V krempljih stroke

Fakulteta, ki je magisterij izdala, tako ne misli. /druGAČE BI JI NAsLOV VZELA/. In to je edino kar šteje.

"Verjamemo, da se Bratuškova na investicijske programe in izvedbo javnih naročilih spozna približno tako dobro kot pes na boben"
Pertinač,
zadnje pol leta si pa postal navijaški in neargumentiran. Ne trdim, da je Bratuškova ravnala prav, ne drži pa, da se na investicije ne spozna. Če se torej ti Aljuš spoznaš na investicije nas prosim pouči.

Državni uradniki dostikrat "vozijo" ministre sem in tja, za to pa je več razlogov. Eden je, da se naši ministri, sploh levi, praviloma ne spoznajo na področje, ki ga upravlja njihov resor. Bratuškova je šolski primer takšne ministrice.
Drugi primer je, da ministri dostikrat slabo kadrujejo svojo ožjo ekipo. Najprej bi si minister moral ogledati, kdo iz njegove stranke je že v službi v dotičnem ministrstvu in verjetno najbolje pozna položaj, ali je vsaj nekoč bil. Pri uporabi takšnega načina kadrovanja so izrazito slabše desne stranke.
In potem se zgodi, da minister na vodilne položaje v ministrstvu pripelje svoje prijatelje, sošolce, celo sorodnike... Zakaj potem ni uspešen in vse vodijo dolgoletni uradniki mimo njega, je jasno.

Re:..Zakaj bi bilo pri milijonskih investicijah države kaj drugače

Oh no, to vendar vedo vsi, ki so kdajkoli bili blizu investicij: zato, ker je drzava najvisji nivo odlocanja; nad njo ni nicesar.
Na nesreco pa je drzava kot institucija nekompetentna za odlocanje, a hoce kljub temu odlocati.
To je enako kot pri omenjenem nakupu svta; tam je kupec zadnji nivo odlocanja, ceprav sam ni kompetenten; prodajalec pa je kompetenten, v obeh primerih;
Zadeva je enaka, ko gre za res velike projekte; bolj je razpis „sofisticiran“, internacionalen, bolj je korupcija intenzivna; in bolj imajo „odlocevalci“ prste v marmeladi;
Lahko bi vam nastel milijardne projekte, financirane z najvisjih nivojev, kjer se je izgubilo na stotine milijonov.
Pri vsem tem je bil ta problem, namrec ze notoricno in ekscesivno preseganje budgeta in trznih cen, temeljito in znastveno raziskan. Vse je jasno, ampak ker so v procesu razpisa, ponudb in pogodb vsi udelezenci „udelezeni“, resitve ni. Litijska je lep primercek, ki je bil celo dovolj neznaten, da bi lahko ostal neopazen. Najveckrat udelezenci niti ne vedo kdo in kako je v igri.

Bratuškova je v službi globoke države. Projekti ta tajkune iz privatizacije. Na juriš...

Prepričan sem, da danes ni več kalkulantov, ki bi znali po normah izdelati predračun za gradbeni oblekt. Kaj so že gradbene norme? Saj jih gradbeniki ne poznajo več.
Obstajajo popisi del in cene, ki se samo indeksirajo. Vemo, kaj pomeni indeksacija? Cena neke postavke že izvedenega objekta, pomnožena s stopno inflacije pa še malo zraven in tako dobimo novo ceno. Ko tak postopek ponovimo nekajkrat, bi lahko zgradili zlato palačo.
Ministrstvo je dolžno spremljati takšne kalkulacije in ugotavljati anomalije ter jih omejiti.
V bivši rajnki Jugi smo imeli norme, ki so zastarele, pa so jih nato posodobili in upoštevali nove tehnologije.
Še dobro se spomnim, da je bila osnova za vse, ročni izkop zemlje od 1.do 5. kategorije, ki je predvidevala delavca, ki mora en kubik zemlje določene kategorije izkopati v določenem številu ur. In tako se je nadaljevalo vse do polaganja keramičnih ploščic ali parketa.
Za delo so se uporabljali stroški plač, ki so veljale v obdobju izdelave predračuna, za materjle pa dnevne cene na trgu.
Prepričan sem da na ministrstvu sploh nihče ne obvlada ali spoloh ne ve za norme, kaj šele, da bi obvladal analizo cen. Tudi v strkovnih službah ni nič bolje. Tam se samo indkesira, pa še to po naročilu izvajalcev. Ko izvajalci zatulijo, da je kriza, se pač indeksi zvišajo in tako in tako predaga gradnja postane še boj draga.
Kot vidimo je ministrstvo zelo upleteno v oddajo del in posledično v cene gradnje.
Zato bi moralo pred vsem skrbeti za to, da se gradnje,ki jih fnancira država, plačujejo po realnih cenah.
Kaj pa realne cene so? Te lahko dobimo, če znamo analizirati ceno posameznih postavk
Tega pa na ministrstvu ne znajo, ne znajo tega podporne službe in ne znajo niti ponudniki.
Ti samo vedo, daje potrebno naročnika opiliti čim bolj. Zato imajo pomoč v konkurenci, ki si v odlični gostilni zagotovi določen delež pri investicijah, nato pa s tako imenovanimi "kontra ponudbami" opeharijo neukega in nesposobnega investitorja.
Seveda vse to plačujemo mi, davkoplačevalci in mi smo krivi, da nas kradejo pri belem dnevu, saj si sami izvolimo takšne ministre, ki se na posel ne spoznajo.

Uboga šivilja!

Rada bi bila boljša in bolj uspešna, pa jo ovira stroka.