi v usmerjanju novih poselitev v urbana in podeželska naselja, medtem ko za posamične poselitve ne bo omogočena širitev ali sprememba namembnosti v stavbna zemljišča.

Poleg tega naj bi težišče načrtovanja premikala z občinske ravni na regionalno – s čimer naj bi poselitev postala usmerjena samo še v razvoj naselij.