Upokojenci, babice, dedki, poglejte, kako vas DeSUS ponovno vleče za nos!

Demokratična stranka upokojencev Slovenije je v marsičem slovenski, če ne svetovni fenomen. Ne glede na to, kaj izrečejo, obljubijo, zapišejo … pa četudi nič od tega ne uresničijo, jim ljudje vedno znova nasedejo in na volilno nedeljo zaupajo svoj glas.

Ves svet se ukvarja s fenomenom Trumpa in »post truth« ter »fake news« efekti, a oni so te prijeme uporabljali že dvajset let pred njim.

S statistiko obsedeni Američani so izračunali, da je novoizvoljeni ameriški predsednik v Belo hišo prijadral na valu 51 % lažnih trditev v predvolilni kampanji. Za Karla Erjavca sicer česa podobnega nismo nikoli merili, sicer bi verjetno ugotovili, da je predsednik DeSUSa izumitelj te strategije.

Pomislite, človek upokojencem ob zrenju v oči mirno obljubi 1.000 evrov pokojnine, po tistem pa postane minister za okolje ter še trikrat minister za zunanje zadeve.

Fascinantno, sploh ob zavedanju, da danes povprečna pokojnina znaša malo nad polovico obljubljene, Erjavec pa je od svoje znamenite izjave sedel prav v vseh slovenskih vladah.

Pregovorno bi od starejših ljudi sicer prej pričakovali poglobljeno modrost kot površinsko lahkovernost, a očitno stranka upokojencev igra prav na slednje in mogoče še na slab spomin ter demenco. Zavedajoč se, da ji glede na dosedanje volilne razplete to bolj koristi kot škodi, četudi občasno na tovrstno populistično zavajanje opozori kak medij.

Zadnji primer v nebo vpijoče dvoličnosti se je zgodil minuli teden, ko DeSUS v drugo ni podprl interpelacije zoper ministrico za delo, družino in socialne zadeve, Anjo Kopač Mrak.

Ja, drage babice in dedki, gre za tisto ministrico Socialnih demokratov, ki je večkrat odločno javno podprla brutalen odvzem vnukov starim staršem – koroških dečkov, ki so ju socialne službe nenapovedano ugrabile iz vrtca ter odpeljale neznano kam k izbranim rejnikom.

Pregovorno bi od starejših ljudi sicer prej pričakovali poglobljeno modrost kot površinsko lahkovernost, a očitno stranka upokojencev igra prav na slednje in mogoče še na slab spomin ter demenco.

DeSUS prvič: Anja Kopač Mrak mora oditi

Upravno sodišče je že maja 2016 razsodilo, da je bil odvzem otroka starim staršem nezakonit. Takrat je stranka SDS vložila prvo interpelacijo proti ministrici in, za nekatere presenetljivo, jo je podprl tudi DeSUS.

Utemeljevali so, da gre pri odvzemu koroških dečkov za »nečloveško ravnanje« ter da želijo »presekati škodljivo delovanje stranke (SD), ki obvladuje to področje«.

»Nekje sem prebral, da delamo salto mortale, spet drugemu se je zapisalo, da taktiziramo, a danes smo pokazali, da mislimo zelo resno,« je za govornico državnega zbora povedal strankin glasnogovornik Franc Jurša.

Tovrstno stališče DeSUS-a je po svoje razumljivo, saj so v tem javno razvpitem primeru skorajda morali postaviti na stran dedkov in babic, svojih volivcev torej, saj je brezsrčen odvzem vnukov zaskrbel marsikoga izmed njih (kot je na Domovini pisala Milena Miklavčič).

Že takrat so mnogi namigovali, da si je stranka takšno stališče lahko privoščila, ker je Karl Erjavec opravil matematično domačo nalogo in ugotovil, da glasov za odhod ministrice tudi v primeru njihove podpore ne bo dovolj.

In res, zmanjkali so trije glasovi – interpelacijo je podprlo 43 poslancev, proti jih je bilo 38, za uspeh pa se zahteva absolutna večina 46 glasov.

DeSUS drugič: Anja Kopač Mrak mora ostati

Ko je najvišja sodna instanca v državi – Vrhovno sodišče – oktobra potrdila nezakonitost ravnanja CSD Velenje pri odvzemu koroških dečkov starim staršem, se je za trenutek zdelo, da je usoda ministrice Kopač-Mrakove zapečatena.

Stališče tovrstne avtoritete bi po logiki stvari skoraj moralo prepričati še tri poslance, sploh ob upoštevanju, da nekateri, tudi člani SDS, v prvo niso glasovali.

A salto mortale se je zgodil prav pri stranki, ki naj bi branila interese starejših.

DeSUS je namreč sporočil, da interpelacije v drugo ne bo podprl, v razpravi pa sploh ne bo sodeloval.

Slednje je razumljivo, saj so se tako izognili pojasnjevanju, zakaj so ponovno izdali interese svojih volivcev. Umik njihovih enajstih glasov pa priča, da so blefirali že prvič – kot že mnogokrat poprej so govorili eno, delali pa drugo, v škodo tistih, ki naj bi jih po imenu svoje stranke zastopali.

To je modus operandi ene najbolj škodljivih strank v naši državi. Ne samo, da imajo v vlogi jezička na tehtnici dolgo zgodovino blokad ključnih družbenih sprememb, v resnici ne zastopajo niti interesov lastnih volivcev.