Tednik Domovina 111 - intervjuji: Dr. Jože Možina: »Nismo daleč od sprave«

Spraviti se z levičarji,je kot podpisati smrtno obsodbo.Levičar se spreobrne,ko se v grob zvrne.

Ljudje v Sloveniji smo že zdavnaj spravljeni in besedičenja okoli sprave ne potrebujemo, neprestano govorjenje o spravi nas muči in spet umetno razdvaja in odvrača od politike.

Do zgodovinske in politične sprave pa nikoli ne bo prišlo, ker ni mogoča, ker so zgodovinska dejstva preveč brutalna.

Zakaj tako razmišljam, najbolje opiše Keith Lowe v knjigi Ujetniki zgodovine. V knjigi predstavlja različne spomenike o 2. svetovni vojni, kot najbolj nenavadnega predstavi slovenski spomenik žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani.

Drugi spomeniki v knjigi o 2. svetovni vojni so polni sporočil, ponosa na zmago, vere v prihodnost. Pri ljubljanskem pa ga je osupnila njegova praznina. Opazoval je, da se na spomenik noben mimoidoči ne ozre, vsi hitijo mimo, kot da ga ni. Spomenik s praznimi ploskvami na njem za njega predstavlja molk, kot da je preteklost za vse strani pretežka, da bi z njo lahko živeli.

Povsem drugačen je občutek pod Prešernovim spomenikom pri tromostovju: tam se ljudje ustavljajo, se prijetno počutijo, so nanj ponosni.

Zato zgodovinska sprava ni mogoča: zgodovina v tem delu je bila preveč brutalna. Njena brutalnost ni izvirala od zunaj, upor proti zunanjemu sovražniku je namreč vedno moralno čist, in zmaga proti njem sladka in ponosna. Takrat je šlo za zločin proti svojim: na eni strani s kolaboracijo, na drugi s poboji. Ne ena ne druga drža ne zdržita preizkusa vesti. Pomiritev preprosto ni mogoča. Zato je edina možnost molk.

V spravo (demokratov s komunisti) ne verjamem, vsaj v bližnji prihodnosti je zagotovo ne bo. danes smo od nje bolj oddaljeni kot leta 1990, pred 33 leti.