V popolni nemoči nas bolj kot politična ozadja tragedije presune vprašanje: Če Bog je, zakaj to dopušča?

Že štiri mesece se nam trga srce, ko poslušamo poročila in gledamo prizore morije otrok in civilistov v Gazi. V popolni nemoči nas bolj kot politična ozadja tragedije presune vprašanje: Če Bog je, zakaj to dopušča? Težko razumemo, kaj ob tem, kar vidimo, pomenijo besede iz današnjega evangelija: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil.« Na to najtežje vprašanje, pred katerim stojimo vsi, verni in neverni, sem moral pred dvema letoma nekaj reči mladim staršem, sorodnikom in celi vaški skupnosti, ki se je zbrala na pogrebu petnajstletnega fanta. Najraje bi molčal, a nisem smel. V grozo nepovratne izgube otroka sem rekel tole: »Kje je bil Kristus, ko je deček tisti večer zapeljal s ceste, z glavo udaril v skalo in negiben obležal? Zakaj Kristus ni naredil čudeža in dečka vrnil staršem? Tako se ob dečkovi smrti sprašujemo vsi, ki se sedaj poslavljamo od njega. Podobno trpko občutje je nekoč spreletavalo Dostojevskega, ki se je spraševal: kje je bil Kristus, ko so psi raztrgali otroka. Dostojevski, globok pravoslavni vernik, ki mu ni bil skrit noben kotiček človeške misli in duše, se iz zadrege ni izvlekel s svojo umetniško besedo, s kakim stavkom, ki bi si ga vsi zapomnili, marveč je vse človeško umovanje pustil ob strani in v veri rekel: Kristus je bil v tem ubogem otroku, pa tudi v njegovi materi, ki ga ni mogla iztrgati zobem razjarjenih psov. Tudi Kristusa so raztrgali psi, tudi otrokova mati je kot Marija nemočno stala ob križevem potu, ko so v smrt peljali trpinčenega sina.

Ko je deček padel, je v njem padel tudi Kristus, na križevem potu kar trikrat. V Njem, ki je na veliko noč vstal, bo vstal tudi ta otrok, ki ga sedaj polagamo v grob. Od krsta naprej je bil deček eno s Kristusom, ki si je privzel njegovo telo. Zato vse, kar pripada Kristusu, pripada tudi našemu dragemu otroku. Eno sta bila v uri njegove smrti ob cesti, eno bosta tudi ob vstajenju. Zato se ta hip ne oziramo na dečkovo mrtvo telo, ki iz nas izvablja solze, ne ustavljamo se pri njegovem negibnem telesu, ki se bo znova sprijelo s prvinami zemlje, ampak kot apostoli ob Jezusovem vnebohodu gledamo za njim, ki prehaja v slavo vstajenja. Tam je sedaj ob Njem tudi naš dragi otrok. Ta duhovni pogled naj se v teh težkih trenutkih dotakne tudi naših čustev, ki v ničemer okoli sebe ne najdejo tolažbe. Dopustimo, da Kristusov Duh, skrivnostna duhovna sila njegove ljubezni in moči preide v nas, in nevidno preobrne naš pogled, od znotraj presvetli naša boleča občutja, da se ne sesedemo sami vase.

Po tej kratki molitvi je doživel olajšanje, stekel je do obzidja pokopališča in začel smejoč plezati po njem.

Tako sem govoril tisto žalostno popoldne, ko smo pokopavali petnajstletnika.

Bratje in sestre, zakaj je to, kar je v veri odkril Dostojevski, resnica, zakaj je to, kar so izkusili mnogi verujoči pred njim in za njim, res? Zakaj je to sploh edino, kar imamo na pokopališču v uri slovesa od dragega bitja, edino, na kar se lahko opremo, ko vse drugo odpove, ko vse, na kar pomislimo, že isti hip izzveni v prazno in poglobi našo žalost in potrtost? Ker je Kristus prvorojenec vsega stvarstva. Bil je prej, preden je bil svet, in bo, ko sveta, v tej obliki, ne bo več. Zato se je Božji Sin, ki v sebi zaobsega vse bivajoče od stvarjenja sveta do njegovega poveličanja, lahko združil z vsem minljivim svetom, ki nenehno ječi v svojih bolečinah. Od znotraj je vstopil v nas, v tiste temine naše biti, do katere nimajo dostopa ne medicina ne psihologija ne psihoterapija ne karkoli drugega, kar je človeškega. Kristus, ki je od vekov, po katerem je nastalo vse, kar je nastalega, je oblekel našo naravo, tvoje in moje telo, ki se od rojstva do smrti smeje in veseli, pa tudi zdihuje in kriči od bolečin. Dopustil je, da so tudi njega prevzela čustva veselja v Kani Galilejski, kot tudi čustva žalosti, ko je jokal ob grobu mrtvega prijatelja Lazarja. Vse, kar se osrečujočega in bridkega dogaja z nami, je Kristus vnaprej povzel v sebi, da bi bil vsem, telesnem in duševnem, v vsem, kar se nam bo zgodilo, eno z nami. Z bremenom sveta, tudi z bremenom fantove smrti je padel pod križem, ne enkrat, ampak večkrat, vsakič znova vstal in breme sveta končno prinesel na Kalvarijo. Tam je zaprl oči, umolknil in omahnil v smrt. Toda to ni bil prehod iz življenja v smrt, prehod, ki ga doživi vsak človek, ko umrje. Na Kalvariji Kristusu niso ugasnile zgolj telesne in psihične funkcije kot ljudem, ko umrejo, ampak ga je použila vesolja smrt, smrt vsega stvarstva, zgodila se je namreč negacija stvarjenja, ki spreminja v nič vse obstoječe. Na Kalvariji je v Kristusovi smrti svet prenehal obstajati, bil je le še kulisa brez smisla. Kakor je po Kristusu, Prvorojencu vsega stvarstva, vse nastalo, tako je takrat, ko je Kristus umrl na križu, z njim vred vse umrlo, ker je vsak obstoj izgubil temelj in smisel. Smrt je použila Kristusa in svet, ki je po njem nastal. Zgodovina sveta se je s Kristusom začela, z njim se je na Kalvariji tudi končala. Kristusa je prebodlo želo smrti. Kozmična smrt, ki je tri dni na Kalvariji slavila zmago nad življenjem, je bila potem, ko si preobrata ni obetala, od znotraj, v sebi sami prežarjena s svetlobo življenja. Ko se je zdelo, da je smrt Kristusa uničila, in z njim uničila vse bivajoče, jo je vstali Kristus premagal od znotraj, v njeni biti, ker je stopil v nič, v predpekel, v negacijo obstoja.

Nepredirno temo in gluhoto smrti, ki občasno, posebej v velikih težavah, strašljivo oplazi tudi nas, je Kristus, z nam nedostopno svetlobo razsvetlil in izbrisal vsako sled njenega obstoja. Belina, ki so jo na gori Tabor uzrli trije apostoli, Peter, Jakob in Janez, je použila kozmično smrt, da nas nikoli več ne bo mogla izbrisati in nas iz bivanja preobrniti v nebivanje.  Smrt, ki je prišla nas svet po pradavni zavrnitvi Božje ljubezni, je v Kristusovi vstajenjski svetlobi izgubila svoj zagon. Njena prvotna moč se ne bo nikoli več obnovila. To je uvidel sv. Pavel na poti v Damask, ko ga je nenadoma obšla svetloba Kristusove bližine. Od takrat je vedel, da vsak, ki je v Kristusu, ne more umreti. To je bil razlog za njegov vzklik: »Smrt, kje je tvoja zmaga, smrt, kje je tvoje želo.«

Na te Pavlove besede se lahko opremo, če nas zagrne potrtost. Zato naj se ne vračamo v spomine preteklih trpkih doživetij. Ni res, da bomo živeli in preživeli v spominih ljudi. Pozaba je neizbežna. Človek nad njo nima moči. Povrhu vsega so spomini pogosto pravi pekel za čustva. Naša vera, naš preprost in neposreden klic – Gospod, preženi temne misli, ki me obhajajo – raztopi sile razbolele notranjosti. Svojo bolečino naj torej odreagiramo v Bogu in ne v čustvih. Naše duševne bolečine ne odvzame niti pogovor, tudi če je še tako sočuten, čeprav je smiseln, marveč jo odvzema in odrešuje Kristusova milost, ki po molitvi zasveti v duši.

Od znotraj je vstopil v nas, v tiste temine naše biti, do katere nimajo dostopa ne medicina ne psihologija ne psihoterapija ne karkoli drugega, kar je človeškega. 

Jagnje Božje ne odjemlje samo naših grehov, kot molimo pri sv. maši pred obhajilom, ampak tudi naše duševne bolečine. Dovolite mi, da to misel osvetlim s preprostim pričevanjem, ki sem ga pred malo manj kot tremi leti že omenil v mašnem nagovoru. Maja 2021 smo pokopavali mojo mamo. Tedaj še ne triletni pranečak je v naročju svoje mamice, moje nečakinje, iz neposredne bližine opazoval, kako so polagali v grob mojo mamo, s katero se je še na dan njene smrti igral v njeni sobi. Prizor polaganja krste v zemljo se je vtisnil vanj, ne da bi se tega zavedal. Nekaj dni po pogrebu smo stali ob maminem grobu. Otrok me je pogledal in vprašal: Kje je mama? Mirno sem odgovoril: V grobu. Ne da bi kaj rekel, je deček splezal na gomilo in začel razmikati vence, nato pa z rokama odstranjevati zemljo. Pretresen sem ga dvignil, ga postavil predse in mu rekel: Jurij, mamino telo je v grobu, v njem so njene roke, noge in glava, njena duša pa je pri Bogu. Zmolimo Očenaš za njeno dušo. Z nami je v trenutku sklenil roke, in molil. Po tej kratki molitvi je doživel olajšanje, stekel je do obzidja pokopališča in začel smejoč plezati po njem.

Bratje in sestre, nam kristjanom ni treba iskati kakšnih posebnih razlag o tem, kdo smo ljudje, kako naj razumemo in sprejmemo, kar nas doleti. Sv. Pavel nam podarja temeljni uvid: »Če namreč živimo, živimo Gospodu, in če umiramo, umiramo Gospodu; naj torej živimo ali umrjemo, smo Gospodovi« (Rim 14).

Tudi v letošnjem postnem času združeni s Kristusom, trpečim in vstalim, že v naprej prehajamo iz smrti v življenje.