V krempljih stroke

Alenka Bratušek. Foto: RTV Slovenija, Tarča.
POSLUŠAJ ČLANEK

Začnimo tokrat nekoliko drugače. S tragično zgodbo, ki se je pripetila, ko sem pred mnogimi leti še služboval na takratnem Ministrstvu za šolstvo in šport. Ena izmed osnovnih šol je izvedla tečaj plavanja, ki je sestavni del učnega programa oziroma kurikuluma. Pri tem se je eden izmed otrok na žalost utopil.

Dogodek je seveda pretresel šolsko, lokalno in deloma tudi nacionalno javnost. Skladno z zakonom je pristojni Inšpektorat za šolstvo in šport uvedel inšpekcijski postopek oziroma disciplinski nadzor, ki naj bi ugotovil razlog oziroma razloge za tragično smrt otroka. Inšpektorat je po končanem postopku pripravil poročilo, ki ga je posredoval šoli in pristojnemu ministrstvu. Iz poročila je izhajalo, da se je otrok utopil, pozor, ker šola na svoji oglasni deski ni imela objavljenih pravil oziroma protokola za izvedbo plavalnega tečaja, kot to veleva ustrezen predpis. Drugih nepravilnosti v ravnanju odgovornih oseb niso našli. Če bi torej v šoli na oglasni deski visel omenjeni papir, po mnenju Inšpektorata do tragičnega dogodka ne bi prišlo oziroma, če bi se utopitev Bog ne daj vseeno zgodila, bi bilo po duhu in črki poročila Inšpektorata to v skladu s pravili.

Birokratska pamet

Opisani primer na sicer tragičnem in za vse vpletene seveda izjemno travmatičnem dogodku lepo pokaže, kako včasih papir res prenese vse, tudi utopitev otroka, in kako birokratska pamet ni vedno najbolj idealno sredstvo za preprečevanje neljubih in razčiščevanje življenjskih dogodkov nasploh. V Sloveniji vlada zmotno prepričanje, da se tovrstne bizarnosti – napake v postopkih, prirejeni in »sfaljeni« javni razpisi in tako naprej – dogajajo zato, ker se politika preveč vmešava v stroko. Da torej strokovnjakom oziroma uradnikom ne pusti, da bi v miru in strokovno opravljali svoje delo. Resnica je žal ravno obratna.

Pri nas stroka oziroma uradništvo diktira vsakokratni politiki, kaj sme in česa ne, ne pa obratno.

Tipični primer tega so javna naročila s področja gradbenih investicij. Tu se vsakič znova na čelu z najbolj odgovornimi vsi skupaj iskreno čudimo, kako je mogoče, da je cena zmeraj višja, da so izbrani zmeraj isti in da slej ko prej zmeraj prispe zgolj ena ustrezna ponudba. Človeku se je pretekli teden ob opazovanju in predvsem poslušanju resorne ministrice Alenke Bratušek, ko je v studiu nacionalne televizije odgovarjala na očitke o kartelnem dogovarjanju in korupciji pri javnih naročilih s področja gradnje in obnove železniške infrastrukture, kar milo storilo, ko je v očitno popolni nemoči vila roke in tožila, da sama seveda ne more ničesar, ker o vsem odloča stroka, kar ona seveda ni. To slednje seveda drži. Verjamemo, da se Bratuškova na investicijske programe in izvedbo javnih naročilih spozna približno tako dobro kot pes na boben, sicer se ji ne bi dogajalo, kar se ji nenehno dogaja. Kot že rečeno: da cena raste, da zmeraj pride zgolj ena ustrezna ponudba in da so izbrani vedno isti.

Nemočna ministrica

Ne drži pa, da je kot resorna ministrica pri tem popolnoma nemočna. Ravno nasprotno. Ne samo da lahko, da je torej to v njeni neposredni pristojnosti, ampak celo dolžna je poseči v postopek oziroma ga razveljaviti – beri: ne podpisati pogodbe – če vsa stvar ni speljana ne samo zakonito, ampak tudi transparentno in predvsem gospodarno. Poglejmo preprost primer. Denimo, da doma kupujete nov avtomobil. Seveda vi odločate o znamki in tipu vozila, predvsem pa o tem, koliko ste zanj še pripravljeni oziroma sposobni plačati. Pri nakupu se absolutno lahko, in po navadi tudi je tako, obrnete po pomoč k pooblaščenim prodajalcem vozil oziroma avto salonom. Ampak nikoli pa ne boste dopustili, da bi vam diktirali oziroma vas prisilili, kateri avtomobil in po kakšni ceni morate kupiti, mar ne? Zakaj bi bilo pri milijonskih investicijah države kaj drugače oziroma zakaj ne bi bilo še veliko bolj strogo, ve očitno zgolj ministrica Bratuškova in vsi njeni stanovski kolegi pred njo. Ja, država je včasih v krempljih stroke, ampak tudi za to nosi odgovornost vladajoča politika. Ker je tako stanje ne samo dopustila, ampak ga s svojo nedejavnostjo in s pomanjkanjem fokusa tudi aktivno pomaga soustvarjati. No, razen v primeru predsednice Državnega zbora, Urške Klakočar Zupančič. Njej več kot očitno nobena stroka, niti njena lastna, ne more pomagati. Več o tem pa kdaj drugič.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike