V Sloveniji na mizi spet dilema: evtanazija ali paliativa? Ko se življenje meri v evrih

Združenje »Srebrna nit« je oktobra lani v javno razpravo dalo Predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ), pod katerega so se podpisali Dušan Keber, Luka Mišič, Andrej Pleterski, Igor Pribac in Brigita Skela Savič. S tem se v naš prostor vrača javna razprava o evtanaziji, ki se bo verjetno odprla v prihodnjih tednih, ko naj bi predlagatelji zakonski predlog dopolnili in ga s podporo 5.000 podpisov poskusili vložiti v zakonodajni postopek.

Njihov cilj je uveljaviti pravico »trpeče osebe, da zaprosi za pomoč pri končanju njenega življenja«. Gre torej predvsem za »pomoč pri samousmrtitvi« s strani zdravnika; usmrtitev ali evtanazija (torej smrt, ki jo povzroči druga oseba), pa bi bila mogoča »samo izjemoma, tedaj, kadar pacient, ki je uveljavil zakonsko pravico, iz objektivnih razlogov ni zmožen samostojne izvedbe samousmrtitve.«

Osebna avtonomija, neznosno trpljenje in prepoved mučenja

Predlog zakona je po mnenju predlagateljev utemeljen na spoštovanju zasebne avtonomije, ki naj vsakomur dajala pravico, da sam odloča o sebi. Nadalje temelji  na predpostavki »neznosnega trpljenja«, ki nekoga vodi v željo po končanju svojega življenja, pa tega sam ne more storiti. Sklicujejo se tudi na prepoved mučenja, zapisano v 18. členu Ustave Republike Slovenije.

Snovalci zakona so se očitno zavedali, da je ena glavnih težav njihovega (ali kateregakoli) predloga glede uzakonitve evtanazije prav delno prenašanje odgovornosti za odločitev glede asistiranega samomora/evtanazije na zdravnike. Zato v svojem predlogu poudarjajo, da je teža odločitve na pacientu, ne na zdravniku, pa vendar se bistveni težavi s tem ne izognejo: v procesu odločitve o končanju življenja bodo zdravniki morali biti vedno vključeni.

Prav zdravniki pa so tisti, ki se izmed vseh udeležencev uvedbi evtanazije najbolj upirajo. Dokaz za to je tudi nedavna okrogla miza na Radiu Ognjišče, pri kateri so se vrhunski medicinski in pravni strokovnjaki – med njimi dekan ljubljanske Medicinske fakultete, ki bdi nad vzgojo naših bodočih zdravnikov – vsi opredelili proti predlogu zakona, kakršnega je predstavila Srebrna nit, in sicer na podlagi kategoričnega zavračanja možnosti, da zdravnike postavimo v »vlogo rabljev«.

Gre za temeljno nasprotje, ki se pojavi v zdravniškem poklicu: pomoč pri uničenju namesto zdravljenja in reševanja življenja.

Nasprotovanje slovenskih zdravnikov

Za svoje nelagodje in zavračanje imajo zdravniki seveda veliko razlogov. Prvi med njimi je dejstvo, da gre za temeljno nasprotje, ki se pojavi v zdravniškem poklicu: pomoč pri uničenju namesto zdravljenja in reševanja življenja.

To pa seveda ni nič drugega kot popolni obrat glede vrednot zdravniškega poklica (namerno povzročanje smrti postane del njihovega dela) in uzakonjeni legalizem, saj zdravnika pri tem ne bi zares razbremenili odgovornosti, temveč ga samo silili v ugovor vesti in prelaganje odgovornosti, ki bi mu jo brez njegove volje naložil omenjeni predlog zakona.

Po trenutnem predlogu bi država pomoč pri samomoru naložila zdravnikom na t.i. »primarni ravni«, oziroma na osebne zdravnike. Če bi le-ta uveljavljal ugovor vesti, pa bi moral »pacienta napotiti k nadomestnemu zdravniku«, ki bi to bil to pripravljen izpeljati, česar sicer ne predvideva niti belgijski zakon, ki velja za enega najliberalnejših.

Na kratko povedano: slovenskih zdravnikov očitno do sedaj ni še nihče nič vprašal. To sicer ne preseneča glede na dejstvo, da so trenutni predlog pisali zdravnik, medicinska sestra, dva humanista in dva pravnika, torej v odsotnosti podpore (aktivnih) zdravnikov, na odgovornosti katerih pa predlog zakona stoji in pade.

Ko človeško življenje ocenimo v evrih

Težave zakona pa so vidne tudi na področju obravnavanja pacienta. En tak problem je, da se predlog zakona zanaša na prisotnost »neznosnosti trpljenja«, kar je zelo subjektivna, in s tem problematična opredelitev, ko postane del zakona. Pri tem se seveda ne sme pozabiti na dejstvo, da določene bolezni resnično povzročajo neznosne bolečine. Težava pa kljub temu ostaja, saj so zlorabe pri tako delikatnem področju samo korak stran.

Še »boljše« možnosti za zlorabo pa daje kapitalistični cinizem, lasten trenutnemu predlogu zakona, ki osupljivo neposredno pretvori človeško življenje v evre. Avtorji sploh ne skrivajo, da njihov predlog uzakonitve samomora s pomočjo sloni tudi na matematični kalkulaciji »kaj se zdravstveni blagajni bolj splača«.

Konkretno je izračun tak: strošek pomoči pri samomoru je ocenjen na 1.426,25€, v kar je pozorno všteto vse od ur dela zdravnikov (971,25€) pa do stroškov učinkovin (455€). Na drugi strani pa so avtorji pavšalno (od 3.000€ do 4.500€) ocenili stroške zadnjega meseca življenja bolnika v paliativni oskrbi.

Taka kalkulacija seveda izniči vsakršen pomislek o svetosti/nedotakljivosti človeškega življenja, je pa zelo pronicljiv zaključek avtorjev: »Primerjava zdravstvenih stroškov PPKŽ in zdravstvenih stroškov v zadnjem mesecu življenja pokaže nekajkrat manjše stroške v primeru PPKŽ.«

Bralcem prepuščam sodbo o primernosti takih izračunov, ki so na uvodnih straneh predstavljeni kot nekakšno »predznanje«, potrebno za branje dejanskega zakona.

Vedno delati na primerni formaciji vesti sodržavljanov

Še veliko drugega bi bilo treba zapisati o predlogu Srebrne niti, saj je tema pomembna in se odpira v vseh »progresivnih« zahodnih državah. Ne smemo se braniti takih debat in jih kategorično zavračati; nasprotno, treba je poznati prave protiargumente in delati na primerni formaciji vesti sodržavljanov.

Zato za konec spomnimo, kaj je pred dvema letoma, s podpisom papeža Frančiška potrdila Kongregacija za nauk vere. (1) Evtanazija je notranje zlo dejanje v kateri koli priložnosti ali okoliščini. (2) Nameren uboj človeške osebe je vedno moralno nesprejemljiv, in pomeni težak greh proti človeškemu življenju. (3) Glede takšnih zakonov pa velja, da jih ne more zakonito naložiti nobena oblast.

Evtanazija je težka tema, ker gre za trpljenje ljudi, in vsakdo, ki si drzne reči kaj proti, je danes ožigosan kot mučitelj težko bolnih. Pa vendar je treba vztrajati in si vedno znova izpraševati vest, če morda ne poskušamo najti instant rešitev na skrajno zapletene življenjske situacije.

Rešitvi sta končno samo dve: ali bomo – kot predlaga večina zdravnikov – spodbujali razvoj paliativne oskrbe; ali pa se bomo podali na cinično pot presojanja človeškega življenja v evrih. Srednje poti, vsaj za kristjana, ni.