Tri lekcije zgodbe o donacijah za "herojskega gasilca" Sandija Zajca

Zadnje tedne je Slovence razburjala zgodba o donacijah, ki jih je za gasilca Sandija Zajca zbiralo prostovoljno gasilsko društvo Mengeš. Zgodba se je dodobra zapletla; od ugotavljanja, ali je denar namenjen Zajcu ali PGD Mengeš, ki ga je zanj zbiralo, do odloga nakazila in težav pri delitvi denarja, osebnih zapletov, vezanih na lastništvo hiše, iz katere se je Zajc izselil, ter razhoda s partnerko itd. Ker pa gre za odmevno medijsko zgodbo, ki je številne Slovence spodbudila k dobrodelnosti, ne moremo mimo treh pomembnih lekcij, ki jih pušča za seboj.

Pozor, kadar neko zgodbo posameznika pograbijo mediji

Ne potrebuje pomoči samo tisti, čigar zgodbo pograbijo mediji. Slednji, posebej še v najtežjih situacijah, iščejo (oz. iščemo) junake. Zgodba gasilca, ki je iz vrtca reševal otroke, medtem ko mu je doma ujma uničevala dom, je bila izvrstno klikana, brana, pospremljena s fotografijami, ki so ljudi ganile, pa tudi spodbudile k pomoči. Mnoge je v želji po pomoči prizadetim v poplavah prepričalo prav to, da so imeli pred seboj konkretnega človeka, ki so ga po poročanju medijev poplave konkretno prizadele, medtem ko je on nesebično pomagal drugim, poleg pa še zelo jasen prikaz, kako pomagati prav njemu. Tudi večji nezaupljivci v sicer uveljavljene sisteme pomoči preko humanitarnih organizacij so tu videli možnost, da pomagajo brez obvodov. In širokosrčnih je bilo res veliko. Nihče se tedaj ni ukvarjal z družinsko situacijo tega gasilca, lastništvom poplavljene hiše, v kateri naj bi živel, ali z vprašanjem višine škode. Pa to še zdaleč niso nepomembna vprašanja. A o tem pri drugi točki.

A kot so opozorili mengeški gasilci, pa še kdo drug, so avgustovske ujme uničile domove številnih gasilcev, ki so medtem pomagali drugim prizadetim – ne le tistega, čigar zgodbo so pograbili mediji. Le da njih ob tem ni nihče fotogenično ujel na fotografski objektiv ter njihove zgodbe objavil na družabnih omrežjih. Pa njihova velikodušnost in požrtvovalnost nista bili nič manjši, niti ni manjša njihova stiska ali stroški. Razlika med njimi in Zajcem pa je z vidika (finančnih) možnosti po poplavah precejšnja.

Kot so opozorili mengeški gasilci, pa še kdo drug, so avgustovske ujme uničile domove številnih gasilcev, ki so medtem pomagali drugim prizadetim – ne le tistega, čigar zgodbo so pograbili mediji.

Dobrodelna sredstva naj zbirajo in delijo izključno preverjeni profesionalci

Po zbiranju denarja v Mengšu se je izkazalo, da organizacije, kot so gasilska društva, nimajo ne znanja ne izkušenj z upravljanjem na tak način dobrodelno zbranega denarja, kar se še posebej izkaže, ko pride do zapletov. Tako smo lahko v Mengšu spremljali naročanje pravnih mnenj, vpletanje več odvetnikov, prelaganje nakazil, dodatno povpraševanje pri bankah, zaplete v odnosu med društvom in njegovim članom itd. Če bi denar zbirala dobrodelna organizacija (denimo Karitas ali Rdeči križ), se verjetno ne bi ukvarjali z vprašanji, kdo sploh lahko vpogleduje v transakcije ter kdo ne in ali je posamezniku namenjen le denar pod pravim sklicem ali še kak drug.

Poleg tega uveljavljene humanitarne organizacije preverjajo tudi, komu in čemu bo zbrani denar sploh namenjen, delitev denarja in dobrin pa je zakonsko urejena ter usmerjena na način, da bi bila sredstva kolikor je mogoče ciljno porabljena. Zbira se za nek namen, ne za človeka. Tako je zapletov mnogo manj, pa tudi postopki, če do njih pride, so že uveljavljeni. Skoraj filmski zapleti, kjer bi nekdo kar tako dobil denar za obnovo hiše, ki ni njegova, in ki ga v ta namen ne bo porabil, so tako skoraj nemogoči.

Naj nas ta primer ne odvrne od pripravljenosti za pomoč

Ta zgodba nedvomno meče slabo luč tudi na druge ljudi, ki so res potrebni pomoči, pa tudi na gasilce. Napak bi bilo, da bi nas takšni primeri generalno odvrnili od pomoči sočloveku, čeprav je nedvomno razočaran marsikdo, ki je v tem primeru pomagal.