V Evropi manj otrok, a več migrantov?







Evropa kot celota po mnenju nekaterih za ohranitev pozitivne demogafske slike močno potrebuje migrancije, saj je njeno prebivalstvo vse starejše, rojstev pa premalo.

A projekcije kažejo, da se razmere od države do države močno razlikujejo. Večina zaradi nizke rodnosti potrebuje hitro ukrepanje, zato se mnoge nagibajo k na videz najenostavnejši rešitvi - sprejemanju migrantov. 

Druge, predvsem na evropskem vzhodu,  pa se raje trudijo z vzpostavitvijo družinam prijaznih politik, ki bi starše spodbudile k rojevanju več otrok.

In kje je Slovenija?

Evropska unija ima trenutno 506,3 milijona prebivalcev. Glede na projekcije naj bi z migracijami leta 2050 imela 539,8 milijona prebivalcev, brez migracij 478,7, kolikor naj bi bilo Evropejcev, rojenih v Evropi. Čeprav bo ljudi več, pa bodo le-ti v povprečju tudi starejši. Vsak drugi Evropejec bo do leta 2060 namreč starejši od 65 let.

Migracije nujne?


Danes je povprečna starost v Evropski uniji 42,5 let, še pred desetletjem je bila 29 let. Evropejka v rodni dobi ima v povprečju 1,57 otrok, za ohranitev trenutne populacije bi morala biti stopnja rodnosti vsaj 2,1 otroka na žensko.

Dobrih 61 milijonov ljudi bo tako glede na projekcije v države prišlo s pomočjo migracij, tako notranjih kot, v veliki meri, tudi zunanjih.

Število državljanov naj bi zaradi nizke rodnosti upadlo v Bolgariji, Nemčiji, Estoniji, Grčiji, Španiji, Latviji, Litvi, Avstriji, na Poljskem, Madžarskem, Hrvaškem, Portugalskem, pa tudi v Romuniji, Sloveniji in na Slovaškem.

Populacija pa naj bi se, glede na projekcije ohranila v Belgiji, na Češkem, Danskem, Irskem, v Franciji, Italiji, na Cipru, v Luksemburgu, na Nizozemskem, Finskem, Švedskem in v Združenem kraljestvu.

Politika se na negativne trende odziva različno


Države na jugu Evrope, ki se soočajo z velikim prihodom beguncev, imajo v večini tudi same velik demografski problem. Španija ima eno najnižjih stopenj rodnosti v Evropi, 1,32 otroka na žensko, na Portugalskem se število prebivalstva zmanjšuje že od leta 2010, iz današnjih 10,5 milijonov naj bi do leta 2060 upadlo na 6,5. V Grčiji naj bi število prebivalcev za milijon upadlo kljub priseljevanju, s spremembo negativnih trendov se zaradi porazne gospodarske situacije tam ne ukvarja nihče.

Medtem ko se v Španiji, na Portugalskem pa tudi v Italiji oblasti trudijo z oglasi in bonusi za mlade družine in večje število otrok, pa se hkrati zavedajo, da je velik del problema tudi finančna negotovost, visoka stopnja brezposelnosti med mladimi, ki se zato množično preseljujejo v zahodno in severno Evropo.

Nizka nataliteta manj skrbi države severne Evrope. Na Švedsko in Norveško se namreč ljudje množično priseljujejo predvsem zaradi stabilnosti gospodarstva in delovnih mest, zaradi močnih sistemov podpore mladim družinam pa so skandinavske države tudi družinam prijazne. Z zavedanjem, da mlade potrebujejo, pa tudi tam v zadnjem času velikodušno sprejemajo migrante. Še največ jih je prejela Švedska, ki sicer velja za najbolj vzgoji otrok prijazno državo.

Podoben primer je Nemčija, kjer mora država za vzdržnost socialne politike v prihodnjih desetih letih sprejeti pol milijona migrantov letno, da bi tako lahko pokrila demografski primanjkljaj. Večja luknja je predvsem v vzhodnih, gospodarsko manj razvitih mestih, kamor sedaj v večjem številu naseljujejo prebežnike. Nemškemu vzoru, kljub temu, da je demografski trend tam trenutno edini med evropskimi državami vzdržen, sledi tudi Francija.

Raje kot na migrante, vzhodne države stavijo na vzpodbude za velike družine


Hud demografski problem pa bodo imele države vzhodne Evrope. Poljska, Slovaška in Madžarska se sprejemu prebežnikov močno upirajo, a njihovi demografski trendi so dolgoročno pesimistični, saj predvidevajo večmilijonsko zmanjšanje števila prebivalcev in velik porast starega prebivalstva. Soočajo se tudi z visoko stopnjo izseljevanja mladih na zahod.

A vlade na Poljskem, Madžarskem in Slovaškem so se že odločile za močno finančno podporo družinam. Poljska po zadnjem ukrepu vlade trenutno družinam za vsakega otroka po prvem nameni približno 120 evrov mesečno. Madžarska za podporo družinam nameni 4,7% BDP. Za tretjega otroka premier Orban družine ob izpolnjevanju določenih pogojev in preselitvi v večje stanovanje obdari z 32.000 evri.

Pa Slovenija?


Skoraj petina slovenskega prebivalstva je starejšega od 65 let. Delež starejše populacije se bo v treh desetletjih podvojil. Do leta 2060 bo po napovedih Eurostata dosegel že 30 odstotkov, kar bo precej nad povprečjem držav Evropske unije.

Stopnja rodnosti že dlje časa pada, beležimo pa tudi visoko stopnjo izseljevanja mladih. Že v prihodnjih letih naj bi tako ostali brez osem tisoč delovno aktivnih.

Hkrati naše gospodarstvo ni prilagojeno delu starejših, slovenski starostniki in mladostniki so že sedaj najmanj aktivni v primerjavi z evropskimi, hkrati imamo tudi največji delež starejših na bolniškem dopustu, kjer pri nas v povprečju preživijo 20 dni letno, v drugih državah pa osem dni.

Kdo bo torej v Sloveniji vplačeval v socialno blagajno, kdo prilagodil pokojninski sistem in spodbudil nataliteto, še vedno ni jasno.

KOMENTAR: Uredništvo
Evropska dvoličnost do migrantov
Mnogo državljanov EU se po eni strani močno brani migracij, predvsem iz Afrike ter Bližnjega vzhoda, pri čemer imajo, kot kaže praksa, številne upravičene pomisleke. Po drugi strani pa Evropa že desetletja zanemarja skrb za reprodukcijo, oziroma obnovo populacije. V našem načinu življenja smo vrednote obrnili na glavo. Karierizem, individualizem in povzpetništvo so družinske vrednote potisnili v polje nazadnjaškega, preživetega. Prevzetni od komforta in blaginje tudi nismo pripravljeni prijeti za vsako delo, ki mora biti na koncu dneva opravljeno. Nekdo pač mora poskrbeti, da smo siti in oblečeni, vzgajati naše otroke medtem ko se posvečamo karieri, predvsem pa čistiti svinjarijo, ki jo z našim načinom življenja puščamo za seboj. Da nas je vse manj in smo vse starejši ter da migrante pravzaprav potrebujemo bolj, kot smo pripravljeni priznati, smo si torej v prvi vrsti krivi sami. Poskus vzhodnoevropskih držav, da spremenijo miselnost in se odprejo same nase, je zato pogumen in spoštovanja vreden, a le čas bo pokazal, če tudi pravočasen in  učinkovit. Za večino ostalih pa velja, da s poti, ki so jo izbrale, praktično ni več povratka.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike