Transspolnost postaja realnost slovenskih šol: primeri iz prakse
POSLUŠAJ ČLANEK
Zgodb učencev in dijakov, ki spreminjajo spol, zgodb deklet, ki si šport in sanitarije delijo z biološkimi fanti, zgodb ljudi, ki so suspendirani zaradi izražanja svojega mnenja in zgodb staršev, ki so se uprli hormonski kastraciji svojih otrok in se zato znašli pred sodiščem, smo običajno vajeni z Zahoda. Med njimi prednjačijo predvsem Kanada, nekatere zvezne države ZDA in Velika Britanija.
A tudi Slovenija v praksi za temi »zgledi« iz tujine ne zaostaja toliko, kot bi si marsikdo mislil. Želje po spremembi spola in z njimi povezane dileme vse bolj postajajo realnost slovenskih srednjih, pa tudi že osnovnih šol.
Hitrejše napredovanje ideologije LGBT je do nedavnega zavirala zakonska ureditev ter jasno izražena referendumska volja ljudi na kar dveh (oziroma treh, če upoštevamo še tistega iz leta 2001) družinskih referendumih. S spremembo družinskega zakonika in z nastopom vlade Roberta Goloba pa so transspolni aktivisti dobili nov veter v jadra tudi pri nas.
Število ljudi v Sloveniji, ki si želijo spremeniti spol, je v zadnjih letih v porastu. Med letoma 1991 in 2005 je bilo uradno zabeleženih 9 sprememb spola, manj kot ena na leto. Med letoma 2005 in 2009 jih je bilo zabeleženih 7, že leta 2012 pa je pokojni kirurg dr. Franc Planinšek v intervjuju navedel, da v povprečju opravi štiri operacije spremembe spola na leto. Med letoma 2014 in 2017 so v Ljubljani obravnavi 60 primerov ljudi s težavami s spolno identiteto, vendar vsi niso nadaljevali v spremembo spola.
A število tistih, ki bi danes radi spremenili spol, je bistveno višje. Samo na dveh katoliških gimnazijah so po naših podatkih imeli v zadnjih dveh letih tri dekleta, ki so želela spremeniti spol, na drugih šolah pa naj bi bilo takšnih primerov še bistveno več. Svetovalne službe na večini šol se sicer na naša poizvedovanja večinoma (še) niso odzvale.
Ne le v srednjih, primeri želja po naslavljanju z zaimki in imeni, drugačnimi od dejanskega spola posameznika, se pojavljajo tudi že v osnovnih šolah. Zgodbo nam je zaupala svetovalna delavka ene izmed slovenskih javnih osnovnih šol.
»Imeli smo primer učenke, ki se je iskala in je želela, da jo kličemo s fantovskim imenom. Starši so jo pri tem podpirali, prav tako terapevtka, h kateri je hodila.« Ker v tem primeru ni bilo uradne odločbe o spremembi spola, so v šoli učenko še vedno naslavljali z ženskim imenom, prav tako je uporabljala ženske sanitarije. Kot nam je povedala svetovalna delavka, je učenka to dokaj dobro sprejela, z nekaj nejevolje tudi njena mama.
Se je pa učenka sicer soočala tudi z več drugimi problemi, med drugim tudi z občutkom, da imajo starši njenega brata rajši od nje. »Bolj kot na spremembi spola bi bilo v takšnih primerih delati na sprejemanju svojega telesa, ki je v času pubertete v intenzivnem razvoju, kar za mnoge učence in dijake predstavlja stres,« opozori socialna delavka, ki ocenjuje, da je v danem primeru šlo bolj za preizkušanje meja in iskanje, kot pa za primer spolne disforije.
Čeprav je bil omenjeni primer na šoli, kjer deluje naša sogovornica, prvi tak primer, pa opozarja, da se podobni primeri pojavljajo tudi na okoliških šolah, pogosto pa so v ozadju povsem drugi vzroki, ki pa jih je treba poiskati in nasloviti.
Na uradno priznani spol in ime so se pri ravnanju naslonili tudi v primeru obeh gimnazij, s katerih smo uspeli pridobiti informacije. Obe dijakinji, ki sta želeli, da ju naslavljajo z moškim imenom, sta še naprej uporabljali ženske sanitarije, sobe na ekskurzijah sta delili z dekleti, prav tako športno vzgojo. Dokler namreč sprememba ni bila uradna, na šolah niso želeli spreminjati odnosa do dijakinj. So ga pa, ko je ena dijakinja uradno spremenila spol.
Postopek za to v Sloveniji zaenkrat še vedno poteka prek zdravstvene stroke, saj posameznik, ki v uradnih dokumentih želi spremeniti svoj spol, za to potrebuje zdravniško potrdilo. Tega sicer lahko pridobi tudi brez kirurške preobrazbe, ob predpostavki, da obstaja dokumentirano življenje in obravnava v želenem spolu. Sprememba spola v dokumentih je ob soglasju staršev možna tudi za mladoletne.
Zdravniško potrdilo v Sloveniji izdaja konzilij, ki deluje v okviru Centra za mentalno zdravje v Ljubljani, zanj pa je potrebna psihiatrična obravnava. V praksi sicer, sodeč po dokumentih, ki smo jih pridobili iz Ambulante za spolno zdravje v Ljubljani, sledijo doktrini z Zahoda, uporabljajo identično terminologijo (npr. »potrditev spola« namesto sprememba spola). Aktivno sodelujejo tudi s transspolnimi organizacijami, kot sta Legebitra in TransAkcija.
A tudi varovalka zdravniškega potrdila in časa za premislek, saj proces uradne spremembe spola oz. »potrditve želenega spola« traja običajno vsaj eno leto, celotna tranzicija pa več let, utegne kmalu izginiti.
Tedaj opozicijska stranka Levica je že leta 2017 predlagala spremembo zakonodaje, prek katere bi uradno spremembo spola izvajali kar na podlagi izjave posameznika o njegovem spolu. Takšno prakso že pozna več držav Zahoda, neuradno pa naj bi prizadevanja v to smer nadaljevali tudi v aktualni vladajoči koaliciji, kjer naj bi skušali tematiko tudi aktivneje vsiliti v šole prek spremembe šolskih programov. Predlog spremembe zakonodaje v to smer je tedaj podprla tudi predstojnica ambulante za spolno zdravje dr. Irena Rahne Otorepec, ki je odgovorna tudi za izdajo zdravniških potrdil za administrativno spremembo spola.
Primeri spremembe spola pa prinašajo širše družbene posledice. Stiske predstavljajo tudi pri sošolcih, saj ne vedo, kako naj se v takšnih primerih obnašajo. Po eni strani jim je jasno, da gre za dekle, in ne za fanta, zato jo težko naslavljajo z moškim imenom in zaimki, po drugi strani pa bi radi ugodili želji sošolke oz. prijateljice oz. bi se radi izognili konfliktom, na kar opozarja tako svetovalna delavka, s katero smo govorili, kot tudi več dijakov, ki imajo trans-spolne sošolce.
Bojijo se tudi situacije, ko se bodo pojavili pritiski, da bi biološko moški dijaki uporabljali ženske sanitarije in garderobe. Slednjih primerov sogovorniki zaenkrat še niso doživeli. Trenutna ureditev tudi svetovalnim službam še omogoča, da pomagajo razreševati probleme, ki jih ti učenci in dijaki imajo v ozadju. Če so le ti pomoč pripravljeni sprejeti, opozarja terapevt dr. Andrej Perko, ki ga porast posameznikov, ki bi radi spremenili spol, ne preseneča.
»Če živiš v zmedeni družbi, z zmedenimi starši, ob propagandi, ki ti govori, da je to nekaj normalnega, se v iskanju lastne identitete v puberteti hitro zmedeš in znajdeš na drugi strani, čeprav za to nimaš nobene predispozicije v genih,« ugotavlja Perko, ki opozarja, da je danes to v veliki meri tudi posledica izražanja pripadnosti določeni skupini, izražanja različnosti, čemur je družba silno naklonjena in mlade v to usmerja. Majhen delež teh je, kot opozarja, sicer res gensko pogojen, saj so se posamezniki s takšnimi nagnjenji pojavljali skozi vso zgodovino.
Vendar je takšnih le peščica, večina pa kasneje ugotovi, da so naredili »hudo neumnost in spremembo spola kasneje obžalujejo.« Pomoč tem otrokom in mladostnikom tako ni »potrjevanje njihove identitete« pač pa jasno postavljene vrednote pri vzgoji, ki pomagajo k vzpostavitvi zdrave identitete. Mladostniki, ki še nimajo izdelane identitete, se hitro zlijejo s tem, kar promovira družba okoli njih. »Naša družba pa gre proti razumu in proti naravi. To niso ›heci‹. To se nam že maščuje in ti ljudje že plačujejo ceno za to, samo da se o tem še ne govori,« pogovor zaključi Perko.
A tudi Slovenija v praksi za temi »zgledi« iz tujine ne zaostaja toliko, kot bi si marsikdo mislil. Želje po spremembi spola in z njimi povezane dileme vse bolj postajajo realnost slovenskih srednjih, pa tudi že osnovnih šol.
Hitrejše napredovanje ideologije LGBT je do nedavnega zavirala zakonska ureditev ter jasno izražena referendumska volja ljudi na kar dveh (oziroma treh, če upoštevamo še tistega iz leta 2001) družinskih referendumih. S spremembo družinskega zakonika in z nastopom vlade Roberta Goloba pa so transspolni aktivisti dobili nov veter v jadra tudi pri nas.
Število ljudi v Sloveniji, ki si želijo spremeniti spol, je v zadnjih letih v porastu. Med letoma 1991 in 2005 je bilo uradno zabeleženih 9 sprememb spola, manj kot ena na leto. Med letoma 2005 in 2009 jih je bilo zabeleženih 7, že leta 2012 pa je pokojni kirurg dr. Franc Planinšek v intervjuju navedel, da v povprečju opravi štiri operacije spremembe spola na leto. Med letoma 2014 in 2017 so v Ljubljani obravnavi 60 primerov ljudi s težavami s spolno identiteto, vendar vsi niso nadaljevali v spremembo spola.
A število tistih, ki bi danes radi spremenili spol, je bistveno višje. Samo na dveh katoliških gimnazijah so po naših podatkih imeli v zadnjih dveh letih tri dekleta, ki so želela spremeniti spol, na drugih šolah pa naj bi bilo takšnih primerov še bistveno več. Svetovalne službe na večini šol se sicer na naša poizvedovanja večinoma (še) niso odzvale.
Sprememba spola pogosto kaže na druge težave posameznika
Ne le v srednjih, primeri želja po naslavljanju z zaimki in imeni, drugačnimi od dejanskega spola posameznika, se pojavljajo tudi že v osnovnih šolah. Zgodbo nam je zaupala svetovalna delavka ene izmed slovenskih javnih osnovnih šol.
»Imeli smo primer učenke, ki se je iskala in je želela, da jo kličemo s fantovskim imenom. Starši so jo pri tem podpirali, prav tako terapevtka, h kateri je hodila.« Ker v tem primeru ni bilo uradne odločbe o spremembi spola, so v šoli učenko še vedno naslavljali z ženskim imenom, prav tako je uporabljala ženske sanitarije. Kot nam je povedala svetovalna delavka, je učenka to dokaj dobro sprejela, z nekaj nejevolje tudi njena mama.
Se je pa učenka sicer soočala tudi z več drugimi problemi, med drugim tudi z občutkom, da imajo starši njenega brata rajši od nje. »Bolj kot na spremembi spola bi bilo v takšnih primerih delati na sprejemanju svojega telesa, ki je v času pubertete v intenzivnem razvoju, kar za mnoge učence in dijake predstavlja stres,« opozori socialna delavka, ki ocenjuje, da je v danem primeru šlo bolj za preizkušanje meja in iskanje, kot pa za primer spolne disforije.
Čeprav je bil omenjeni primer na šoli, kjer deluje naša sogovornica, prvi tak primer, pa opozarja, da se podobni primeri pojavljajo tudi na okoliških šolah, pogosto pa so v ozadju povsem drugi vzroki, ki pa jih je treba poiskati in nasloviti.
Sprememba spola (zaenkrat) prek zdravniškega potrdila
Na uradno priznani spol in ime so se pri ravnanju naslonili tudi v primeru obeh gimnazij, s katerih smo uspeli pridobiti informacije. Obe dijakinji, ki sta želeli, da ju naslavljajo z moškim imenom, sta še naprej uporabljali ženske sanitarije, sobe na ekskurzijah sta delili z dekleti, prav tako športno vzgojo. Dokler namreč sprememba ni bila uradna, na šolah niso želeli spreminjati odnosa do dijakinj. So ga pa, ko je ena dijakinja uradno spremenila spol.
Postopek za to v Sloveniji zaenkrat še vedno poteka prek zdravstvene stroke, saj posameznik, ki v uradnih dokumentih želi spremeniti svoj spol, za to potrebuje zdravniško potrdilo. Tega sicer lahko pridobi tudi brez kirurške preobrazbe, ob predpostavki, da obstaja dokumentirano življenje in obravnava v želenem spolu. Sprememba spola v dokumentih je ob soglasju staršev možna tudi za mladoletne.
Zdravniško potrdilo v Sloveniji izdaja konzilij, ki deluje v okviru Centra za mentalno zdravje v Ljubljani, zanj pa je potrebna psihiatrična obravnava. V praksi sicer, sodeč po dokumentih, ki smo jih pridobili iz Ambulante za spolno zdravje v Ljubljani, sledijo doktrini z Zahoda, uporabljajo identično terminologijo (npr. »potrditev spola« namesto sprememba spola). Aktivno sodelujejo tudi s transspolnimi organizacijami, kot sta Legebitra in TransAkcija.
A tudi varovalka zdravniškega potrdila in časa za premislek, saj proces uradne spremembe spola oz. »potrditve želenega spola« traja običajno vsaj eno leto, celotna tranzicija pa več let, utegne kmalu izginiti.
Tedaj opozicijska stranka Levica je že leta 2017 predlagala spremembo zakonodaje, prek katere bi uradno spremembo spola izvajali kar na podlagi izjave posameznika o njegovem spolu. Takšno prakso že pozna več držav Zahoda, neuradno pa naj bi prizadevanja v to smer nadaljevali tudi v aktualni vladajoči koaliciji, kjer naj bi skušali tematiko tudi aktivneje vsiliti v šole prek spremembe šolskih programov. Predlog spremembe zakonodaje v to smer je tedaj podprla tudi predstojnica ambulante za spolno zdravje dr. Irena Rahne Otorepec, ki je odgovorna tudi za izdajo zdravniških potrdil za administrativno spremembo spola.
V stiski tudi okolica
Primeri spremembe spola pa prinašajo širše družbene posledice. Stiske predstavljajo tudi pri sošolcih, saj ne vedo, kako naj se v takšnih primerih obnašajo. Po eni strani jim je jasno, da gre za dekle, in ne za fanta, zato jo težko naslavljajo z moškim imenom in zaimki, po drugi strani pa bi radi ugodili želji sošolke oz. prijateljice oz. bi se radi izognili konfliktom, na kar opozarja tako svetovalna delavka, s katero smo govorili, kot tudi več dijakov, ki imajo trans-spolne sošolce.
Bojijo se tudi situacije, ko se bodo pojavili pritiski, da bi biološko moški dijaki uporabljali ženske sanitarije in garderobe. Slednjih primerov sogovorniki zaenkrat še niso doživeli. Trenutna ureditev tudi svetovalnim službam še omogoča, da pomagajo razreševati probleme, ki jih ti učenci in dijaki imajo v ozadju. Če so le ti pomoč pripravljeni sprejeti, opozarja terapevt dr. Andrej Perko, ki ga porast posameznikov, ki bi radi spremenili spol, ne preseneča.
Zmedena družba daje zmedeno identiteto
»Če živiš v zmedeni družbi, z zmedenimi starši, ob propagandi, ki ti govori, da je to nekaj normalnega, se v iskanju lastne identitete v puberteti hitro zmedeš in znajdeš na drugi strani, čeprav za to nimaš nobene predispozicije v genih,« ugotavlja Perko, ki opozarja, da je danes to v veliki meri tudi posledica izražanja pripadnosti določeni skupini, izražanja različnosti, čemur je družba silno naklonjena in mlade v to usmerja. Majhen delež teh je, kot opozarja, sicer res gensko pogojen, saj so se posamezniki s takšnimi nagnjenji pojavljali skozi vso zgodovino.
Vendar je takšnih le peščica, večina pa kasneje ugotovi, da so naredili »hudo neumnost in spremembo spola kasneje obžalujejo.« Pomoč tem otrokom in mladostnikom tako ni »potrjevanje njihove identitete« pač pa jasno postavljene vrednote pri vzgoji, ki pomagajo k vzpostavitvi zdrave identitete. Mladostniki, ki še nimajo izdelane identitete, se hitro zlijejo s tem, kar promovira družba okoli njih. »Naša družba pa gre proti razumu in proti naravi. To niso ›heci‹. To se nam že maščuje in ti ljudje že plačujejo ceno za to, samo da se o tem še ne govori,« pogovor zaključi Perko.
Izbrano za digitalne naročnike:
Družabna omrežja in transspolnost med mladimi: psihiater si celo čestita, ker »posluša otroka«
Družabna omrežja in transspolnost med mladimi: psihiater si celo čestita, ker »posluša otroka«
Zadnje objave
Lahko mediji, ki od države prejemajo denar, delujejo objektivno?
9. 12. 2024 ob 14:30
Prvi mož policije Senad Jušić v breme vladi
9. 12. 2024 ob 12:00
Ob rob odločitvi ustavnega sodišča
9. 12. 2024 ob 9:00
Slovenski rogonosci
9. 12. 2024 ob 6:00
Alojzij Šuštar: svetovljansko življenje, domoljubna duša
8. 12. 2024 ob 18:15
Dotik kot temelj človeške povezanosti
8. 12. 2024 ob 15:00
Film: Marija, hči svojega Sina
8. 12. 2024 ob 12:12
Padec sirskega diktatorja Bašarja Al Asada, islamistični uporniki prevzeli oblast
8. 12. 2024 ob 11:42
Ekskluzivno za naročnike
Prvi mož policije Senad Jušić v breme vladi
9. 12. 2024 ob 12:00
Ob rob odločitvi ustavnega sodišča
9. 12. 2024 ob 9:00
Slovenski rogonosci
9. 12. 2024 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
DEC
09
Telovadba zase - vaje za hrbtenico, HSD Črnomelj
17:00 - 18:00
DEC
09
DEC
10
Elda Viler in Ivo Gajič: Elda
19:19 - 21:30
DEC
10
Sozvočje svetov: Zahodni veter (predavanje in koncert)
19:30 - 21:00
DEC
10
Video objave
Izbor urednika
Otrok ni »pravica«, temveč je neodvisna oseba
6. 12. 2024 ob 6:00
Oploditev z biomedicinsko pomočjo tudi za samske in istospolno usmerjene ženske
5. 12. 2024 ob 6:00
Domovina 177: Želja žensk nad koristjo otrok
4. 12. 2024 ob 6:00
9 komentarjev
BARBARA RAKUN
Tudi oboleli za aidsem,geji in lezbijke,različne manjšinske skupine,brezdomci, zasvojenci,osebe s telesno in duševno motnjo (kar spomnite se uporov sosedov ob gradnji kakšnih stanovanjskih sosesk,domov,his za različne skupine), mamice z otroki v materinskih domovih, Romi, črnci na primer,migranti,mali ljudje,ljudje z redkimi boleznimi,psihiatrični bolniki,...so bili v zgodovini osovraženi. Pa smo jih uspeli dokaj dobro sprejeti. Razen mogoče v kakšnih konzervativnih,nazadnjaskih krogih ljudi.
A pomislite kdaj se na koga drugega kot nase,vsi,ki komentirate in se probate vživeti se v koga drugega,kaj doživlja,kako mu je hudo,kaj se z njim dogaja,zakaj tako čuti,kaj doživlja,zakaj želi spremeniti spol.
Mogoče ima okrog sebe samo take ljudi s predsodki,da se boji izraziti svoja čustva in potem se mu začne marsikaj dogajati.
Ostri Franc
Lgtb. norci vodijo svet .Saj človek nima besed.
Propad sveta ,države se zgodi takrat, ko dobri in normalni ljudje ne storijo nič, da bi to preprečili.
kurblvela
Super, končno je Zlovenija na pravi poti razvoja!!
Shalotka
Vredno je prisluhniti mnenju dr.Andreja Perka. To niso " heci "! Za ljudi gre, mlade, ki jim prenagljena odobritev možnosti za spremembo spola lahko unoči življenje.S temi primeri bi se morala resno ukvarjati psihiatrična stroka in pred dokončno odločitvijo poiskušati na tisoč in en način pomagati človeku, da se sprijazni s svojo identiteto.Vnašanje LGBT agende v vrtce in šole pa je zame kriminal in popolna zloraba otrok. Temu bi se moral upreti zdravi del družbe, konservativni tako rekoč, ki je edini garant, da ta civilizacija ne bo šla v propad.
AlojzZ
"Temu bi se moral upreti zdravi del družbe, konservativni tako rekoč, ki je edini garant, da ta civilizacija ne bo šla v propad." Smo v kovidu videli ta zdravi del družbe in njegovo moč. Zadeva vse bolj kliče po drugem Jezusovem prihodu.
Kaj pa vem
Kaj za vraga je bilo v kovidnem obdobju tako hudega? Če smo malo manj potovali po svetu, še ni konec sveta.
slovenc sm
Zanimivo razmišljanje. Enkrat je konzervatizem ok, drugič pa ne. In potem naj bi Jezus rešil to dilemo. Veste kaj bi on rekel? Kakšna je vaša ljudbezen do drugih ljudi? Po tem bomo sojeni.
Kaj pa vem
Ali je to res???? Ne bo nobeden ukrepal? Tista peščica, ki se rodi z nedoločljivim spolom vsekakor potrebuje pomoč, morda tudi kirurško. Tisti, ki si le domišljajo, da je z njihovim spolom nekaj narobe, potrebujejo, še bolj kot oni pa njihovi starši, pomoč psihiatra. *učenka je kar dobro sprejela, z nekaj nejevolje potem tudi njena mama* Kdo tukaj bolj potrebuje pomoč? Ta deklica ali njena mama? Nedoraslim osebam spreminjati spol, naj bo z hormoni ali celo kirurško je zločin nad otroci, zločin z enako hudimi posledicami, kot je spolna zloraba.
Andrej Muren
Tiste, ki si želijo spremeniti spol, pa je njihov zunanji videz normalen za spol, ki mu uradno pripadajo, bi bilo treba najprej poslati na daljše opazovanje v psihiatrično ustanovo in jih tam temeljito obravnavati. Pred dopolnjenim 30 letom starosti pa niti to ne.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.