Tragična zgodba Archieja, dečka s poškodovanimi možgani: »Ko o življenju nekoga odloča sodišče, je človečnost poražena«

Svet je že nekaj mesecev, predvsem pa pretekli teden, pretresala zgodba zdaj že pokojnega Archieja Battersbeeja. Dvanajstletnika je mama 7. aprila našla doma z vezjo okoli vratu, potem ko naj bi domnevno sodeloval v izzivu na družbenih omrežjih, imenovanem »blackout«, v katerem se ljudje dušijo, dokler ne izgubijo zavesti.

Po urgentnem posredovanju in pregledih so angleški zdravniki ugotovili, da naj bi bil Archie, ki ni več prišel k zavesti, »možgansko mrtev«, oziroma, natančneje povedano, njegova smrt naj bi bila ugotovljena z uporabo nevroloških meril.

Njegova mati pa je nato skozi pretekle tri mesece pravno izpodbijala zdravniško odločitev, ki je bila podlaga za prekinitev umetnega predihavanja. Svojo pritožbo je gradila predvsem na dejstvu, da njegovo srce še vedno bije in da se njen sin z njo še vedno »sporazumeva« s stiskom roke.

Sodnik na londonskem višjem sodišču je junija razsodil v prid zdravnikov. Odločil je, da je »bolj verjetno«, da je deček res umrl, kakor da ni.

Po seriji poskusov Archijeve družine, da bi sina obdržali pri življenju ali vsaj zamaknili izvedbo odklopa aparatov, ki so njegovo telo držali pri življenju, je fant prejšnji teden, 6. avgusta, umrl v Royal London Hospital, potem ko je bilo njegovo zdravljenje prekinjeno v skladu s sodnimi odločitvami »o njegovih najboljših interesih«.

Archie med družino in zdravniki

Gre torej za nadvse tragično zgodbo, v kateri se je družina ponesrečenega Archieja znašla na eni strani, zdravniki pa na drugi; in le-ti so na svojo stran dobili tudi vse sodniške odločitve, ki so na vseh ravneh potrjevale odločitev, da je v Archievem največjem interesu odklop aparatov in posledična smrt njegovega telesa.

Družina se je tem odločitvam upirala z vsemi sredstvi. Starša sta bila prepričana, da njun sin potrebuje več časa za zdravljenje in da bi morali njuno in Archiejevo versko (katoliško) prepričanje zdravniki in sodišče bolj upoštevati, saj da so pri Archieju videli znake življenja in da zdravniki niso prisluhnili njihovim pomislekom.

Zdravniki, na drugi strani, pa so trdili, da je »zelo verjetno«, da je Archie že možgansko mrtev, in so sodišče posledično prosili, naj odredi prekinitev vzdrževanja njegovega življenja, saj da s testi niso zaznali nobene opazne možganske aktivnosti ter da so bila na delih njegovih možganov vidna znatna območja nekroze tkiva.

Posledično so zdravniki trdili, da vse funkcije Archievega telesa vzdržujejo z umetnimi sredstvi.

»Možganska smrt« in etika

Ko govorimo o »možganski smrti«, bolj natančno »ugotavljanju smrti z uporabo nevroloških meril«, to pomeni zdravniško oceno, da je neka oseba mrtva na podlagi nevroloških meril, zaradi podpore aparatov in zdravil pa ni mrtvo njeno telo.

Pravilno diagnosticirana možganska smrt pomeni popolno prenehanje vseh organiziranih nevroloških dejavnosti v celotnih možganih (veliki možgani, mali možgani in možgansko deblo). Ko prenehajo vse možganske dejavnosti, telo nepreklicno preneha delovati kot enovita celota, kar tudi ustreza starodavni krščanski definiciji smrti (ločitev duše od telesa).

Ko imamo strokovne argumente za celovito možgansko smrt in dosežemo moralno gotovost o pacientovi smrti kljub temu, da aparati še vzdržujejo njegovo dihanje in infuzijsko preskrbo s hrano, nastopi trenutek, ko nismo dolžni nadaljevati oskrbe, ker bi šlo za nesmiselno, lahko celo škodljivo nadaljevanje zdravljenja.

Takšno zdravljenje namreč ni več zdravljenje – ker nimamo več česa zdraviti – ampak gre za umetno podaljševanje zaključenega stanja. Diagnoza možganske smrti mora zato biti zanesljiva, in posledično je odločitev o prekinitvi oskrbe možna. Ne pa seveda nujna.

Če bi se zgodilo, da pacient, ki je bil razglašen za možgansko mrtvega, na koncu začne sam dihati, če okreva ali če se njegovo stanje izboljša, to pomeni, da je bila diagnoza možganske smrti napačno postavljena.

Tragična zgodba Archieja Battersbeeja ne bi smela iti mimo nas brez posledic, predvsem brez zavedanja o tem, kakšna travma, kakšna drama se lahko začne odvijati v naših življenjih, če se znajdemo v klobčiču tragičnega dogodka, čustev, šoka, obžalovanja, družine, zdravniških odločitev in še sodne vojne.

Kaj nas lahko nauči Archieva zgodba

Tragična zgodba Archieja Battersbeeja ne bi smela iti mimo nas brez posledic, predvsem brez zavedanja o tem, kakšna travma, kakšna drama se lahko začne odvijati v naših življenjih, če se znajdemo v klobčiču tragičnega dogodka, čustev, šoka, obžalovanja, družine, zdravniških odločitev in še sodne vojne.

Na eni strani je očitno, da ta primer kaže pomanjkljivo varstvo pravic staršev in hudo prizadetih bolnikov v Angliji, pa tudi širše. Potrebno bi bilo postaviti pravni okvir, ki bi v takšnih primerih ohranil starševske pravice in staršem omogočil zdravljenje njihovih otrok drugod.

V tem primeru je namreč prišlo do odločnega nasprotovanja staršev odločitvi o ukinitvi zdravljenja; sodne odločitve pa so voljo staršev povozile in s surovo pravno močjo tudi zmagale: Archieja so v prisotnosti staršev, a proti njihovi volji, odklopili od zdravljenja.

Papeška akademija za življenje je Archieve starše zato na Twitterju podprla z besedami: »Ko o življenju nekoga odloča sodišče, je človečnost poražena.«

https://twitter.com/PontAcadLife/status/1555930482394730498?s=20&t=fGP25IzVIL5wQMf_DIGmeQ

Tisto, kar najbolj skrbi, pa je odnos zahodnega sveta do dostojanstva človeškega življenja. Če bi namreč zdravniki pravilno, z uporabo nevroloških meril, dokazali smrt ubogega fanta, je odklop aparatov možen, nihče pa ne bi smel sorodnikov v to siliti. Tak pristop odpira vrata razčlovečenju, saj se zdi, da so na prvem mestu neki drugi cilji, ne pa dobrobit bolnika in vse njegove družine.

Sodišče je zdravnikom dovolilo, da dečku s poškodovanimi možgani prekinejo umetno dihanje, ker je bil zelo verjetno – ne pa zagotovo – mrtev. Prav zato Katoliška cerkev zahteva moralno gotovost, preden prizna smrt na podlagi nevroloških dokazov, in ta v tem primeru ni bila dosežena.

Tak primer, kot je Archiev, zbuja upravičene dvome o pravicah staršev hudo bolnih otrok, o jasnosti zdravniške presoje v nekaterih primerih in predvsem o nečloveškem ravnanju sodišč, ki ena za drugo povozijo nekatere bistvene civilizacijske norme.