V prid argumentirani debati o CETA in TTIP

V članku “Strah pred sporazumi” (gre za prostotrgovinska sporazuma CETA in TTIP), objavljenem v tiskani in spletni Domovini, je več navedb, ki ne držijo. Tu nudimo bralcu korektnejše informacije, podprte z viri.

 Ignoriranje argumentov

Čedalje širša javnost nasprotuje sporazumoma, kar avtor pojasnjuje z “odsotnostjo argumentiranih debat” in “nepoznavanjem tematike”. K tovrstni diskreditaciji se zagovorniki CETA in TTIP zatekajo, ker ne uspejo zavrniti dobro utemeljenih kritik stroke z več-desetletnimi izkušnjami.

V debato so namreč vključeni: številne organizacije, ki že desetletja spremljajo mednarodno trgovino [1], mnogi profesorji mednarodnega prava [2,3,4], Nemško združenje sodnikov ter Evropska zveza sodnikov [5,6], državni zakonodajalci v ZDA [7], svetovno priznani ekonomisti, vključno z Nobelovimi nagrajenci [8], celo Sveti Sedež [9] in še mnogi drugi.

Sklepamo, da vsi ti tematiko odlično poznajo in imajo tehtne argumente za svoje pomisleke o sporazumih.

Članek negoduje, da se od običajnih ljudi pričakuje podpisovanje peticij. Kot pobudniki ene od takih “peticij” lahko povemo, da do tega prihaja predvsem zato, ker zagovorniki sporazumov vztrajno ignorirajo zelo pomembne pomisleke o vsebini sporazumov.

Ljudem pa ni vseeno, kakšne spremembe bosta CETA in TTIP prinesla celotni družbi. Ravno zaradi pritiska javnosti so pogajanja o TTIP postala vsaj delno transparentna.

Odprava "netarifnih ovir"

 “Sporazum naj bi največji gospodarski učinek prinesel na področju odprave tarif.”

Ta trditev zadeva samo bistvo TTIP in predstavlja najpomembnejšo dezinformacijo obravnavanega članka. Tarife so že sedaj zelo nizke, zato se sporazum osredotoča predvsem na odpravo razlik v zakonih in standardih, kot objavlja celo Evropska Komisija [8,10].

Ravno vplivanje na zakonodajo, ki ureja prehranske standarde ter ščiti delavca in okolje, pa je glavni razlog za tako močno nasprotovanje javnosti.

Sporazum namreč določa, kako bomo v prihodnosti sprejemali svoje zakone in kdo bo imel glavno besedo pri tem. Prejšnji trgovinski sporazumi so odpravljali carine, TTIP pa uvaja spremembe, ki posegajo v avtonomijo pri sprejemanju bodočih zakonov.

Promovirajo ga kot “živi sporazum” [11]. Zato javnost zahteva popolno transparentnost, in ne pristaja na le delno dostopnost informacij, ki jo zagovarja obravnavani članek.

Navedeni primer visoke carine iz steklarske industrije je zelo osamljen in se ga nikakor ne da posplošiti na celotno gospodarstvo [12].

 Priviligiranje tujih investitorjev

Najspornejši del CETA in TTIP je podeljevanje posebnega statusa tujim investitorjem (ISDS oziroma ICS), zaradi katerega lahko ti tožijo države na posebnem "sodišču".

Mnogi strokovnjaki za mednarodno pravo, trgovino in politiko že dolgo opozarjajo na zelo negativne posledice tega statusa [2] in pritrjuje jim tudi Sveti Sedež [9].

Da ISDS ni potreben in spodkopava pravni red EU, opozarjata celo Nemško združenje sodnikov [5] ter Evropska zveza sodnikov [6].

Navedba “Investitor se lahko k temu institutu zateče, ko praviloma izčrpa pravne možnosti v državi,” je še ena bistvena dezinformacija. V vseh različicah ISDS ima investitor namreč prosto izbiro, da se obrne neposredno na arbitražno sodišče ISDS in s tem zaobide obstoječe pravne možnosti [13].

“Medtem, ko nekateri nasprotujejo, da bi ISDS uporabili proti nam, bi ga uporabili, kadar bi z njim branili evropske interese v tretjih državah, predvsem v državah v razvoju.”

Kljub zelo pozornemu spremljanju razprav, takšnih stališč javnosti nismo nikoli zaznali. Nasprotno, strokovna javnost že vsaj šest let poziva k umiku ISDS iz vseh trgovinskih sporazumov [2]. Zadržano stališče do ISDS je zavzela tudi Slovenija [14], Južnoafriška Republika pa zaradi zlorab odstopa od sporazumov, ki vsebujejo ISDS [15].

Tesnejše povezovanje z ZDA, Kanado in drugimi državami bi bilo zelo koristno. Zato je velika škoda, da politika glede vsebine CETA in TTIP vztraja pri nesmiselnih predlogih, ki jih vsiljujejo grabežljive korporacije.

Najboljšo preventivo pred pastmi ISDS avtor vidi v tem, da se držimo pravil in načel pravne države; potem se nam "ni potrebno ničesar bati".

Naivnost tega napotka najbolje ponazorimo s primerom.

TransCanada toži ZDA, ker se ta zaradi okoljevarstvenih razlogov ni odločila za gradnjo naftovoda [16]. TransCanada zahteva 15 milijard dolarjev povračila - na podlagi ISDS iz prostotrgovinskega sporazuma NAFTA. Le delček te vsote je povračilo dosedanjega vložka, večino pa predstavlja dobiček, ki ga je podjetje pričakovalo od projekta.

ZDA pri tem niso prekršile prav nobenega pravila, razen enega: dobiček korporacij je najpomembnejši, vse ostalo je na drugem mestu.

Stališče Svetega Sedeža

Avtor pravilno navaja, da se Sveti Sedež zavzema za večstranska trgovinska pogajanja. V naslednjem stavku pa nato bralca zavaja z napeljevanjem k domnevi, da je Sveti Sedež naklonjen TTIP.

Korektneje bi bilo, če bi avtor pojasnil, da Sveti Sedež opozarja na problematičnost dvostranskih sporazumov (kot je TTIP), in izrecno izpostavlja negativne posledice sporazuma TTIP, še zlasti ISDS [9].

Podobno lahko argumentirano demantiramo še navedbe o predvideni gospodarski rasti, uzakonitvi (naj)višjih standardov in o tem, da bomo o privatizaciji šolstva in zdravstva še naprej odločali sami.

Tesnejše povezovanje z ZDA, Kanado in drugimi državami bi bilo zelo koristno. Zato je velika škoda, da politika glede vsebine CETA in TTIP vztraja pri nesmiselnih predlogih, ki jih vsiljujejo grabežljive korporacije.

Tako se namreč otežuje odpiranje mednarodnega trgovanja, ker le-to v javnosti dobiva čedalje močnejši prizvok nečesa negativnega.