Umetniška pot: France Ahčin

France Ahčin je svojo kariero gradil v slovenski in širši skupnosti v Argentini, v Buenos Airesu. Iz rodnih Domžal je odšel leta 1943 v Firence, kjer je diplomiral kot kipar na Accademia di Belle Arti di Firenze in se od tam podal v Argentino. Gnala ga je želja po umetniškem ustvarjanju. Predstavljeni so nekateri izseki in dogodki iz njegovega življenja, njegov vpliv na slovensko okolje v Buenos Airesu in lastno potomstvo ter vrnitev v domovino. 

Iz rojstne vasi v daljni svet 

France Ahčin, moj oče, se je rodil kot najstarejši sin (od devetih otrok) 13. avgusta 1919 v Domžalah. Njegov oče je bil krojač. Pričakovalo se je, da bo tudi France postal krojač. Čeprav je pridno pomagal očetu, je njegova ustvarjalna duša želela drugače. Kiparstvo ga je zanimalo že od mladih nog. Po zaključeni osnovni šoli v Domžalah je med letoma 1933 in 1936 obiskoval kiparski oddelek Tehniške srednje šole v Ljubljani. Njegovi profesorji na tej šoli so bili France Kralj, Gojmir Anton Kos in Anton Sever. Opravil je enoletno prakso pri Francetu Kralju (1936–1937). Želel je oditi na akademijo v Beograd, ampak se zaradi pomanjkanja sredstev to ni uresničilo. 

Med letoma 1937 in 1940 je delal v delavnici cerkvene umetnosti pri Dragotinu Hrovatu v Domžalah. Po služenju vojaškega roka in po nemški zasedbi je odšel v Ljubljano. Nekaj časa je imel atelje v Plečnikovi hiši v Trnovem. Kasneje si je uredil atelje v ulici Pod Turnom 6, v prostoru, ki ga je dobil v najem od ljubljanske občine. Med njegovo odsotnostjo so Nemci njegove reči požgali in uničili, prostor pa uporabili za skladišče orožja. Za mladega umetnika, ki je želel izpopolnjevati svoje znanje, razmere niso bile dobre. Odšel je v Italijo, v Firence. Verjetno zato, da je tam prišel v stik z odličnimi umetniki in umetninami. 

Od leta 1943 do 1945 je študiral na umetnostni akademiji v Firencah. Prvo leto je naredil izpite za prvi in drugi letnik, v naslednjem šolskem letu pa je naredil ostala dva letnika. Po diplomskem izpitu, za katerega je dobil prvo nagrado Domenico Pentacoste, je dve leti živel v Rimu, kjer je živel tudi njegov stric dr. Ivan Ahčin. V Rimu je imel nekaj časa atelje na madžarski akademiji znanosti in umetnosti, kasneje pa na Aventinu. Tam je sodeloval na skupinskih razstavah. Novembra 1947 sta s stricem dr. Ivanom Ahčinom odšla v Argentino. 

Po diplomskem izpitu, za katerega je dobil prvo nagrado Domenico Pentacoste, je dve leti živel v Rimu, kjer je živel tudi njegov stric dr. Ivan Ahčin. 

Argentina 

Zakaj je odšel ravno v Argentino? Oče si verjetno ni upal vrniti v Slovenijo zaradi političnih razmer, čeprav je predvsem mater zelo pogrešal. 

Vrnitev v Slovenijo je bila neizvedljiva tudi za očetovega strica dr. Ivana Ahčina, ki je bil teolog, sociolog in politolog. V tistem času, takoj po vojni, so bili komunisti zelo ostri do drugače mislečih. Bog ve, kakšna bi bila njuna usoda, če bi se skušala vrniti v Slovenijo. Tega sta se zavedala, zato sta odšla v Argentino, kamor je odšlo še toliko drugih Slovencev. 

Moj oče se je kmalu po prihodu v Argentino zaposlil v nekem podjetju za cerkveno umetnost, maja 1951 pa se je kot tehnični in umetniški direktor zaposlil v keramični tovarni, ki jo je vodil Šime Pelicarić, zet priznanega hrvaškega kiparja Ivana Meštrovića. 

Oče se je zelo hitro vključil v kulturno življenje, tako med Argentinci kot tudi v slovenski skupnosti. Bil je med ustanovnimi člani Slovenske kulturne akcije (SKA). 

France Ahčin je bil med ustanovnimi člani Slovenske kulturne akcije. 

SKA – zibelka umetniškega talenta mnogih Slovencev v Buenos Airesu 

Umetniška šola Slovenske kulturne akcije (SKA) je delovala med letoma 1955 in 1960 v Buenos Airesu. V umetniški šoli SKA so poučevali: priznana slikarja Bara Remec in Milan Volovšek, kipar France Ahčin in umetnostni zgodovinar Marijan Marolt, ki so bili tudi aktivni člani likovnega odseka SKA. V Glasu Slovenske kulturne akcije so objavili smernice bodoče šole, ki naj bi imela individualni pouk, ki bi temeljil na domači tradiciji, saj so menili, da ne živijo »v kakšnem svetovnem umetnostnem središču, ki bi moglo slovensko umetnost oplajati« (Toplak, 2003: 137). 

Moj oče je imel veliko skupinskih in samostojnih razstav svojih umetniških del. Na teh kulturnih prireditvah je spoznal svojo ženo, mojo mamo Mileno Jerebič (poročena Ahčin), slavistko in pevko, Mariborčanko, ki je po nekaj letih življenja v Ljubljani leta 1957 odšla v Argentino, ker je upala, da bi lahko tam svobodno in mirno živela. 

Zakaj je odšla iz Slovenije? Na kratko: zaradi takratnih političnih razmer v Jugoslaviji. Ko je zaključevala študij, so jo želeli poslati na delo v Bitolo, kar je odklonila. Preživljala se je s honorarnim delom, pela je na Radiu Ljubljana. Naj opišem primer: ko so pripravljali zborovsko turnejo po Franciji, je imela solistično vlogo, vendar ji oblast ni dovolila potovanja; ni dobila potnega lista. Kasneje je le dobila potni list in z mamo sta odšli v Argentino, kjer si je njen brat že ustvaril družino. 

Ko so pripravljali zborovsko turnejo po Franciji, je imela mama solistično vlogo, vendar ji oblast ni dovolila potovanja. 

Očetov značaj, trdna volja in odločnost 

V naši družini sva dva otroka, starejši brat Juan in jaz. Imela sva mirno otroštvo. Pravila doma so bila jasna: nobenega kipa ne smemo razbiti, od hišnega praga naprej, v domačem okolju, se govori samo slovensko, ali še rajši, prepeva slovensko. Povsod smo hodili skupaj kot družina, naj bo to k maši, na predavanja ali očetove razstave. Pri tem smo tudi vsi aktivno sodelovali pri vsem potrebnem, od namestitve kipov do priprave prostora, peciva in ostale organizacije. 

Oče je bil podjeten človek. Odločen, včasih je zgledal zelo resen, včasih pa zelo zabaven. Bil je zelo delaven in samostojen. Vse, kar se je dalo, je naredil sam. Bil je zelo družaben. Skoraj ni minil dan, da ne bi bil na obisku kakšen prijatelj; včasih so ti obiski ostali pri nas več tednov. Prijateljem je rad podaril kakšno lastno umetniško delo. 

Od hišnega praga naprej, v domačem okolju, se govori samo slovensko, ali še rajši, prepeva slovensko. 

Očetova izobraževalna in ustvarjalna pot 

V Argentini je imel moj oče veliko priložnosti za kiparsko delo in razstave so se vrstile tako v Buenos Airesu kot v notranjosti dežele. 

Oče se ni ustavil na svoji prvi uspešni stopnički v vlogi delavca v tujem podjetju. Želel si je ustanoviti lastno podjetje, kar mu je tudi uspelo. To je bila odskočna deska do ustvarjalne umetniške poti. V poznih 60. letih je ustanovil lastno podjetje za proizvodnjo keramičnih izdelkov, kot so keramične talne ploščice in strešniki, kasneje tudi krožniki, skodelice in čajniki. Za peko številnih svojih umetnin je izkoristil surovino (glino) in peko izdelkov v industrijskih pečeh. 

Moj oče je zelo rad portretiral. Najraje si je sam izbiral modele. Povedal je, da ni nujno, da je obraz lep, ampak da je zanimiv. V osemdesetih letih se je med prijatelji v slovenski skupnosti porodila zamisel, da bi jih lahko France učil portretirati. Tako je nastala neformalna sobotna šola umetniškega ustvarjanja. Dobili so nekoga, ki je bil model, in slikali portrete. To je bil pomemben umetniški in prijateljski dogodek. 

Umetniška dela 

Na začetku svoje umetniške poti je bil France Ahčin še pod vplivom akademije in renesančnih umetnikov. Tista njegova dela so realistična. Ustvaril je precejšen opus realističnih, skoraj klasičnih kiparskih del. Zanimalo ga je predvsem človeško telo. Za njegova dela, zlasti iz zgodnejšega obdobja, je značilno senzibilno in lirično izražanje. Poleg del posvetnega značaja je izdeloval dela verskega značaja, predvsem za opremo določenih cerkva. Več njegovih kipov je v slovenskih domovih in cerkvah v Argentini (npr. spomenik v Slovenski hiši in oprema cerkve Marije Kraljice v Slovenski vasi v Buenos Airesu, portret Franceta Balantiča v Našem domu v San Justu, prav tako v Buenos Airesu). 

Med njegovimi številnimi reliefi izstopa zbirka Martin Fierro. To so reliefi, ki prikažejo dogodke iz klasičnega argentinskega epa. Fotografije teh reliefov so bile uporabljene za ilustracijo slovenskega prevoda knjige, ki ga je napisal dr. Tine Debeljak.  

Zanimalo ga je človeško telo. Rad je portretiral (npr. Anton Novačan, škof Friderik Baraga, France Balantič, Leopold Mandić, Frančišek Asiški idr.). Tudi mati z otrokom je motiv, ki se je velikokrat pojavil v njegovih delih. V kasnejšem obdobju je bilo vse več del, kjer je oblika nakazana, vendar ni toliko dodelanih detajlov. 

Iz gline in brona je ustvarjal malo plastiko, portrete in reliefe, predvsem z verskimi motivi (Sveta družina, Beg v Egipt, Brezjanska Marija, Marija z Detetom, Sv. brata Ciril in Metod idr.). Ploskovitemu izrazu, značilnemu za vsa obdobja njegovega ustvarjanja, so najbolj ustrezali reliefi, ki jih je izdeloval večinoma iz gline. 

Kljub vsemu je bil les eden njegovih najljubših materialov za izdelavo podob. Leta 1980 je začel uporabljati hitro rastoči les iz drevesa kiri (Paulownia tomentosa). Izvira iz Kitajske in se goji v vzhodni Aziji več kot 3.000 let. Ta rastlina lahko doseže 20 metrov v višino in ima svetlo vijolične cvetove. Les je lahek, skoraj brez vozlišč ter zelo odporen proti upogibanju in zvijanju. Zelo primeren je za rezbarjenje, saj je zelo enostaven za obdelavo in je lepega videza. 

Les je bil eden njegovih najljubših materialov za izdelavo podob. 

Nazaj v Slovenijo 

Vsa leta, ko je živel v Argentini, je oče pogrešal svoj rodni kraj. Spomin na pokojno mater je bil vsak trenutek zelo živ. Čutil je, da mora nekaj narediti, da morajo njegova dela priti v njegov rojstni kraj. Na lastno roko je začel pisati pisma in trkati na različna vrata. Njegova želja se je končno uresničila. Eno celo leto je pripravljal kipe in posebne zaboje za varen prevoz 107 umetnin. Konec leta 1988 je zbirko podaril rodnim Domžalam. 

Večino del, ki jih je podaril rojstnemu kraju, hranijo v kulturnem domu Franceta Bernika v Domžalah. Stalni postavitvi njegovih umetniških del so namenjeni podstrešni prostori njegove rojstne hiše, ki je pod imenom Menačenkova domačija – domače ime Ahčinovih je bilo Pr' Menačank' – od leta 2003 preurejena v etnološki muzej. 

Oče se je vrnil domov v Argentino poln zamisli za nadaljnje umetniško delo. Žal je doživel možgansko kap in 21. junija 1989 umrl. 

Eno celo leto je pripravljal kipe in posebne zaboje za varen prevoz 107 umetnin. Konec leta 1988 je zbirko podaril rodnim Domžalam. 

Vselej sem gojila ljubezen do Slovenije 

Čeprav sem rojena v Argentini, kjer sem živela do odraslosti, sem po zgledu svojih staršev vselej gojila ljubezen do Slovenije. Starši so mi posredovali zavedanje, da smo Slovenci, da moramo imeti pokončno držo v življenju in trdne vrednote. Čeprav se nisem poglabljala v likovno umetnost, mislim, da imam čut za estetiko. Moj umetniški čut pa je bolj usmerjen v glasbo. 

Po izobrazbi sem profesorica angleščine. Učencem vedno povem, da je znanje jezikov potrebno za komunikacijo s širnim svetom, ampak materinščino moramo vedno spoštovati in gojiti lepote slovenskega jezika. Ni prav, da govorimo 'napol' prav ali da vnašamo tujke v vsakdanjo govorico. Najprej spoštujmo svoj jezik in svojo kulturo, potem bomo spoštljivi tudi do drugih jezikov in kultur. 

Najprej spoštujmo svoj jezik in svojo kulturo, potem bomo spoštljivi tudi do drugih jezikov in kultur. 

Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 161, str. 36-39.