V krempljih stroke
Začnimo tokrat nekoliko drugače. S tragično zgodbo, ki se je pripetila, ko sem pred mnogimi leti še služboval na takratnem Ministrstvu za šolstvo in šport. Ena izmed osnovnih šol je izvedla tečaj plavanja, ki je sestavni del učnega programa oziroma kurikuluma. Pri tem se je eden izmed otrok na žalost utopil.
Dogodek je seveda pretresel šolsko, lokalno in deloma tudi nacionalno javnost. Skladno z zakonom je pristojni Inšpektorat za šolstvo in šport uvedel inšpekcijski postopek oziroma disciplinski nadzor, ki naj bi ugotovil razlog oziroma razloge za tragično smrt otroka. Inšpektorat je po končanem postopku pripravil poročilo, ki ga je posredoval šoli in pristojnemu ministrstvu. Iz poročila je izhajalo, da se je otrok utopil, pozor, ker šola na svoji oglasni deski ni imela objavljenih pravil oziroma protokola za izvedbo plavalnega tečaja, kot to veleva ustrezen predpis. Drugih nepravilnosti v ravnanju odgovornih oseb niso našli. Če bi torej v šoli na oglasni deski visel omenjeni papir, po mnenju Inšpektorata do tragičnega dogodka ne bi prišlo oziroma, če bi se utopitev Bog ne daj vseeno zgodila, bi bilo po duhu in črki poročila Inšpektorata to v skladu s pravili.
Birokratska pamet
Opisani primer na sicer tragičnem in za vse vpletene seveda izjemno travmatičnem dogodku lepo pokaže, kako včasih papir res prenese vse, tudi utopitev otroka, in kako birokratska pamet ni vedno najbolj idealno sredstvo za preprečevanje neljubih in razčiščevanje življenjskih dogodkov nasploh. V Sloveniji vlada zmotno prepričanje, da se tovrstne bizarnosti – napake v postopkih, prirejeni in »sfaljeni« javni razpisi in tako naprej – dogajajo zato, ker se politika preveč vmešava v stroko. Da torej strokovnjakom oziroma uradnikom ne pusti, da bi v miru in strokovno opravljali svoje delo. Resnica je žal ravno obratna.
Pri nas stroka oziroma uradništvo diktira vsakokratni politiki, kaj sme in česa ne, ne pa obratno.
Tipični primer tega so javna naročila s področja gradbenih investicij. Tu se vsakič znova na čelu z najbolj odgovornimi vsi skupaj iskreno čudimo, kako je mogoče, da je cena zmeraj višja, da so izbrani zmeraj isti in da slej ko prej zmeraj prispe zgolj ena ustrezna ponudba. Človeku se je pretekli teden ob opazovanju in predvsem poslušanju resorne ministrice Alenke Bratušek, ko je v studiu nacionalne televizije odgovarjala na očitke o kartelnem dogovarjanju in korupciji pri javnih naročilih s področja gradnje in obnove železniške infrastrukture, kar milo storilo, ko je v očitno popolni nemoči vila roke in tožila, da sama seveda ne more ničesar, ker o vsem odloča stroka, kar ona seveda ni. To slednje seveda drži. Verjamemo, da se Bratuškova na investicijske programe in izvedbo javnih naročilih spozna približno tako dobro kot pes na boben, sicer se ji ne bi dogajalo, kar se ji nenehno dogaja. Kot že rečeno: da cena raste, da zmeraj pride zgolj ena ustrezna ponudba in da so izbrani vedno isti.
Nemočna ministrica
Ne drži pa, da je kot resorna ministrica pri tem popolnoma nemočna. Ravno nasprotno. Ne samo da lahko, da je torej to v njeni neposredni pristojnosti, ampak celo dolžna je poseči v postopek oziroma ga razveljaviti – beri: ne podpisati pogodbe – če vsa stvar ni speljana ne samo zakonito, ampak tudi transparentno in predvsem gospodarno. Poglejmo preprost primer. Denimo, da doma kupujete nov avtomobil. Seveda vi odločate o znamki in tipu vozila, predvsem pa o tem, koliko ste zanj še pripravljeni oziroma sposobni plačati. Pri nakupu se absolutno lahko, in po navadi tudi je tako, obrnete po pomoč k pooblaščenim prodajalcem vozil oziroma avto salonom. Ampak nikoli pa ne boste dopustili, da bi vam diktirali oziroma vas prisilili, kateri avtomobil in po kakšni ceni morate kupiti, mar ne? Zakaj bi bilo pri milijonskih investicijah države kaj drugače oziroma zakaj ne bi bilo še veliko bolj strogo, ve očitno zgolj ministrica Bratuškova in vsi njeni stanovski kolegi pred njo. Ja, država je včasih v krempljih stroke, ampak tudi za to nosi odgovornost vladajoča politika. Ker je tako stanje ne samo dopustila, ampak ga s svojo nedejavnostjo in s pomanjkanjem fokusa tudi aktivno pomaga soustvarjati. No, razen v primeru predsednice Državnega zbora, Urške Klakočar Zupančič. Njej več kot očitno nobena stroka, niti njena lastna, ne more pomagati. Več o tem pa kdaj drugič.
14 komentarjev
Rado
Fakulteta, ki je magisterij izdala, tako ne misli. /druGAČE BI JI NAsLOV VZELA/. In to je edino kar šteje.
Rado
"Verjamemo, da se Bratuškova na investicijske programe in izvedbo javnih naročilih spozna približno tako dobro kot pes na boben"
Pertinač,
zadnje pol leta si pa postal navijaški in neargumentiran. Ne trdim, da je Bratuškova ravnala prav, ne drži pa, da se na investicije ne spozna. Če se torej ti Aljuš spoznaš na investicije nas prosim pouči.
Peter Klepec
Ce kdo trdi, da se „spozna na investicije“, je ze s tem neverodostojen. Lahko se nekdo 40+ let ukvarja z investicijami, pa bo spoznal, da investicije vodijo njega in ne obratno.
MEFISTO
Bratuškova je na vseh področjih tabulla rasa. Dobro pa ve, da se tistemu streže, ki ti kruha reže.
Rado
Preden je Bratuškova ratala premierka, je bila strokoven proračunski kader in je po mnenju kompetentnih delala dobro. Pljuvanje čez njo se je s strani političnih nasprotnikov pričelo šele na premierskem položaju. Takšna ocena pove zelo malo, ker vse opozicije bentijo čez one druge. Po načelu.
MEFISTO
Rado, nihče ne pljuva čez (preko) njo, temveč po njej kot si zasluži.
Andrej Muren
Državni uradniki dostikrat "vozijo" ministre sem in tja, za to pa je več razlogov. Eden je, da se naši ministri, sploh levi, praviloma ne spoznajo na področje, ki ga upravlja njihov resor. Bratuškova je šolski primer takšne ministrice.
Drugi primer je, da ministri dostikrat slabo kadrujejo svojo ožjo ekipo. Najprej bi si minister moral ogledati, kdo iz njegove stranke je že v službi v dotičnem ministrstvu in verjetno najbolje pozna položaj, ali je vsaj nekoč bil. Pri uporabi takšnega načina kadrovanja so izrazito slabše desne stranke.
In potem se zgodi, da minister na vodilne položaje v ministrstvu pripelje svoje prijatelje, sošolce, celo sorodnike... Zakaj potem ni uspešen in vse vodijo dolgoletni uradniki mimo njega, je jasno.
Peter Klepec
Re:..Zakaj bi bilo pri milijonskih investicijah države kaj drugače
Oh no, to vendar vedo vsi, ki so kdajkoli bili blizu investicij: zato, ker je drzava najvisji nivo odlocanja; nad njo ni nicesar.
Na nesreco pa je drzava kot institucija nekompetentna za odlocanje, a hoce kljub temu odlocati.
To je enako kot pri omenjenem nakupu svta; tam je kupec zadnji nivo odlocanja, ceprav sam ni kompetenten; prodajalec pa je kompetenten, v obeh primerih;
Zadeva je enaka, ko gre za res velike projekte; bolj je razpis „sofisticiran“, internacionalen, bolj je korupcija intenzivna; in bolj imajo „odlocevalci“ prste v marmeladi;
Lahko bi vam nastel milijardne projekte, financirane z najvisjih nivojev, kjer se je izgubilo na stotine milijonov.
Pri vsem tem je bil ta problem, namrec ze notoricno in ekscesivno preseganje budgeta in trznih cen, temeljito in znastveno raziskan. Vse je jasno, ampak ker so v procesu razpisa, ponudb in pogodb vsi udelezenci „udelezeni“, resitve ni. Litijska je lep primercek, ki je bil celo dovolj neznaten, da bi lahko ostal neopazen. Najveckrat udelezenci niti ne vedo kdo in kako je v igri.
Realist
Bratuškova je v službi globoke države. Projekti ta tajkune iz privatizacije. Na juriš...
APMMB2
Prepričan sem, da danes ni več kalkulantov, ki bi znali po normah izdelati predračun za gradbeni oblekt. Kaj so že gradbene norme? Saj jih gradbeniki ne poznajo več.
Obstajajo popisi del in cene, ki se samo indeksirajo. Vemo, kaj pomeni indeksacija? Cena neke postavke že izvedenega objekta, pomnožena s stopno inflacije pa še malo zraven in tako dobimo novo ceno. Ko tak postopek ponovimo nekajkrat, bi lahko zgradili zlato palačo.
Ministrstvo je dolžno spremljati takšne kalkulacije in ugotavljati anomalije ter jih omejiti.
V bivši rajnki Jugi smo imeli norme, ki so zastarele, pa so jih nato posodobili in upoštevali nove tehnologije.
Še dobro se spomnim, da je bila osnova za vse, ročni izkop zemlje od 1.do 5. kategorije, ki je predvidevala delavca, ki mora en kubik zemlje določene kategorije izkopati v določenem številu ur. In tako se je nadaljevalo vse do polaganja keramičnih ploščic ali parketa.
Za delo so se uporabljali stroški plač, ki so veljale v obdobju izdelave predračuna, za materjle pa dnevne cene na trgu.
Prepričan sem da na ministrstvu sploh nihče ne obvlada ali spoloh ne ve za norme, kaj šele, da bi obvladal analizo cen. Tudi v strkovnih službah ni nič bolje. Tam se samo indkesira, pa še to po naročilu izvajalcev. Ko izvajalci zatulijo, da je kriza, se pač indeksi zvišajo in tako in tako predaga gradnja postane še boj draga.
Kot vidimo je ministrstvo zelo upleteno v oddajo del in posledično v cene gradnje.
Zato bi moralo pred vsem skrbeti za to, da se gradnje,ki jih fnancira država, plačujejo po realnih cenah.
Kaj pa realne cene so? Te lahko dobimo, če znamo analizirati ceno posameznih postavk
Tega pa na ministrstvu ne znajo, ne znajo tega podporne službe in ne znajo niti ponudniki.
Ti samo vedo, daje potrebno naročnika opiliti čim bolj. Zato imajo pomoč v konkurenci, ki si v odlični gostilni zagotovi določen delež pri investicijah, nato pa s tako imenovanimi "kontra ponudbami" opeharijo neukega in nesposobnega investitorja.
Seveda vse to plačujemo mi, davkoplačevalci in mi smo krivi, da nas kradejo pri belem dnevu, saj si sami izvolimo takšne ministre, ki se na posel ne spoznajo.
MEFISTO
Uboga šivilja!
Rada bi bila boljša in bolj uspešna, pa jo ovira stroka.
Rado
Vsebinskega pogovora ne poznaš. Le slabšalno etiketiranje. Torej, Bratuškova je po visokošolski izobrazbi tekstilna inženirka. Po magisterski pa proračunska specialistka. To seveda ne pomeni da avtomatsko dela dobro, le v štartu si ne zasluži vnaprešnjega diskreditiranja.
MEFISTO
Ker naj bi magistrsko delo prepisala, to pomeni, da je bližje šivilji kot proralunski specialistki.
MEFISTO
Rado, Bratuškova je že svetlobna leta odaljena od starta.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.