V ZDA sprejemajo Equality Act, ki bo povozil ugovor vesti iz verskih razlogov pri sprejemanju teorije spola

Vir foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Spodnji dom ameriškega kongresa je 25. februarja sprejel Equality Act, ki prinaša pomembne spremembe zakona o državljanskih pravicah iz leta 1964. Morebitna potrditev te zakonske spremembe bo slab obet predvsem za dobrodelne organizacije in šole v ZDA, katerih ustanovitelj so verske skupnosti - najbolj izrazito Katoliška cerkev.

Zakon o državljanskih pravicah iz leta 1964


Zakon o državljanskih pravicah je leta 1964 prepovedal diskriminacijo na podlagi spola, rase, barve kože, etnične pripadnosti in vere. Ta zakon je neke vrste zaščitni znak ameriškega gibanja za državljanske pravice iz 50. let prejšnjega stoletja, šlo pa je za odpravljanje stoletnih posledic ameriškega sužnjelastništva. Ko gre za Civil Rights Act, je zadeva torej jasna, ko gre za Equality Act, ki bi zakon iz leta 1964 »popravil«, pa ni tako jasno, katera stran bo (če bo zakon sprejet) doživljala diskriminacijo.

Leta 2019 je spodnji dom ameriškega kongresa spremembe sicer že podprl, vendar jih takratni republiški vodja senatne večine ni sprejel v obravnavo v zgornji dom. Nekdanji predsednik Donald Trump pa je takrat dal tudi vedeti, da bo na zakon dal veto, če bo kdaj prispel na njegovo mizo.

Novi predsednik Joe Biden pa je nemudoma napovedal izpolnitev predvolilne obljube, da bo Equality Act podpisan v prvih 100 dneh njegovega predsednikovanja. Leta 2019 so demokrati imeli večino le v spodnjem domu, ne pa tudi v senatu. Zato ima tokrat Equality Act možnosti, da bo res sprejet, čeprav še ni jasno, kako se bodo odločili senatorji.

Kaj določa Equality Act


Junija lani je ameriško vrhovno sodišče v zadevi Bostock v. Clayton odločilo, da je odpuščanje delavcev zaradi njihove spolne usmerjenosti ali spolne identitete nezakonito in da zvezna zakonodaja o državljanskih pravicah ščiti tudi geje, lezbijke in transspolne delavce.

Opogumljena s to razsodbo poskuša sedaj Bidnova administracija podobno vsebino – torej prepoved diskriminacije ljudi na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete – uzakoniti skupaj z razširitvijo področij, na katerih se zaščita pred diskriminacijo mora izvajati: ne samo področje dela in zaposlitve, ampak tudi zvezno financiranje programov in celo »javni prostori«, kot na primer trgovine. Primer, ko neka angleška pekarna ni hotela izdelati torte z napisom »podprite istospolne poroke«, bi torej v ZDA pomenil direktno kršitev zakonodaje.

Še več, ta zakon naj bi bil izvzet iz zakona o verski svobodi (Religious Freedom Restoration Act iz leta 1993), ki zagotavlja zaščito prepričanj, izhajajočih iz verske svobode. Zagovorniki Equality Acta sicer vidijo v zakonu o verski svobodi nekakšno »licenco za diskriminacijo«.

Kaj pravijo ameriški škofje


Ameriški škofje so se temu zakonskemu predlogu seveda močno uprli. Kongres po njihovem posameznikom in organizacijam poskuša vsiliti nova stališča glede teorije spola, vključno z zavračanjem spolnih razlik in lažnim predstavljanjem spola kot družbenega konstrukta.

Nadalje trdijo, da bi ta zakon Američanom katere koli vere povzročil direktno pravno in socialno škodo. Tako bi se lahko kaznovalo katoliške ali druge verske dobrodelne ustanove, bolnišnice, šole in rejniške agencije. Vsako od teh organizacij bo Equality Act na svoj način silil, da sprejema ideologijo spola, tranzicijo med spoli, zagovarjanje splava, zagovarjanje popolne izenačitve pravic istospolnih parov z zakonsko zvezo, nepokorne pa bi se lahko kaznovalo, na primer z odtegnitvijo zveznih sredstev in kriminalizacijo njihovih nazorskih prepričanj.

Poleg tega pa se kaže še kup možnih praktičnih posledic, od mešanja med dekleti in fanti pri športnih aktivnostih v šolah, pa vse do tega, da bi se lahko tudi verske stavbe štele kot »javni prostori«, kjer je treba spoštovati to novo enakost. Obstaja tudi tveganje, da bodo ameriški davkoplačevalci morali v še večji meri plačevati abortivno industrijo, pod vprašanjem bo ugovor vesti in še mnogo drugega. Equality Act namreč posega v sam ustroj ameriške družbe, kot je to storila tudi prepoved sužnjelastništva.

Paradoksalna in na dolgi rok škodljiva zakonodaja


Paradoks je seveda ta, da poskušajo demokrati z novim, »katoliškim« predsednikom na čelu, različnost mnenj in nazorov utišati tako, da se uvaja uravnilovka za vse neenake. Skratka, v imenu odprave neenakosti se uvaja prisilna enakost. Ščiti se pravice ene strani, obenem pa poskuša uničiti pravice druge. Tukaj gre namreč za nazorsko raznoličnost, ki ni sama po sebi slaba, kot je bilo sužnjelastništvo in njegove posledice.

Grožnja svobodi govora


Gre za tudi precejšnjo grožnjo svobodi govora. V bistvu lahko taka zakonodaja pomeni izgon nekaterih prepričanj in idej iz javnega prostora ter radikalno zožanje prostora za nesoglasja glede pomembnih tem, kot so zakonska zveza, spolnost in različnost spolov. Namesto tega se uvaja družbeno uravnilovko, po kateri vlada določi, katere ideje so dobrodošle v javnem diskurzu in katere neenakosti je treba »narediti enake«.

Uvajanje individualistično-emotivno-avtoritarnega družbenega sistema


Problem z ameriškim zakonom o enakosti pa dejansko ni samo v zakonskem besedilu, temveč tudi v njegovih dolgoročnih učinkih: uzakonja se daljnosežno preoblikovanje moralnega čuta in izganjanje razuma iz javnega diskurza. Namesto razumskih argumentov pa se revolucionarno uvaja nekakšen individualistično-emotivno-avtoritarni družbeni sistem, temlječ na dveh predpostavkah: »vsakemu svoje in kakor komu paše« ter na avtoritarnem državnem nadzoru nad nazorsko usmeritvijo državljanov, celo ko gre za notranje prepričanje posameznika ali skupnosti.

Zato se je glede teh tematik dobro držati učenja Cerkve, nazadnje izraženega in potrjenega v besedah papeža Frančiška in izpostavljenega v odgovoru ameriških škofov: »Imeti razumevanje za človeško krhkost ali zapletenost človeškega življenja je nekaj drugega kot sprejeti ideologijo, ki si prizadeva v stvarnosti neločljive razsežnosti razdružiti« (Amoris Laetitia 56).
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike