Tisto, kar mislimo, da je nepotopljivo, se lahko potopi

Ali veste, da Titanik, parnik angleške čezoceanske družbe White Star Line, sploh ni bil tako velik? Če ga primerjamo s kakšno današnjo ladjo za križarjenje, ki jo splovi denimo italijanska ladjedelnica v Tržiču, je bil celo majhen za naše razmere. In še namenjen ni bil kakšni hitrostni dirki čez Atlantik, ampak želji, da bi čim več izseljencev prišlo v novi svet; tisti s polnimi denarnicami pa bi čim bolj uživali v postrežbi in udobju.

Veste tudi, kaj so o tej veličastni rekli v ljudski govorici? Da je sam Bog ne more potopiti. Ko ne bi poznali žalostnega nadaljevanja zgodbe, niti ne bi bilo zanimivo …

Zgodbe o tragedijah, ki pokažejo na človeško nemoč, čeprav se skrivajo za lepimi fasadami, so svarilo za naše krščansko življenje. Za službo, v katero nas Bog kliče. Ustvaril nas je po svoji podobi, torej dobri podobi. Želi, da napredujemo, da poiščemo svoje talente, da iz svojega življenja naredimo kar največ zase in za druge. Vendar … ljudje smo. In če smo se odločili za hojo za Njim, še ne pomeni, da smo več, in predvsem ne pomeni, da bomo vse zmogli sami. In kadar Bog kliče, se ne smemo bati človeških slabosti, ampak, kot nas uči današnja Božja beseda, je na nas, da vržemo mreže. Ostalo pa velikokrat prepustimo Gospodu, ki je pravi vir bogatega ulova, pravi papež Benedikt.

Srečanje z Bogom, poklic v njegovi službi ni sramota naši nemoči, ampak zmagoslavje, ker gremo s svojimi sposobnostmi in njegovo pomočjo naproti dokončanju dela.

Vse tri ključne osebe bogoslužnih besedil so stopile v sveto službo. Najprej Izaija kot glasnik Božjih znamenj za izraelsko ljudstvo. Preprost človek, pa izbran za preroško službo. Vzet iz hudo preprostega ljudstva že ne more biti bogvekaj. Lahko je, če ga posveti Bog! Potem spoznamo Pavla, ki tudi ob drugih priložnostih jasno pove, da je Božja milost tista, ki je zmogla spreobrniti tako zakrknjenega človeka, kot je bil on sam v prejšnjih časih. In nenazadnje slišimo o poklicu učencev, predvsem Petra, ki so bili v večini res preprosti ribiči, nikakor pa brez zdrave pameti. Vendar, ob delu za evangelij je treba usklajevati vse, razum in srce, da zmoreš izzive v službi za Boga in njegovo ljudstvo. Kot dobro vemo, se bo v prihodnosti velikokrat pokazala človeška beda apostolov, ki bodo dokončno razumeli in sposobni oznanjati Božje kraljestvo šele po binkoštih …

Kakor da bi se Bog posmehoval človeški pameti! Čemu tako nagajanje, saj vendar ve, da nismo vsemogočni. Odgovor je klišejski, ampak kar pravšnji. Zato, da bi nas naučil zdrave ponižnosti. Zato, da bi ga klicali in prosili za pomoč, ker je zato tukaj. Da nam pomaga in nas reši. Srečanje z Bogom, poklic v njegovi službi ni sramota naši nemoči, ampak zmagoslavje, ker gremo s svojimi sposobnostmi in njegovo pomočjo naproti dokončanju dela. Ne samo tistega za Božje kraljestvo, ampak vsakdanjega dela, vsega, česar se lotimo.

Če pa že vnaprej misliš, da zmoreš vse sam in misliš, da je ni nevarnosti, ki bi te ugonobila … Saj veste, kaj se zgodi, ko je na poti – ledena gora. Tisto, kar mislimo, da je nepotopljivo, se lahko potopi …