Trdnjava sodniškega novega razreda

V senci prihajajočih evropskih volitev tečejo priprave na volitve članov Sodnega sveta. Čeprav medijsko manj privlačne, so za življenje slovenske pravne države usodnejše od volitev evropskih poslancev.

Sodni svet (SS) je oblikovalec personalne sestave sodstva in varuh sodniške neodvisnosti. Kot pravi 2. člen Zakona o sodnem svetu (ZSSve), naj bi šlo za samostojen in neodvisen državni organ, ki varuje samostojnost in neodvisnost sodne veje oblasti ter skrbi za zagotavljanje kakovosti dela sodišč in sodnikov ter javnega ugleda sodstva. Varovati in krepiti mora zaupanje v sodno vejo oblasti, integriteto sodstva ter neodvisnost sodnika.

Taka in podobna programska leporečenja v stvarnosti izpuhtijo, kot se je v realnem socializmu idealističen in utopičen narativ izgubil s prevodom v življenjsko prakso. V realnem socializmu je bil prevajalec le-tega t. i. novi razred, kot je kasto komunističnih privilegirancev poimenoval Đilas. V sodobnem postkomunističnem osvobojenem in neodvisnem sodstvu pa je to njegov sodniški pendant. Nekateri ga imenujejo sodniške elite, drugi sodniške oligarhije, tretji sodniška nomenklatura.

Sestava SS je bila vselej taka, da so v njem dominirali predstavniki sodniških elit, njihovi proksiji ali upogljivi in ustrežljivi, v navadnih rečeh sicer čisto korektni in dobronamerni sodniki ter nekaj ne prav bistrih sodnikov, ki jih je mogoče zlahka peljati žejne čez vodo. Prgišče razumnih posameznikov z izpričano integriteto, ki bi obrnili trend stagnacije ali celo nazadovanja, je redno ostajalo v globoki manjšini, potisnjeno na rob, kdaj tudi čez rob.

Kultura podredljivosti

Zgrajena je trdnjava sodniške neodvisnosti, znotraj nje pa s kulturo podredljivosti prepojena masovna organizacija, v kateri navaden sodnik pomeni malo ali nič. Kar šteje, so interesi in koristi sodniških oligarhij, javnosti prikazani kot interesi celotnega sodstva. Primerjava z Orwellovo Živalsko farmo se ponuja sama po sebi. Prav tako z Benthamovim panoptikonom, kjer je nadzornikovo ložo po tem, ko jo je zapustila enotna oblast proletariata, utelešena v Partiji, prevzel sodniški novi razred.

Zgrajena je trdnjava sodniške neodvisnosti, znotraj nje pa s kulturo podredljivosti prepojena masovna organizacija, v kateri navaden sodnik pomeni malo ali nič.

In posledica tega: brezizjemna podpora najspornejšim kandidatom za mesta predsednika in podpredsednika Vrhovnega sodišča. Začelo se je leta 2010, nadaljevalo 2016, ko je bilo treba utrditi politiko postavljanja najbolj kontroverznih sodnikov na najvišje mesto v sodniški hierarhiji in izigrati kandidaturo sodnika, ki je bil zaradi svojih liberalnih in demokratičnih pogledov nezdružljiv z etablirano sodniško oligarhijo. Po izteku mandata v vseh pogledih funkciji predsednika Vrhovnega sodišča nedoraslega, zato pa sodniški oligarhiji predanega in ustrežljivega predsednika, so njegove insignije prešle na naslednika, vrednega svojih predhodnikov.

Začaran krog negativne selekcije se vrti na vse večjih obratih. Kar bi kandidata za najvišja sodniška mesta v delujoči pravni državi diskvalificiralo, ga pri nas kvalificira. Člani Etične komisije, ki jih imenuje SS, so za svoje rabote, s katerimi eklatantno posegajo v sodniško neodvisnost, nagrajeni z napredovanjem na Vrhovno sodišče. Če se pri tem poslužujejo prirejenih podatkov o svoji uspešnosti, ni problema, kriv je/bo kdo od administrativno-tehničnega osebja.

Tajnost

Vse to se dogaja na zaprtih sejah, daleč od oči javnosti. Še več, tajno ostaja celo, kako je posamezni član SS glasoval, saj se o tem ni javnosti dostopne evidence. To je v očitnem neskladju z ZSSve, ki postulira javno glasovanje. Taka praksa bistveno otežuje, če ne celo onemogoča preverjanje zakonitosti postopka, zlasti vprašanje nepristranskosti članov SS.

Legitimno pričakovanje javnosti, da spremlja in nadzira delovanje enega od najpomembnejših igralcev na področju zagotavljanja vladavine prava, ostaja prazna aspiracija. Zato ne preseneča, da varuh sodniške neodvisnosti niti med sodniki samimi ne uživa zadostnega zaupanja. Po raziskavi Evropske mreže sodnih svetov iz leta 2019 je bilo namreč samo slabih 30 % slovenskih sodnikov mnenja, da so bili njihovi kolegi imenovani ali so napredovali na podlagi sposobnosti in izkušenj – tudi rezultati enake raziskave iz leta 2022 niso dosti boljši.

Po drugi strani je SS odločen in tudi uspešen varuh zunanje sodniške neodvisnosti. Tudi tam in takrat, ko ta nikakor ni bila ogrožena, ampak je šlo le za aktivacijo zavor in ravnotežij. A kaj, ko največja nevarnost sodniški neodvisnosti, navkljub neizvršeni odločbi Ustavnega sodišča o sodniških plačah, ne prihaja od zunaj, s strani izvršilne in zakonodajna oblasti, temveč od znotraj – iz vrst tistih, ki tvorijo sodniški novi razred, vodstveno strukturo, sodniško oligarhijo.

Na eklatantne primere kršitve notranje sodniške neodvisnosti, kar je nesporno največji problem vzhodnoevropskih postsocialističnih sodnih sistemov, pa se SS odziva v tipični vzhodnoevropski maniri: sramežljivo, neodločno in omahljivo ob hkratnem podeljevanju polne imunitete korifejam iz vrst sodniške oligarhije – pač po kanonu avtokratičnega legalizma, da višje, kot si na položaju in več kot imaš moči, manj je odgovornosti. Ko si na samem vrhu, odgovornost povsem presahne.

Višje, kot si na položaju in več kot imaš moči, manj je odgovornosti – ko si na samem vrhu, odgovornost povsem presahne.

Usodne volitve

Izteka se mandat šestim od enajstih članov SS. Tri od teh šestih bodo iz svojih vrst izvolili sodniki, preostale tri, ki prihajajo iz drugih pravniških poklicev, pa na predlog predsednice republike, Državni zbor. Volitve konec maja bodo usodne za prihodnost varuha vladavine prava.

Sprašujem se, ali bo javnost izvedela, kdo so kandidati, kaj so njihovi dosežki in presežki, kakšna je njihova poklicna drža, kakšne poglede imajo na položaj sodnika in sodstva, kakšen je njihov program delovanja v SS, k čemu si bodo prizadevali, je kdo v navzkrižju interesov. Volitve bodo pokazale, ali se je med slovenskimi sodniki oblikovala kritična masa tistih, ki svojo neodvisnost in poklicno avtonomijo jemljejo resno, ki se ne zavedajo le zunanje, institucionalne neodvisnosti, temveč še kako tudi notranje, neodvisnosti v razmerju do sodniškega novega razreda – ali pa bo dosedanja negativna selekcija z redkimi častnimi izjemami nadaljevala uničujoč pohod po vladavini prava.

Se bo nadgrajevala politika promoviranja sodnikov na najvišja sodniška mesta za zasluge pri varovanju interesov sodniškega novega razreda in bodo napredovali sodniki s prirejenimi uradnimi podatki o svoji uspešnosti, se bo nadaljevala uničujoča negativna selekcija na mestu prvega sodnika v državi, bo v SS sedel sodnik, ki je v sistemski koliziji interesov s tistim, kar je naloga tega ustavnega organa, bo varuh neodvisnosti sodnik, ki je nezakonito premeščal in sodnici odvzemal zadeve, bo ta sodnik nadziral samega sebe, bo sedanji član SS, ki je kot kazenski sodnik v času komunizma izrekel 11 mesečno nepogojno zaporno kazen človeku, ki je spregovoril o povojnih pobojih in bil kritičen do Udbe, dobil sebi enakovrednega naslednika, se bo ponovilo kopičenje nezdružljivih funkcij v eni osebi, ali tako ali drugače povezanih oseb? Bo komu mar za očitne konflikte interesov?

Ali bo vse po starem, domačijsko, po »naše«?